UPRS sodba I U 142/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Davčni urad Novo mesto je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na premičnine odločil, da se tožniku kot dolžniku opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki skupaj na dan 29. 7. 2014 znaša 229.536,50 EUR, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od navedene glavnice, ki se obračunavajo od 31. 7. 2014, do vključno dneva plačila davčnega dolga (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da se neporavnane obveznosti, ki so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov, DT 42914-7161/2014-1 12-3201-16 z dne 30. 7. 2014, in so sestavni del tega sklepa, vplačajo na prehodni podračun, ki je naveden. Iz 3. točke izreka izhaja, da se davčna izvršba na premičninah opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika. Iz 4. in 5. točke izreka pa izhaja, da plača vse stroške davčne izvršbe dolžnik in da bo o morebitnih drugih stroških davčne izvršbe izdan poseben sklep ter da vložena pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe.

2V obrazložitvi se davčni organ sklicuje na 143. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), na podlagi katerega davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z ZDavP-2. Obveznosti tožnika, za katerega je uvedena izvršba po navedenem sklepu, predstavljajo dolg zavezanca A.A. Izvršba zoper tožnika je uvedena na podlagi poroštva v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZDavP-2, na podlagi katerega se v primeru, ko davka ni mogoče izterjati iz premoženja zavezanca, ta izterja od druge osebe, na katero je dolžnik prenesel svojo dejavnost izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se izognil plačilu davka. Davčni organ ugotavlja, da je davčni zavezanec A.A. svojo dejavnost 31. 1. 2014 zaprl in jo prenesel na pravno osebo B. d.o.o. - to je tožnika, katere ustanovitelj je C.C., ki je oče davčnega zavezanca A.A.

3Iz uradnih evidenc davčnega organa izhaja, da je A.A. od 18. 5. 2001 do 31. 1. 2014 opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik D. s.p. Zavezanec je dejansko opravljal gostinsko dejavnost in ustvaril vse svoje prihodke v gostinskem lokalu E., na naslovu ..., ki ga je imel v najemu od očeta C.C. Pred prenehanjem dejavnosti je imel zaposleni dve delavki. Iz obdobja opravljanja dejavnosti izvira davčni dolg, ki je naveden v izreku tega sklepa in ki ga davčni organ na podlagi instituta poroštva z navedenim sklepom terja od tožnika. Davčni organ je davčni dolg A.A. večkrat neuspešno poskušal izterjati od zavezanca samega, vendar je izterjal samo zanemarljiv del davčnega dolga in sicer na podlagi rubeža gotovine v blagajni. V nadaljevanju navaja, da je 16. 1. 2014 oče zavezanca A.A., to je C.C., ustanovil pravno osebo B. d.o.o. Ta pravna oseba je bila ustanovljena s prenosom podjetja samostojnega podjetnika posameznika F. s.p. Direktor novoustanovljene pravne osebe je postal A.A., njegov oče C.C. pa je prokurist. Na podlagi ugotovitev v postopku davčni organ zaključuje, da je samostojni podjetnik posameznik A.A. s.p. z opravljanjem dejavnosti strežba pijač, ki jo je opravljal v poslovnih prostorih na naslovu ..., kjer se nahaja gostinski lokal E., z dnem 31. 1. 2014 prenehal in s poslovanjem v poslovnih prostorih na naslovu ..., v gostinskem lokalu E., nadaljeval preko novoustanovljene družbe B. d.o.o., katere poslovna enota E. je bila registrirana od 4. 2. 2014. Davčni organ tako ugotavlja, da je v obdobju od 1. 1. 2014 do 20. 5. 2014 opravljanje dejavnosti v E. potekalo neprekinjeno, na istem naslovu, z isto delovno silo in istimi osnovnimi sredstvi. Zato zaključuje, da so izpolnjeni vsi pogoji za uporabo poroštva po 148. členu ZDavP-2. Nedvomno je, da je A.A., od katerega davčnega dolga ni bilo mogoče izterjati, prenesel svojo dejavnost na tožnika z namenom, da bi se izognil plačilu davka. Po določilih prvega odstavka 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. V skladu z deveto točko drugega odstavka navedenega člena ZDavP-2 je izvršilni naslov seznam izvršilnih naslovov.

4Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je z odločbo z dne 10. 12. 2015 tožnikovi pritožbi delno ugodilo tako, da se datum, ki je naveden v prvem stavku 1. točke izreka predmetnega sklepa namesto: „29. 7. 2014“ pravilno glasi: „30. 7. 2014“, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka.

5Tožnik navedeni sklep izpodbija s tožbo in uveljavlja tožbene razloge nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačno uporabo materialnega prava. Tožnik meni, da bilo dejansko stanje zadeve ugotovljeno nepravilno in nepopolno, posledično temu pa napačno uporabljeno materialno pravo. Zmoten je zaključek prvostopenjskega organa, da naj bi dolžnik izven statusnega preoblikovanja na tožnika prenesel dejavnost, z namenom, da bi se izognil plačilu davka, kot to določa 148. člen ZDavP-2. Davčni organ sam navaja, da je izpodbijani sklep izdal le z namenom hitrejše in uspešnejše izterjave davčnih obveznosti dolžnika A.A., saj bi z dinamiko plačevanja v znesku 47,66 EUR mesečno, kolikor banka rubi A.A., dolgovi zapadli zaradi absolutnega zastaranja in bi na ta način davčni dolg ugasnil. Navedene okoliščine pa niso zakonsko predvidene za uporabo inštituta poroštva, saj v 148. členu ZDavP-2 ni predvideno poroštvo za primer, da se dolg počasi plačuje, pač pa za primer, če dolga ni mogoče izterjati zato, ker je bila dejavnost prenesena na drugo osebo. V konkretnem primeru davčni organ od dolžnika že vse od leta 2005 dalje izterjuje davčni dolg in je bilo v ta namen izdanih več sklepov o izvršbi in uporabljena že vsa sredstva o izvršbi. Gre za izterjavo, ki se je v pretežnem delu vršila še v času, ko je dolžnik A.A. še opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik. Že takrat se je torej dolg odplačeval, vendar počasi in v manjših zneskih, nikakor pa s tem, ko je dolžnik sam prenehal opravljati dejavnost in se je zaposlil pri tožniku, ni prišlo do prenosa dejavnosti na tožnika, kot tudi ni prišlo do prenosa dejavnosti z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. Novoustanovljena družba je bila v sodni register vpisana 2. 1. 2014. V njej se je sicer kot direktor res zaposlil A.A. (dolžnik), vendar pa pri tem ni prišlo do prenosa same dejavnosti, niti osnovnih sredstev. Novoustanovljena družba dejavnost – strežba pijač opravlja povsem neodvisno od dejavnosti, ki jo je pred tem (v času od 18. 5. 2001 do 31. 1. 2014) opravljal dolžnik (kot samostojni podjetnik A.A. s firmo D. s.p.). Na tožnika niso bile prenesene niti zaloge niti osnovna oziroma delovna sredstva niti delavci. Dolžnik je z opravljanjem dejavnosti zaključil (ne pa jo prenesel) in bil iz PRS kot samostojni podjetnik posameznik izbrisan, šele nato se je zaposlil pri tožniku. Iz naslova zaposlitve dolžnik prejema osebni dohodek, ki je lahko predmet rubeža zaradi poplačila davčnega dolga. Zarubljeni del plače je višji, kot pa so znašala plačila dolžnika v času, ko je opravljal dejavnost kot s.p.

6Tožnik navaja, da je tako povsem zmotno stališče tožene stranke, da je dolžnik na tožnika prenesel svojo dejavnost, kot tudi, da naj bi dejavnost prenesel z namenom, da bi se izognil plačilu davka in da je v ta namen tožnik ustanovil svojo E. Nepremičnina (lokal) je ves čas last družbenika tožnika (C.C.) in povsem nerazumno bi bilo, da bi opremljen gostinski lokal, potem ko je dolžniku prenehala najemna pogodba, ostal prazen. Tožnik je zaposlil tudi dolžnikove delavce, pri čemer pa ni prišlo do prenosa delavcev na drugega delodajalca, pač pa do prenehanja pogodb o zaposlitvi pri dolžniku in novih zaposlitev pri tožniku. Dolžnik sam ni bil nikoli lastnik lokala, niti lastnik osnovnih oziroma delovnih sredstev. Tako za poroštvo ni izpolnjen noben izmed zakonsko predpisanih pogojev. Tudi sicer je po mnenju tožnika tožena stranka napačno uporabila določbo 148. člena ZDavP-2. Skladno z določbo prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 se pod pogojem, da davka ni moč izterjati iz premoženja dolžnika, le-ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno prejele v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. V konkretnem primeru gre sicer za povezani osebi, vendar ne gre za neodplačen prenos premoženja. Poroštvo do tožnika je v konkretnem primeru vzpostavljeno na predpostavki, da je prišlo do prenosa dejavnosti na „drugo osebo“, torej na tretjo osebo, ki ni povezana oseba s tožnikom in dolžnikom, kar je tako materialno pravno, kot tudi dejansko zmotno. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep prvostopenjskega organa in odločbo drugostopenjskega organa kot nezakonita odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti vse stroške tega postopka.

7Tožba ni utemeljena.

8Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje.

9V obravnavani zadevi je izpodbijani sklep izdan na podlagi 143. člena, 145. člena in 148. člena ZDavP-2. Prvi odstavek 143. člena ZDavP-2 določa, da če davek ni plačan v rokih, prepisanih z zakonom, davčni organ začne davčno izvršbo. Po 145. členu ZDavP-2 se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek), med katere spada tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej (9. točka drugega odstavka 145. člena ZDavP-2). Iz prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 pa med drugim izhaja, da če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu obveznosti.

10V obravnavani zadevi ni sporno, da je dolžnik v obdobju od 18. 5. 2001 do 31. 1. 2014 opravljal dejavnost – strežba pijač kot samostojni podjetnik posameznik, da je posloval v najetih poslovnih prostorih očeta C.C., kjer se nahaja gostinski lokal E. in da je bil 31. 1. 2014 izbrisan iz poslovnega registra. Prav tako ni sporno, da je C.C. opravljal svojo samostojno gospodarsko dejavnost – oblaganje tal in sten kot samostojni podjetnik posameznik in da je bila zaradi prenosa podjetja samostojnega podjetnika F. s.p. na novo kapitalsko družbo ustanovljena družba B. d.o.o. , v kateri je direktor A.A., prokurist pa C.C. Sporno tudi ni, da je bila v poslovni register 4. 2. 2014 vpisana poslovna enota družbe B. d.o.o. - E. z glavno dejavnostjo - strežba pijač. Sporno pa je, ali je davčni organ na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja imel pravno podlago v 148. členu ZDavP-2, da je tožniku izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi za davčni dolg dolžnika A.A., ki izvira iz opravljanja njegove dejavnosti kot samostojnega podjetnika posameznika. Tožnik namreč meni, da v konkretni zadevi ni pogojev za uporabo 148. člena ZDavP-2. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

11Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je dolžnik v času poslovanja (kot s.p.) oddajal obračune in s tem zagotavljal nadzor nad poslovanjem, kljub temu pa davkov in prispevkov ni plačeval, čeprav je v času poslovanja ustvarjal dohodek, katerega pa ni polagal na bančni račun. S tem je onemogočil oziroma znatno otežil davčno izvršbo in s tem poravnavo davčnega dolga. Ugotovljeno je, da ima dolžnik blokiran transakcijski račun že od leta 2003, ki je posledica blokade zaradi izdanega sklepa o prisilni izterjavi dolga z dne 12. 12. 2003, zaradi izterjave davka na dodano vrednost. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da banka davčnemu organu nakazuje mesečno 47,66 EUR, vendar predstavlja ta znesek rubež dolžnikove pokojnine in ne sredstev iz naslova opravljanja dejavnosti. Prvostopenjski organ je glede na navedeno ugotovil, da je bil tožnik ustanovljen z namenom, da se dolžnik izogne plačilu davčnih obveznosti, ki jih kot samostojni podjetnik posameznik do izbrisa iz poslovnega registra ni v celoti plačal. Tudi drugostopenjski organ se strinja s prvostopenjskim organom, da je bil tožnik ustanovljen tudi z namenom, da se dolžnik izogne plačilu davčnih obveznosti. Z navedenimi ugotovitvami pa se strinja tudi sodišče.

12Tudi po presoji sodišča so v konkretni zadevi ugotovljene okoliščine, na podlagi katerih je imel davčni organ podlago za uporabo drugega odstavka 148. člena ZDavP-2. Na podlagi navedene določbe se davek lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. V obravnavi zadevi gre tudi po presoji sodišča za tak primer. Tožnik se ni statusno preoblikoval, kot to možnost določa Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1)

(1)

. Kot že povedano, je bil kot samostojni podjetnik posameznik izbrisan iz poslovnega registra, s čimer naj bi formalno prenehal opravljati svojo dejavnost.

Iz okoliščin konkretnega primera pa izhaja, da je dejansko opravljanje njegove dejavnosti potekalo še naprej (na istem naslovu, z isto delovno silo in istimi osnovnimi sredstvi) preko novoustanovljene družbe B. d.o.o.. Zato je tudi po presoji sodišča bila tako dejansko prenesena dolžnikova dejavnost, ki jo je dolžnik tako brez prekinitve opravljal tudi naprej.

13Za tako situacijo, kot gre v navedeni zadevi, pa je po presoji sodišča ZDavP-2 v 148. členu predvidel uporabo inštituta poroštva. Določba, da se davek lahko izterja tudi od druge oseb, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka, je začela veljati 1. 1. 2014. Iz obrazložitve k predlogu zakona ZDavP-2G

(2)

izhaja, da naj bi se s spremembo navedene zakonske določbe povečala učinkovitosti izvršbe. Namen te zakonske določbe je ravno v tem, da davčnim dolžnikom prepreči, da onemogočijo izterjavo davčnih obveznosti. Davčna izvršba pa tudi v konkretnem primeru brez uporabe tega inštituta ne bi bila uspešna. Zato tožnikovi ugovori, da v zadevi ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, po presoji sodišča niso utemeljeni.

14Iz vseh navedenih razlogov tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče samo pa tudi ni ugotovilo nepravilnosti, na katere pazi uradoma, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

16Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

----------

opomba (1) : 667. člen ZGD-1 določa oblike statusnega preoblikovanja podjetnika. Podjetnik se lahko statusno preoblikuje: - s prenosom podjetja na novo kapitalsko družbo, ki se ustanovi zaradi prenosa podjetnikovega podjetja, ali – s prenosom podjetja na prevzemno kapitalsko družbo. S prenosom preidejo na družbo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika;

opomba (2) : Glej poročevalec, EVA 2013-1611-0077 z dne 26. 9. 3013. Iz obrazložitve k predlogu zakona ZDavP-2G izhaja, da davčni organ ugotavlja, da davčni dolžniki na različne načine prenašajo premoženje na druge osebe in s tem onemogočijo izterjavo davčnih obveznosti. Upoštevajoč navedene razloge, se s spremembo 148. člena ZDavP-2 razširja krog oseb, porokov za plačilo davčnega dolga.