VSL sodba I Cpg 722/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 120438/2012 z dne 22. 8. 2012 razveljavilo v še nerazveljavljenem delu, torej v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka) in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 911,95 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“. Predlagala je spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka kot odgovornostna zavarovalnica zavarovanca, v katerega prostorih je oškodovanki nastala škoda, je slednji izplačala odškodnino in na podlagi zakonite subrogacije po prvem odstavku 963. člena OZ uveljavljala regres zoper toženo stranko kot odgovornega povzročitelja škode.

6Iz nosilnih razlogov prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine skupaj s kapitaliziranimi zamudnimi obrestmi zavrnilo, ker tožeča stranka ni podala trditev v smeri konkretizacije višine odškodnine za uveljavljano nepremoženjsko škodo.

7V pritožbi tožeča stranka ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je uveljavljala nepremoženjsko škodo, zmotno pa meni, da je zadostila trditveni podlagi glede višine tožbenega zahtevka in da bi prvostopenjsko sodišče glede na opisane poškodbe, stopnjo telesnih bolečin oškodovanke, opisan način in trajanje zdravljenja in trajanje telesnih bolečin glede na sodno prakso moralo presoditi primernost oškodovanki izplačane odškodnine najmanj za telesne bolečine in strah.

8Po 179. členu OZ pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine in za strah, če okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine.

9V navedenem določilu OZ so torej naštete oblike oziroma vrste nepremoženjske škode, ki oškodovancu gredo. Tako materialnopravna teorija (D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, str. 1025) kot procesnopravna teorija (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, N. Betetto, prva knjiga, stran 437 in A. Galič, druga knjiga, str. 123, 127, 128), ki jima sledi tudi sodna praksa, enotno zavzemata stališče, da je pri uveljavljanju nematerialne škode treba natančno opredeliti tako posamezno obliko nepremoženjske škode kot tudi uveljavljano višino zanjo. Le tako je mogoča medsebojna primerjava posameznih škod in njihovo razvrščanje glede na intenziteto ter določitev primerne odškodnine po metodoloških napotkih iz drugega odstavka 179. člena OZ. Ker gre pri odškodninskih zahtevkih za različne vrste škod in tožeča stranka zahteva denarno odškodnino, pa mora tožnik vsako vrsto škode tudi denarno ovrednotiti, torej koliko zahteva za vsako posamezno vrsto nepremoženjske škode. Šele tako je zahtevek individualiziran do te mere, da je mogoča njegova presoja utemeljenosti.

10Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da bi moralo samo prvostopenjsko sodišče glede na opisane poškodbe oškodovanke, trajanje in način zdravljenja, trajanje in stopnjo telesnih bolečin izluščiti vsebino uveljavljanega tožbenega zahtevka. Tako uveljavljanje vrste, kot višine odškodnine za posamezno vrsto škode je v celoti v dispoziciji stranke, ki odškodnino s tožbenim zahtevkom uveljavlja, kajti sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). V primeru uveljavljane nepremoženjske škode je teh zahtevkov ob njihovi objektivni kumulaciji lahko več, združenih v tožbenem predlogu v en znesek, le v tožbeni naraciji mora biti vrsta in obseg posamezne uveljavljane škode jasno razpoznavna. Zato sodišče še v teku pravdnega postopka z ukrepi materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) lahko poskrbi za dopolnitev nepopolnih oziroma nejasnih navedb o pravi vsebini tožbenega zahtevka (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, A. Galič, druga knjiga, str. 128). Vendar je Vrhovno sodišče RS že v več odločbah (III Ips 45/2012, II Ips 150/2016) zavzelo stališče, da dolžnost materialnega procesnega vodstva s strani sodišča ni kršena, če na manjkajoče trditve in dokaze opozori nasprotna stranka. Prvostopenjsko sodišče je zato v 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno opozorilo, da je na pomanjkljivost trditev oziroma opredelitve vrste in obsega posamezne vrste uveljavljane škode tožeča stranka opozorila že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in v odgovoru na tožbo.

11Ob povedanem se izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker je izpodbijana sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.