VSL sodba in sklep I Cpg 435/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi v delu, v katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 12.580,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2007 dalje do plačila.

Glede tožbenega zahtevka za plačilo 1.000,00 EUR se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V preostalem delu, glede zahtevka na plačilo 15.220,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2007 dalje do plačila in glede pravdnih stroškov se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 28.800,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2007 do plačila.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 2.063,74 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2Zoper sodbo v celoti se je iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in priglaša stroške postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi plačila odškodnine. V tožbi navaja, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo št. 0 (v nadaljevanju: pogodba) o pravici uporabe plovila ..., za namene organiziranega pridobivanja gostov za bivanje na navedenem plovilu. Pogodba je pričela veljati 1. 3. 2007, tožena stranka pa je 2. 7. 2007 neutemeljeno odstopila od izvrševanja pogodbe in pri tem kršila 7. člen pogodbe, po katerem je zavezana k pisnemu odstopu od pogodbe in le ob zaključku koledarskega leta. Ker tožena stranka ni izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti, tožeča stranka zahteva povračilo škode, in sicer zaradi odpovedi že prejetih rezervacij, stroškov, ki bi jih morala nositi tožena stranka in izgubljenega dobička.

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Ugovora pasivne legitimacije tožene stranke(1) ni upoštevalo, saj je ugotovilo, da je pogodbo s tožečo stranko nedvomno sklenila prav tožena stranka. V zvezi s temeljem zahtevka pa je ugotovilo, da je tožeča stranka trdila, da je bila pogodbena obveznost tožene stranke obligacija prizadevanja - sklepanje pogodb - oddaja plovila gostom v čarter, njen namen pa, da bi tožena stranka oglaševala možnost čarterja, skrbela za promocijo in nastopala na sejmih ter skrbela, da bi bilo plovilo čim več časa zasedeno. Očitno sta se stranki dogovorili, da bo tožena stranka plovilo najprej uporabljala sama, za kar je tožeči stranki izročila 7.000,00 EUR, a je tožena stranka dopust prekinila, ker plovilo ni bilo sposobno varnega plutja, posledično pa prenehala izvrševati pogodbo. Kot bistven razlog za razdor in spor med strankama je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je plovilo ustrezalo namenu in ali je tožeča stranka lahko izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Po oceni izpovedb zaslišanih zakonitih zastopnikov in na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovilo, da je bila neizvedba pogodbe v sferi tožeče stranke, saj ta ni zagotovila plovila v brezhibnem stanju, zato v ravnanju oziroma opustitvi tožene stranke ni našlo protipravnosti in je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7O pritožbi tožeče stranke je višje sodišče prvič odločilo s sodbo z dne 12. 2. 2014. Ugotovilo je, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna iz drugih razlogov, in sicer, da iz pogodbe izhaja, da je pogodbo na strani tožene stranke sklenila družba K.,USA, zato pravna posledica, izražena v tožbenem zahtevku, ni mogoča zoper v tožbi navedeno toženo stranko, ki je bila zgolj zastopnik in ne more nositi pravnih posledic sklenjene pogodbe. Vendar je tožeča stranka zoper sodbo višjega sodišča vložila revizijo, ki ji je vrhovno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje.

8Uvodoma zato višje sodišče glede pasivne legitimacije tožene stranke in z njo povezane odločitve vrhovnega sodišča pojasnjuje, da sprejema razloge sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora pasivne legitimacije tožene stranke. Ker je bistvo spora presoja zatrjevane protipravnosti ravnanja tožene stranke kot elementu uveljavljanega odškodninskega zahtevka, se zato višje sodišče do vprašanja pasivne legitimacije ni več opredeljevalo.

9V zadevi ni sporno, da sta pravdni stranki 1. 3. 2007 sklenili pogodbo, ki jo je tožeča stranka v svoji drugi pripravljalni vlogi opisala kot pogodbo prizadevanja posredovanja med tožečo stranko kot naročiteljem ter tretjimi osebami za sklenitev najema plovila (prim. prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke na red. št. 9, list. št. 21 spisa). Tožena stranka naj bi se s pogodbo zavezala na svoje stroške izdelati promocijski material ter oglaševati prodajo terminov za zakup plovila, nastopati po sejmih navtike po Evropi, Rusiji, Balkanu ter ZDA z namenom pridobivanja čim večjega števila potencialnih gostov za bivanje na plovilu, oglaševanje plovila v svoji bazi rednih strank, bazi povezanih podjetij in pogodbenih partnerjev ter skrb za vodenje zasedenosti barke ter usklajevanje z ostalimi ponudniki takih plovil.

10Sodišče prve stopnje je pogodbo pravno kvalificiralo kot agencijsko pogodbo.(2) Nadalje tudi ni sporno, da je zakoniti zastopnik tožene stranke po tem, ko je z družino na plovilu tožeče stranke nameraval preživeti dvotedenski dopust, tega prekinil in 2. 7. 2007 plovilo zapustil, hkrati pa je tožena stranka prenehala izvrševati pogodbo. Na tem mestu višje sodišče kot relevanten sprejema očitek pritožnice o materialno pravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na upravičenost tožene stranke, da preneha izvrševati pogodbo. Zaradi ugotovitve o nemožnosti izpolnitve (ker plovilo ni bilo sposobno varnega plutja) pa pritožnica v pritožbi opozarja še na določilo 3. člena pogodbe, po katerem je bila tožeča stranka dolžna odpraviti vse napake plovila v roku 24 ur, k čemur je tožena stranka ni nikoli pozvala. S tem v zvezi še uveljavlja, da je bila tožena stranka, v kolikor je menila, da je stanje plovila neustrezno, dolžna tožečo stranko pozvati k odpravi neustreznosti plovila in v tej zvezi očita sodišču prve stopnje, da ni navedlo materialne podlage svoje odločitve.

11Ekonomski smisel agencijske pogodbe je v tem, da naročnik z izkoriščanjem agentovega znanja, izkušenj in poslovnih stikov, vezanih na določen trg, česar naročnik sam nima v zadostni meri, na takšnem trgu pridobi posel ali ga pridobi v večjem obsegu. Poleg trajnosti je ena bistvenih značilnosti takšne pogodbe zaupnost razmerja in s tem povezana dolžnost agenta, da ves čas skrbi za interese naročnika.(3) Glede na druge določbe OZ, zlasti z vidika splošnega načela dispozitivnosti in avtonomnosti urejanja razmerij med strankami obligacijskega razmerja, ureditev agencijske pogodbe vsebuje relativno veliko kogentnih norm, med drugim tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe.(4) Zaradi načela pacta sunt servanda tako pogodba lahko preneha le v vnaprej določenih primerih, pri tem pa za agencijsko pogodbo veljajo posebna pravila, tudi o prenehanju pogodbe po volji ene pogodbene stranke zaradi resnih vzrokov. Možnost odstopa od agencijske pogodbe se zato precej razlikuje od instituta razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin po splošnih določilih OZ.

12Prvi in drugi odstavek 832. člena OZ določata, da lahko vsaka stranka iz resnih vzrokov, ki jih mora navesti, zlasti neizpolnitve obveznosti druge stranke ali zaradi izjemnih okoliščin, odstopi od pogodbe brez odpovednega roka ali pred določenim časom. Če izjava o tem ne navaja resnih vzrokov, se šteje za odpoved z rednim odpovednim rokom. Pogoj za odstop od pogodbe s takojšnjim učinkom je torej obstoj resnih vzrokov, ki jih mora stranka navesti ob podaji odstopne izjave.

13Tožeča stranka je dejstva, odločilna s stališča zgornje pravne kvalifikacije, zatrjevala: že v tožbi je navedla, da je tožena stranka neutemeljeno odstopila od izvrševanja pogodbe, pri čemer ni upoštevala 7. člena pogodbe, po katerem je zavezana k pisnemu odstopu od pogodbe in le ob zaključku koledarskega leta. Tožena stranka se je v postopku sicer najprej sklicevala na to, da je zaradi nemožnosti izpolnitve pogodbo štela za razdrto po samem zakonu, kasneje pa, da je odstopila od pogodbe brez odpovednega roka na podlagi 832. člena OZ (prim. pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 27. 12. 2011, red. št. 16, list. št. 38 spisa). Višje sodišče zato ugotavlja, da sodišče prve stopnje materialnopravne podlage 832. člena OZ ni uporabilo, pa bi jo moralo in zato je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava utemeljen.

14Ob nastopu resnega vzroka, na katerega se je tožena stranka sklicevala, je torej od agencijske pogodbe mogoče brez odpovednega roka utemeljeno odstopiti le z nedvoumno izjavo, podano drugi stranki, o okoliščinah, ki tak odstop utemeljujejo. Navedba resnega vzroka v odstopni izjavi je namreč bistvena zahteva za veljavnost odstopa in sestavni del te izjave in šele prejem odstopne izjave zaradi resnega vzroka povzroči takojšnje prenehanje pogodbe.(5)

15Če torej za odstop ni bilo resnih vzrokov ali pa ti niso bili podani v odstopni izjavi, je odstop od pogodbe brez odpovednega roka neutemeljen. Neutemeljena odpoved daje tožeči stranki pravico, da odstopi od pogodbe brez odpovednega roka (četrti odstavek 832. člena OZ), v sferi tožene stranke pa so posledice morebitne odškodninske odgovornosti. Glede na to je torej odstop od pogodbe neutemeljen tudi, če odstopna izjava sploh ni bila podana. Višje sodišče poudarja, da med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka pogodbo le dejansko prenehala izvrševati 2. 7. 2007, v postopku pa nikoli ni zatrdila, da bi o svojem odstopu od pogodbe tožečo stranko sploh kakorkoli obvestila. Take dejanske situacije torej ni mogoče šteti niti za (utemeljen) odstop z rednim odpovednim rokom (drugi odstavek 832. člena OZ), kar bi bilo mogoče, če bi tožena stranka odstopno izjavo podala, pa bi se izkazalo, da za odstop po 832. členu OZ ni bilo (dovolj) resnih vzrokov.(6)

16Načelo vezanosti na sklenjeno pogodbo je druga plat pogodbene svobode. Zato si po tem, ko nasprotna stranka prejme zavezujočo pravnoposlovno izjavo stranke, katere posledica je veljavna pogodba, stranka ne more več preprosto premisliti in brez nadaljnjega »uiti« iz pogodbe (še toliko bolj, če gre za trajno in relativno zaupno pogodbeno razmerje, kot v tem primeru). Pogodba stranko zavezuje, razvežeta pa jo lahko le obe stranki skupaj.(7) Višje sodišče zato ugotavlja, da je bilo protipravno ravnanje tožene stranke že sam odstop, ki ni bil v skladu z zakonom oziroma z agencijsko pogodbo,(8) medtem ko se je sodišče prve stopnje kot z bistvenimi za razsojo že ukvarjalo z dejanskimi okoliščinami v smeri presoje resnega vzroka oziroma izjemnih okoliščin (ki jih sicer ni pravno kvalificiralo v tem smislu), čeprav tožena stranka predhodno ni izkazala oziroma niti ni zatrjevala, da bi od pogodbe odstopila skladno z 832. členom OZ. Ob tem višje sodišče poudarja, da ugotavljanje in morda tudi ugotovitev obstoja takšnih razlogov v kasnejšem sodnem sporu ne nadomesti obveznosti iz prvega odstavka 832. člena OZ.(9)

17Za utemeljenost zahtevka za povračilo škode morajo biti poleg protipravnosti zaradi neutemeljenega odstopa od pogodbe izpolnjene še preostale predpostavke (pogodbene) odškodninske odgovornosti. Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, vseh pravno pomembnih dejstev v tej smeri ni ugotavljalo. Glede vzročne zveze med neupravičenim prenehanjem izvrševanja pogodbe in zatrjevano škodo tožeče stranke ter glede trditvene podlage o sami škodi višje sodišče nadalje ugotavlja naslednje: tožeča stranka uveljavlja škodo zaradi odpovedi že prejetih rezervacij, izgubljenega dobička in stroškov. Trdi, da je škoda nastala zaradi odpovedi prejetih rezervacij v obdobju od 25. 6. 2007 do 11. 8. 2007, stroškov, ki bi jih po pogodbi morala kriti tožena stranka, kot izgubljeni dobiček pa je ocenila dohodek, ki bi ga izposlovala v preostanku turistične sezone. Na tem mestu gre opozoriti, da je za presojo nastanka škode relevantno obdobje od prenehanja izpolnjevanja obveznosti tožene stranke do dne, ko bi sicer pogodba prenehala zaradi redne odpovedi.(10)

18Kar se tiče vzročne zveze z odpovedanimi rezervacijami, iz trditev tožeče stranke (druga pripravljalna vloga, red. št. 14, list. št. 35 spisa) izhaja, da je bilo do 2. 7. 2007 prejetih več rezervacij za obdobje od 25. 6. 2007 do 11. 8. 2007 v skupni vrednosti 19.000,00 EUR (termine rezervacij in število potnikov je tožeča stranka specificirala že v tožbi), ter, da bi preostanek, 12.000,00 EUR, tožeča stranka z gotovostjo zaslužila, saj so bile rezervacije že podane, pa tudi plačani ustrezni pologi kot zavarovanje in so plačila pologov garancija, da gostje rezervirani termin najema barke izkoristijo, saj v nasprotnem primeru izgubijo že plačano akontacijo.

19Tožena stranka se v svoji naslednji pripravljalni vlogi do zatrjevanih rezervacij ni izjasnila in jim ni obrazloženo nasprotovala, torej ni prerekala ne obstoja ne višine zneskov iz zatrjevanih rezervacij. Ob upoštevanju dejstva, da nastanek in obstoj pogodbenega razmerja med strankama nista sporna, trditve o tem delu škode pa so konkretizirane, tudi ni mogoče šteti, da bi namen zanikanja izhajal iz siceršnjih navedb tožene stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP). Višje sodišče zato zaključuje, da je tožena stranka trditve o vzročni zvezi z odpovedanimi rezervacijami, med drugim tudi, da je gotovo, da bi tožeča stranka v tem delu v celoti prejela plačila v višini 12.000,00 EUR, kolikor je že bilo potrjenih rezervacij ter plačanih akontacij, priznala. Nadalje višje sodišče še ugotavlja, da enako velja za del vtoževanih stroškov, in sicer 580,00 EUR za takse za čas od 25. 6. 2007 do 2. 7. 2007, torej obdobje pred prenehanjem pogodbe, ki jih je bila po trditvah tožeče stranke skladno s pogodbo dolžna kriti tožena stranka.

20Na tem mestu višje sodišče ugotavlja, da vtoževana škoda zaradi nevšečnosti s spremembo točke začetka potovanja, ki jo je tožeča stranka pavšalno ocenila na 1.000,00 EUR, ne predstavlja pravno priznane škode, sploh pa ne škode, nastale zaradi neutemeljenega odstopa tožene stranke od pogodbe, zato zahtevek za plačilo tega zneska nima materialnopravne podlage.

21Upoštevaje materialnopravno in s tem povezano upoštevno dejansko podlago v tej zadevi višje sodišče zaključuje, da je tožeča stranka izkazala predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi neutemeljenega odstopa od pogodbe (kršitve 832. člena OZ) v delu zahtevka, ki se nanaša na škodo zaradi odpovedanih rezervacij in dela stroškov, nastalih pred prenehanjem pogodbe. V tem delu je zato pritožba tožeče stranke v pretežnem delu utemeljena, višje sodišče pa je izpodbijano odločitev v tem delu lahko samo spremenilo tako, da je zahtevku delno ugodilo (peta alineja 358. člena ZPP).

22Ker je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke (iz drugih razlogov) pravilna v delu, ki se nanaša na škodo zaradi nevšečnosti s spremembo točke začetka potovanja, ocenjeno na 1.000,00 EUR, je v tem delu pritožba neutemeljena in jo je višje sodišče zavrnilo (353. člen ZPP).

23Preostali del tožbenega zahtevka se nanaša na stroške, nastale po 2. 7. 2007, torej po prenehanju pogodbe, in sicer zaradi taks in ureditve kraja priveza plovila, ki jih je tožeča stranka ocenila na 220,00 EUR in na izgubljeni dobiček, ki naj bi ga lahko izposlovala v nadaljevanju turistične sezone, v višini 15.000,00 EUR. Višje sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da v tem delu samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, da bi pravilno materialno pravo v tej zadevi lahko uporabilo (355. člen ZPP). S tem bi namreč pravno pomembna dejstva prvič ugotavljalo šele v pritožbenem postopku, s čimer bi strankama odvzelo pravico do pritožbe. Ostali predpostavki pogodbene odškodninske odgovornosti v tem delu je namreč treba presojati v okviru pogodbenih določil med strankama, o katerih sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, in z vidika ugovornih trditev, da tožena stranka ni prevzela rizika polne zasedenosti barke v sezoni, niti po pogodbi ni bila ekskluzivni zastopnik za ponujanje plovila.

24Zato je višje sodišče, ne da bi se spuščalo v presojo nadaljnjih pritožbenih trditev tožene stranke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, izpodbijano sodbo delno (za 15.220,00 EUR s pripadki) razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

25V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva tudi že ugotovljeno, da je namreč šlo za obveznost prizadevanja tožene stranke. Upoštevaje pogodbo med strankama in ugovorne trditve pa naj sodišče posledično presodi še, ali je verjetno, da bi tožeča stranka dobiček, vtoževan s preostalim tožbenim zahtevkom, v primeru, da bi bila pogodba odpovedana z rednim odpovednim rokom, tudi izposlovala. Glede na relevantno obdobje od prenehanja izpolnjevanja obveznosti tožene stranke do dne, ko bi sicer pogodba prenehala zaradi redne odpovedi, pa je treba upoštevati tudi pogodbene določbe o prenehanju pogodbe, po potrebi pa tudi odpovedne roke, določene v 830. členu OZ.

26Ker je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje tudi razveljavilo, je sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

--------------------

Op. št. (1): Tožena stranka je trdila, da je tožeča stranka pogodbo sklenila s K., ZDA, tožena stranka pa ni stranka sklenjene pogodbe in ne more biti zavezana za odškodnino, saj je navedena kot zastopnik družbe K., zato gredo vse pravice in obveznosti iz naslova pogodbe principalu.

Op. št. (2): Pogodba o trgovskem zastopanju (agencijska pogodba), členi 807 do 836 Obligacijskega zakonika (OZ). V nadaljevanju višje sodišče uporablja izraz agencijska pogodba. Z njo se zastopnik zaveže, da bo ves čas skrbel za to, da bodo tretje osebe sklepale pogodbe z njegovim naročiteljem, in da bo v tem smislu posredoval med njimi in naročiteljem, kot tudi, da bo po dobljenem pooblastilu v imenu in na račun naročitelja sklepal z njimi pogodbe, ta pa se zavezuje, da mu bo za vsako pogodbo dal določeno plačilo (provizijo, prim. prvi odstavek 807. člena OZ).

Op. št. (3): Prim. A. Jemc v: Odškodninska odgovornost naročnika ali agenta, če je bil neupravičeno podan odstop po 832. členu OZ, Podjetje in delo, 2005, št. 5, str. 758.

Op. št. (4): Prim. B. Zabel v: N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.) idr., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 4. knjiga, str. 511.

Op. št. (5): Ibidem, str. 511 in 513.

Op. št. (6): (2) Če izjava o tem ne navaja resnih vzrokov, se šteje za odpoved z rednim odpovednim rokom.

Op. št. (7): dr. Damjan Možina v: Razdor, odpoved in odstop od pogodbe, Pravni letopis, 2011, str. 57.

Op. št. (8): Prim. A. Jemc v: Odškodninska odgovornost naročnika ali agenta, če je bil neupravičeno podan odstop po 832. členu OZ, Podjetje in delo, 2005, št. 5, str. 758.

Op. št. (9): Tako VS RS v sklepu III Ips 69/2000 z dne 20. 4. 2001.

Op. št. (10): Tako A. Jemc, glej zgoraj.