VSL sodba I Cp 2808/2016

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 15001/2015-2 s 16. 2. 2015 v prvem odstavku izreka glede plačila 114,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2014 in v tretjem odstavku izreka glede plačila 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2015. Toženki je še naložilo, da mora v osmih dneh tožeči stranki povrniti 261,32 EUR stroškov pravdnega postopka.

2Zoper takšno sodbo se brez navedbe pritožbenih razlogov in brez pritožbenega predloga pravočasno pritožuje toženka. Pojasnjuje, da se s sodbo ne strinja. Navaja, da so trditve tožeče stranke polne laži. Poudarja, da je bila 3. 7. 2015 odklopljena z internetne povezave, zato je 7. 7. 2015 prekinila naročniško razmerje in poravnala ves svoj dotedanji dolg. Ni prav, da je tožeča stranka po svoje preusmerjala plačane zneske. Ker je tožeča stranka prekinila internetno povezavo brez obvestila, je prekinila pogodbo, ni se namreč držala dogovora.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi ne presega 2.000,00 EUR (gre torej za spor majhne vrednosti, v katerem se uporabljajo pravila 30. poglavja Zakona o pravdnem postopku; ZPP), se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6Pritožnica meni, da je 7. 7. 2015 prekinila naročniško razmerje s tožečo stranko, a to stališče je napačno. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da s svojim ravnanjem (obvestilom tožeči stranki, da prekinja naročniško razmerje) toženka ni mogla odstopiti od pogodbe. Sodišče prve stopnje je tudi materialnopravno pravilno obrazložilo, da tožničina prekinitev internetne povezave 3. 7. 2014 res ni bila skladna s pogodbo oziroma splošnimi pogoji, in da jo je mogoče opredeliti kot delno neizpolnitev pogodbenih obveznosti. Ker pri pogodbi z zaporednimi obveznostmi, kakršna je bila med strankama sklenjena naročniška pogodba za internetne in telefonske storitve, ne gre za pogodbo, pri kateri je rok bistvena sestavina (103. člen Obligacijskega zakonika; OZ), bi lahko toženka zaradi neizpolnitve odstopila od pogodbe le, če je bilo iz okoliščin sklepati, da tožeča stranka pogodbe tudi v prihodnje ne bo izpolnjevala. Sodišče je ugotovilo, da takšnih okoliščin ni bilo.

7Ker tožena stranka (po tožničini delni neizpolnitvi) tudi ni uveljavljala zahtevka za odpravo napake oziroma znižanja kupnine, odstopnega upravičenja ni pridobila. Materialnopravno pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da toženkina prekinitev naročniškega razmerja ne predstavlja veljavnega odstopa od pogodbe. Ob hkratni ugotovitvi, da soglasja za predčasno prenehanje naročniške pogodbe ni bilo in da je tožeča stranka od pogodbe odstopila šele 28. 10. 2014, je odločitev o tožbenem zahtevku pravilna. Ugotovitev sodišča prve stopnje o višini in posameznih postavkah dolga pritožnica (razen s sklicevanjem na to, da pogodbeno razmerje ni več trajalo, na kar je bilo odgovorjeno zgoraj) ne izpodbija.

8Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi ni podana kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.