VSL sodba III Cp 2479/2016

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pritožbene stroške v znesku 194,22 EUR, v 15. dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja v korist gospodujočega zemljišča parc. št. 156/2 k. o. X, ki je v lasti tožnice v celoti, služnostna pravica hoje in vožnje z osebnim avtomobilom ter tovornimi vozili manjše nosilnosti za dovoz materiala, po nepremičnini, parc. št. 158/0 k. o. X, kot služečem zemljišču, ki je v lasti tožene stranke do celote, po obstoječi trasi v širini 1,5 m in dolžini 73 m vzdolž vzhodne meje, od javne ceste proti severu, v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine (I. točka izreka), prepovedalo toženi stranki poseganje v I. točki izreka sodbe opisano služnostno pravico (II. točka izreka), v presežku tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (III. točka izreka) in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 956,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Izrek sodbe je nepopoln, nedoločen in neizvršljiv. Ni jasno opredeljeno, kje poteka služnost. Obstoječe trase, o kateri govori sodba ni in tudi ni razvidna iz fotografij, ki prikazujejo dejansko stanje. Zaradi geoloških sprememb terena v zadnjih 50 letih pa je vožnja po „eventualni“ služnosti poti nemogoča. Izvedensko mnenje sodnega izvedenca T. Č. je neuporabno, ker ni odgovoril na vprašanja toženca. Ni določil trase služnostne poti in se tudi ni izjavil o tem, ali je sploh možno uporabiti teren kakršen je, za izvajanje služnosti. V prvem mnenju je iz arhiva sodišča le povzel zapis, da je bila zatrjevana služnostna pot obravnavana leta 1967, vendar v sklepu sodišča Rnp 329/67 ugotovljena služnost ni bila zapisana v zemljiški knjigi. Toženec s služnostjo, ko je gradil novo hišo ni bil seznanjen, zanašal se je na verodostojnost zemljiške knjige. Tožnica služnosti ni izvajala, sicer bi ji toženec uporabo preprečil že prej in ne šele leta 2009. Služnosti ni izvajala vsaj od leta 1988 do leta 2009 in ker glede nje ni bila v dobri veri, je tudi ni mogla priposestvovati. Sodba upošteva le izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožnica, ki pa so nezanesljive in neuporabne. Nekatere priče ne živijo blizu in tudi niso uporabljale poti ali trase, o kateri sedaj govorijo, da je obstajala. Neupravičeno sodba ne sledi izpovedbam prič, ki jih je predlagal toženec. Sodišče prve stopnje ni pribavilo oziroma zahtevalo od tožnice akta legalizacije njene gradnje iz katerega bi bilo razvidno, kje ima tožnica dostop do svoje hiše. Toženec v postopku legalizacije k upravnemu organu ni bil vabljen. Sodišče prve stopnje ni opravilo uradnih poizvedb pri Geodetski upravi v Murski Soboti o dostopu do hiše tožnice. Na ogledu je ugotovilo, da ima tožnica tri možnosti dostopa do hiše. Služnost po „neki stari trasi“ kot zahteva tožnica, bi predstavljala stroškovno obremenitev okrog 15.000,00 do 20.000,00 EUR, ker bi jo bilo treba za uporabo usposobiti. Sicer pa je tožnica odklonila možnost, ki ji jo je ponudil, da lahko parkira na njegovem parkirišču pred hišo in nadaljuje pot do svoje hiše peš. Peš hoje mimo svoje hiše oziroma po domnevni služnosti trasi ni nikoli preprečeval. Tožnica bi do svoje hiše lahko dostopala z javne ceste, ki prihaja iz glavne ceste severa, tako kot A. A. ki ima hišo med hišo toženca in hišo tožnice. Priložene fotografije ne prikazujejo dejanskega stanja, saj tožnica z avtomobilom ni mogla pripeljati po domnevni služnosti poti, ker je to že vsaj 20 let nemogoče.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila, se opredelila do pritožbenih očitkov in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ni podana uveljavljena absolutna kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ni absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti so jasni in niso sami s sabo v nasprotju, kar omogoča pritožbeni preizkus. Ni „nerazumljiva“ kot trdi pritožba. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izrek sodbe nepopoln oziroma nedorečen, ker niso navedeni vsi parametri, ki bi točno določali potek služnostne poti. Z v izreku izpodbijane sodbe opisanim potekom služnostne poti z opredelitvijo širine in dolžine poti, ki poteka vzdolž vzhodne meje, od javne ceste proti severu, je zadoščeno pravnemu standardu natančnega opisa (19. člen Zakona o zemljiški knjigi), še zlasti, ker gre za obstoječo traso, ki je strankama znana. Dejstvo, da je po ugotovitvi sodbe sedanje stanje spremenjeno (toženec je tožnici uporabo poti prepovedal v letu 2009 in je sporno pot sam spreminjal) ne pomeni, kot poskuša prikazati pritožba, da obstoječe trase ni videti. Sicer pa si je sodišče prve stopnje s strankama ogledalo sporno služnostno traso na kraju samem, kar je razvidno tudi iz posnetkov, ki jih je napravilo sodišče (priloga C1), kot pravilno navaja tožnica v odgovoru na pritožbo.

6Nosilnemu zaključku sodbe, da je do priposestvovanja sporne služnostne poti prišlo že leta 1988, pritožba konkretizirano ne nasprotuje. Za tak zaključek ima sodba zadostno podlago v izvedenem dokaznem postopku. Dokazna ocena, ki ji pritožba nasprotuje, pa je življenjsko logično in prepričljiva in z njo pritožbeno sodišče soglaša. Sodba navede jasne in razumljive razloge (10. točka obrazložitve) zakaj pričam, ki so potrdile trditve toženca, da se po sporni poti ni vozilo, ne sledi in zakaj pričam, ki so potrdile nasprotno, sledi (11. točka obrazložitve). S pavšalno, nekonkretizirano navedbo, da „kot je razvidno iz spisa nekatere priče sploh ne živijo blizu, ne tožnice, ne toženca in tudi niso uporabljale poti ali trase, o kateri sedaj govorijo, da je obstajala“, pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost dokazne ocene sodbe. Ob ugotovitvi, da je služnost dejansko izvrševala več kot 20 let, ne le za hojo, temveč tudi za vožnjo, ne da bi lastnik služeče stvari temu nasprotoval (toženec ni uspel dokazati, da bi vožnjo preprečevali njegovi pravni predniki), sodba zaključek o priposestvovanju stvarne služnost materialnopravno pravilno opre na določbo prvega odstavka 54. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR).

7Pravilnosti odločitve pritožba ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem, da tožnica služnosti ni uporabljala vsaj od leta 1988 do 2009, ko ji je uporabo prepovedal. Po ugotovitvi sodbe je toženec tožnici uporabo sporne poti za vožnjo, kot pravilno navaja pritožba, prepovedal v letu 2009 (po ugotovitvi sodbe toženec takrat še ni bil lastnik služečega zemljišča, saj je postal lastnik šele dne 26. 10. 2011, prej pa je bila lastnica njegova mama B.B.), tožnica pa je predmetno tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev in varstvo služnostne pravice, vložila 30. 6. 2011, spričo česar do tako imenovane osvoboditve služnosti ni prišlo. Po določbi 1. alineje 223. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) do prenehanja stvarne služnosti na podlagi zakona pride, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zapored ne izvršuje. Toženec pa tudi ni izkazal, da bi prišlo do zastaranja služnostne pravice, na podlagi katerega preneha stvarna služnost na podlagi zakona, če se stvarna služnost ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje (2. alineja 223. člena SPZ). Sodba toženčev ugovor tožničine neuporabe sicer nepravilno šteje kot ugovor pretrganja potrebnega časa za priposestvovanje, kar pa sicer na pravilnost odločitve ne vpliva. Toženec, kot ugotavlja sodba, obdobja tožničine neuporabe poti (v postopku pred sodiščem prve stopnje) ni specificiral, pritožbeno opredelitev obdobja (od leta 1988 do 2009) zato predstavlja nedopustno novoto, ki je pritožbeno sodišče, ker toženec ne izkaže nekrivde za njeno neuveljavljanje, ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa sodba na podlagi izpovedbe priče C.C. ugotavlja, da je slednja od leta 2007 tožnico vozila v X in jo je vedno pripeljala neposredno do hiše na X. Pritožba ne ponudi trditev za dvom v verodostojnost navedene priče. Izvedeni dokazi ne nudijo podlage za zaključek o zastaranju služnostne pravice.

8Brez pomena je sklicevanje pritožbe „na ugotovitve na ogledu, da ima tožeča stranka tri možnosti dostopa do hiše“, saj je za priposestvovanje tako imenovane neprave služnosti (obravnavani primer) odločilno ali in kako se je dejansko izvrševala služnost. Iz enakih razlogov je neutemeljen očitek, da sodišče ni opravilo uradnih poizvedb pri Geodetski upravi v Murski Soboti o dostopu do hiše tožnice. Ravno tako ni pomembno, zakaj A. A., ki ima po trditvi pritožbe hišo med hišo toženca in hišo tožnice, domnevne služnostne poti ni uporabljala. Akt o legalizaciji gradnje je predlaga kot dokaz tožnica, zato se na neizvedbo navedenega dokaza ne more sklicevati toženec.

9Stvarna služnost se priposestvuje v obsegu, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju. Sodba ne ugotavlja služnosti z uporabo težkih strojev (pritožba izpostavlja, da bi uporaba težkih strojev ogrozila toženčevo hišo), drugih tehtnih trditev, ki bi vzbujale dvom v pravilnost ugotovljenega priposestvovanega obsega služosti pa pritožba ne ponudi. Trditve toženca, da sporne služnostne poti najmanj 20 let ni bilo mogoče uporabljati za vožnjo, so se, kot že rečeno, izkazale za neresnične.

10Dokazni postopek ne nudi opore za pritožbeno trditev toženca, da so geološke spremembe bistveno spremenile teren in da sedaj (poti) ni mogoče uporabljati za vožnjo. Spremembe je, kot ugotavlja sodba (12. točka obrazložitve) povzročil (med drugim) tudi toženec, ki je od leta 2009 (takrat je tožnici prepovedal vožnjo po sporni služnostni poti) teren na poti nasipaval in odstranil cevi. Z njihovo odstranitvijo je povzročil, da pot (trenutno) ni uporabna za vožnjo. Zaradi njene neuporabe od leta 2009 pa se je tudi zatravila in (delno) zarasla. Toženec s sklicevanjem na (trenutno) neuporabnost poti za vožnjo ne more doseči zavrnitve tožničinega zahtevka za ugotovitev in varstvo služnostne pravice. Neutemeljeno je prikazovanje pritožbe, da ni mogoče vzpostaviti normalne služnostne poti za vožnjo sodba ima v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca T.Č. zadostno podlago za zaključek, da je to mogoče, po odpravi pomanjkljivosti. Vzpostavitev prevoznosti in z njo povezana višina stroškov, pa sicer ni predmet odločanja v predmetnem postopku. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izvedensko mnenje ni uporabno, ker izvedenec na toženčeva vprašanja, ali je sploh možno uporabiti teren, kakršen je, za izvajanje služnosti, ni odgovoril. Slednje ne drži, saj se je izvedenec, kot pravilno navaja že sodba do toženčevih očitkov opredelil v dopolnitvi k izvedenskemu mnenju z dne 3. 2. 2000 in še dodatno dne 12. 2. 2016 v vlogi poimenovani „Pojasnilo sodišču na pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 8. 9. 2015“. Glede slednje toženec na naroku ni imel vsebinskih pripomb, ni predlagal zaslišanja izvedenca in tudi ne morebitne postavitve novega izvedenca.

11Zmotno je pritožbeno stališče, da je odločitev v predmetnem postopku vezana na rešitev spora, ki ga ima tožnica z A. A., po zemljišču katere poteka del služnostne poti.

12Po navedenem niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker ni po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

13Toženec, ki s pritožbo ni uspel, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Povrniti pa mora tožnici stroške za odgovor na pritožbo. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) na podlagi v odgovoru na pritožbo specificiranih stroškov. Tožnici je priznalo pritožbene stroške v višini 194,22 EUR (odgovor na pritožbo po tarifni številki 3210 139,20 EUR, administrativni stroški 20,00 EUR, vse povišano za 22 % DDV).

14Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov temelji na 378. členu OZ, o začetku njihovega teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.