VSRS Sodba VIII Ips 279/2016

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2012 in nove ponujene pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 5. 2012. Odločilo je tudi, da toženka sama krije svoje stroške postopka. Sodišče je ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi tožniku redno odpovedana na podlagi 4. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.). Tožnik je bil z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) z dne 5. 12. 2011 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu, z določenimi omejitvami od 17. 11. 2011 dalje. Toženka mu je v skladu s 101. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, UPB-4, Ur. l. RS, št. 109/06 in nadalj.) ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je podpisal. Sodišče je zaključilo, da je šlo za ustrezno delovno mesto.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter odločilo, da toženka sama krije svoje pritožbene stroške. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3V pravočasni reviziji tožnik očita sodišču druge stopnje kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, UPB-3, Ur. l. RS, št. 73/07 in nadalj.) in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče nezakonito in nepravilno zavrnilo dokazna predloga za postavitev novega izvedenca oziroma dopolnitev mnenja izvedenca medicinske stroke prof. dr. A. A. Mnenje slednjega (ki navaja, da je nova invalidnost v celoti posledica kardioloških težav tožnika iz leta 2016 in ni ortopedskega izvora) je namreč v nasprotju z mnenjem invalidske komisije I. stopnje z dne 23. 4. 2015, ki navaja kot glavno bolezen, ki vpliva na invalidnost, artrozo desnega kolka in stanje po MI infarktu. Izvedenec bi pri izdelavi izvedenskega mnenja moral upoštevati tudi odločbo Zavoda z dne 23. 4. 2015, ki mu je sodišče (kljub temu, da je bila slednja priloga tožnikovih pripomb na izvedensko mnenje) ni posredovalo. Izvedenec tako ni mogel podati dokončnega mnenja glede artroze kolka, ki se je pri tožniku pojavila že leta 2012, niti se slednji ni opredelil o izvida z dne 6. 9. 2012. Ni jasno, ali je izvedenec sploh pregledal CD posnetke iz leta 2013. Tožnik je prejel tudi novo odločbo Zavoda z dne 10. 8. 2015 in izvedensko mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 27. 7. 2015, ki določata omejitev obremenitve tožnika pri delu do 7 kg. Čas nastanka telesne okvare je sicer določen z dnem pregleda pri senatu, kar pa ne pomeni, da pri njem telesne okvare ni bilo že prej, saj tudi invalidski komisiji nista razpolagali z CD posnetki iz leta 2013. Sodišče bi glede na nove odločbe Zavoda moralo dovoliti, da izvedenec izdela dopolnilno mnenje. Sodišči druge in prve stopnje zavrnitve dokaznega predloga nista ustrezno obrazložili. S takšno zavrnitvijo dokaznega predloga mu je bila odvzeta pravica do dokazovanja, ki predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Stališče sodišča druge stopnje, da je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe in zakonitosti ponujene nove pogodbe o zaposlitvi relevantno samo zdravstveno stanje tožnika do vključno maja 2012, ni pravilno. Meni, da zdravstveno stanje, ki je bilo odkrito kasneje (leta 2013, 2014 in 2015), izvira že iz leta 2012. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP vidi v tem, da je sodišče obrazložitev svoje odločitve oprlo le na izpovedbe tožnika in priče D. D., ni pa se opredelilo do izpovedbe priče C. C. in drugih izvedenih dokazov. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče D. D. v zadevi P 345/2009 z dne 17. 6. 2010, kjer je navajal večjo težo bremena pri istem delu. Ne strinja se s stališčem sodišča glede ocene tveganja za delovno mesto, ki ni podpisana s strani odgovornih oseb in zato ne more biti veljavna. Ker sta jo izvedenca upoštevala, sta tudi njuni mnenji nezakoniti in nepravilni. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca in dopolnitev mnenja izvedenca očita sodišču še kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS, v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/91), pravice do pravnega sredstva (25. člen URS) in kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP, Ur. l. RS, št. 33/94). Pravica do pravnega sredstva (25. člen URS) naj bi bila tudi kršena, ker pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih argumentov, zaradi katerih bi bila pritožba utemeljena, 6. člen EKČP, ker sodišče ni odločilo pravično in 13. člen. EKČP, ki govori o pravici do učinkovitega pravnega sredstva.

4Na podlagi 375. člena ZPP je bila revizija poslana toženki v odgovor. Ta predlaga sodišču zavrnitev revizije.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Tožnik je bil zaposlen pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 11. 2003 na delovnem mestu „smetar“. Dne 17. 3. 2011 je bil zaradi težav s hrbtenico in na levi nogi operiran v Splošni bolnišnici Jesenice. Postavljena mu je bila diagnoza lumbalna diskus hernija. Z odločbo Zavoda z dne 5. 12. 2011 je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti; priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto (1). Toženka mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „čistilec javnih površin III“, ki jo je podpisal 29. 5. 2012. Dne 26. 6. 2012 je vložil tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi in nove pogodbe o zaposlitvi.

8Očitek nepravilne in nezakonite zavrnitve dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca in za dopolnitev mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A. A., ni utemeljen. ZPP v 254. členu določa, da se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev. Mnenje drugih izvedencev se zahteva, tudi, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Izvedenska mnenja v tej zadevi niso imela takšnih pomanjkljivosti, da bi bilo potrebno ponovno izvedensko mnenje ali imenovanje novega izvedenca druge medicinske stroke, saj je bilo dejansko stanje za odločitev dovolj razjasnjeno, sodišču pa se ni porajal dvom o pravilnosti podanih mnenj. Sodišče druge stopnje je v 7. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da mnenje izvedenca A. A. ni bilo pomanjkljivo in nerazumljivo. V postopku je bil sprva izveden dokaz z izvedencem ortopedom prim. mag. B. B., ki je podal mnenje, da je ponujeno delovno mesto tožniku ustrezno in da je tožnik sposoben za delo na delovnem mestu „čistilec javnih površin III“ (2). Nato je bil izveden še dokaz z izvedencem ortopedom, prof. dr. A. A., ki je podal mnenje, da je bil tožnik v času odpovedi gotovo sposoben za opravljanje tega delovnega mesta, v letu 2014 pa se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, kar je vplivalo tudi na njegovo delazmožnost (3). Potrebe po izvajanju novih dokazov v smislu dopolnitve izvedenskega mnenja in novih izvedenskih mnenj ni bilo, saj je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno za sprejem odločitve. Argumentacija tožnika, s katero je utemeljeval dokazne predloge, se je nanašala na njegovo spremenjeno zdravstveno stanje v letu 2014, zato za odločitev v tej zadevi ni pomembna. Na podlagi 287. člena ZPP lahko sodišče predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo zavrne in navede, zakaj so bili zavrnjeni. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazna predloga, nato pa je to storilo tudi pritožbeno sodišče v 7. in 8. točki obrazložitve. Očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodišče ni ustrezno utemeljilo zavrnitve dokaznih predlogov, ni podana. Prav tako ne gre za kršitev 23. in 25. člena URS ter kršitve EKČP. Drugo vsebinsko izpodbijanje ugotovitev izvedenca predstavlja uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9Revizijsko sodišče soglaša s presojo pritožbenega sodišča, da prvostopenjska sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ti niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Tožnik uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče C. C. in drugih izvedenih dokazov (navaja le zapisnik o izpovedbi priče D. D. v zadevi opr. št. P 345/2009 z dne 17. 6. 2010). Takšnih pomanjkljivosti prvostopenjska sodba nima. Sodišče prve stopnje se je dovolj jasno opredelilo do bistvenih navedb tožnika ter izpovedb predlaganih prič, ki so bile odločilne za presojo, kar je pojasnilo že sodišče druge stopnje.

10Tožniku je bila 23. 5. 2012 redno odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi 4. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (4). Toženka mu je ponudila novo pogodbo o zaposlitvi (ob upoštevanju 101. člena ZPIZ-1) (5). Za presojo ustreznost ponujene nove zaposlitve je pomembno zgolj tožnikovo zdravstveno stanje do maja 2012 (ko mu je bilo ponujeno nova pogodba o zaposlitvi) in omejitve, določene v odločbi Zavoda z dne 5. 12. 2011, ne pa zdravstveno stanje tožnika v letu 2013, 2014 in 2015. Morebitne kasneje nastale zdravstvene težave tožnika in kasneje izdane odločbe Zavoda na ustreznost ponujene nove zaposlitve z dne 23. 5. 2012 ne vplivajo, saj jih tudi toženka pri takratni ponudbi zaposlitve ni mogla upoštevati, še manj predvideti. Zdravstvena pravilnost določenih delovnih omejitev v odločbi Zavoda z dne 5. 12. 2011 ni predmet tega postopka.

11Vrhovno sodišče ni dolžno odgovoriti na splošne, nekonkretizirane in nepomembne revizijske navedbe, zato na pavšalne navedbe tožnika o kršitvi 25. člena URS, 6. člena in 13. člena EKČP, ni odgovorilo. Prav tako se ni opredelilo do navedb glede ocene tveganja, saj te za presojo o utemeljenosti pritožbe in tožbenega zahtevka niso pomembne.

12Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

----

(1) V svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu, z omejitvami dela v dolgotrajnih fleksijskih prisilnih držah ledvene hrbtenice, dvigovanja in prenašanja bremen, težjih od 10 kg, fleksijsko rotacijskih gibov ledveno križnične hrbtenice nad 30 % oz. globoka prepogibanja in izpostavljenost vibracijam, s polnim delovnem časom od 17. 11. 2011 dalje.

(2) Takšno stališče je podal v izvedenskem mnenju z dne 20. 1. 2014, dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 22. 5. 2014 in na glavni obravnavi z dne 24. 9. 2014.

(3) Takšno stališče je podal v izvedenskem mnenju z dne 4. 5. 2015, prvem dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 4. 6. 2015 in drugem dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 12. 8. 2015.

(4) Ker slednji ni bil zmožen za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

(5) Od invalidske komisije Zavoda je pridobila tudi dopolnilno izvedensko mnenje z dne 16. 4. 2012 o ustreznosti ponujenega delovnega mesta (5. odstavek 101. člena ZPIZ-1).