UPRS sodba II U 18/2017

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da mora tožnik povrniti Republiki Sloveniji znesek 596,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, izplačan iz naslova brezplačne pravne pomoči v zadevah Bpp 363/2014 in Bpp 152/2015. Tožniku je bila v zvezi s pravdnim postopkom I P 141/2014 z odločbo št. Bpp 363/2014 odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v navedenem postopku, z odločbo št. Bpp 152/2015 pa mu je bila v isti zadevi dodeljena brezplačna pravna pomoč kot oprostitev plačila predujma za izvedenca medicinske stroke. Po določbi 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) mora upravičenec, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in pridobil premoženje, povrniti Republiki Sloveniji stroške izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči. Na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Murski Soboti I P 141/2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru je tožnik od Zavarovalnice A. d.d. prejel odškodnino v znesku 1.967,00 EUR. Iz naslova stroškov pravdnega postopka je zavarovalnica dne 28. 6. 2016 v korist proračuna Republike Slovenije za stroške zastopanja nakazala znesek 172,39 EUR, za stroške izvedenca pa 163,01 EUR, torej skupaj 335,40 EUR. Iz naslova brezplačne pravne pomoči so bili skupno izplačani stroški v višini 931,68 EUR, tako da razlika med zneskom, ki ga je plačala nasprotna stranka in dejansko izplačanimi stroški znaša 596,28 EUR. Ker je tožnik v postopku, v katerem mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, prejel odškodnino v znesku 1.967,00 EUR, je torej v skladu z določbo 48. člena ZBPP dolžan povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka.

2Tožnik v tožbi ugovarja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ne glede na razloge, na katere se sklicuje sodišče. Kolikor bi dejansko obstajala ta obveznost, meni, da s tem ne bi bilo zadoščeno namenu brezplačne pravne pomoči. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči je moral izpolnjevati določene pogoje, ki so vsekakor socialne narave, tako da v primeru, če bi moral pomoč vrniti, ne vidi smisla instituta brezplačne pravne pomoči. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

3Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

4Tožba ni utemeljena.

5V zadevi ni sporno, da je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravdni postopek, da je tožnik v postopku uspel ter tudi prejel dosojeni znesek v višini 1.967,00 EUR, sporno pa je vprašanje, ali je tožnik dolžan povrniti sredstva iz naslova odobrene in izplačane brezplačne pravne pomoči.

6Vračilo sredstev prejete brezplačne pravne pomoči je urejeno po določbah 46. do 49. člena ZBPP. Po določbi 48. člena navedenega zakona je upravičenec, če je v postopku delno ali v celoti uspel in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona (prvi odstavek). V nobenem primeru pa se od upravičenca ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil (tretji odstavek). Glede na to, da v zadevi ni sporno, da je tožnik v postopku delno uspel in prejel odškodnino v znesku 1.967,00 EUR (torej je prejel premoženje, pri tem pa ne gre za odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživnino – drugi odstavek 48. člena), kakor tudi, da je Zavarovalnica A. d.d. v proračun plačala stroške pravdnega postopka v skupni višini 335,40 EUR, je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ko je tožniku naložila plačilo razlike med dejansko plačanimi stroški iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, v skladu z določbo 48. člena ZBPP.

7Tožnik v tožbi ne ugovarja, da ni prejel dosojene odškodnine niti višini naložene obveznosti, temveč meni, da takšna ureditev instituta brezplačne pravne pomoči ni smiselna.

8Namen brezplačne pravne pomoči določa 1. člen ZBPP. V skladu z navedeno določbo je brezplačna pravna pomoč namenjena uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Pravica do sodnega varstva je namreč zagotovljena le, če je udeležencem postopka dejansko omogočeno, da v postopku izrabijo s procesnimi predpisi dane možnosti, s katerimi uveljavljajo, utemeljujejo in dokazujejo svoje zahtevke ter izjavljajo svoja stališča o relevantnih dejstvih in okoliščinah v okviru sodnega postopka. Namen instituta brezplačne pravne pomoči je torej osebam šibkejšega socialnega položaja omogočiti, da uveljavijo pravice, ki jim gredo po zakonu. V obravnavanem primeru je tako bilo tožniku z odobreno brezplačno pravno pomočjo sploh omogočeno, da je s strokovno pomočjo uveljavljal odškodnino od Zavarovalnice A., česar sicer brez brezplačne pravne pomoči glede na svoj socialni položaj ne bi mogel. Pri tem pa je ZBPP določil tudi pogoje za povrnitev sredstev izplačane brezplačne pravne pomoči, kar pa po presoji sodišča ni v nasprotju z namenom zakona, to je do enakopravnega dostopa do sodnega varstva. ZBPP je namreč obveznost vračila vezal na pridobitev premoženja oziroma dohodka (pri čemer je izvzel preživnino in odškodnino za izgubljeno preživljanje), prav tako pa je omejil obveznost največ do višine prejetih sredstev. S tem torej zakon tožnika ne postavlja v položaj, ko bi zaradi odobrene brezplačne pravne pomoči utrpel materialno škodo, torej v zadevi ni bil oškodovan. Vračilo odobrene brezplačne pravne pomoči pod pogoji, kot jih določa zakon, tako ni v nasprotju z namenom brezplačne pravne pomoči, zato tožbeni ugovor niso utemeljeni.

9Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).