UPRS sodba II U 7/2014

I. Tožba se zavrne.
II .Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Republika Slovenija (RS) je dne 16. 5. 2007 na Upravno enoto (UE) Ptuj vložila zahtevo za razlastitev tožnikovih nepremičnin s parc. št. 34/1 in 35, obe k.o. ..., potrebnih za gradnjo mejnega prehoda Z.

2UE Ptuj je z razlastitveno odločbo št. 352-127/2007-21 (04061) z dne 13. 11. 2007 odločila, da se tožnika kot razlastitvenega zavezanca razlasti nepremičnin s parc. št. 34/1 in 35, obe k.o. ...; da je Republika Slovenija kot razlastitvena upravičenka dolžna začeti z gradbenimi deli na parcelah, ki so predmet razlastitve, skladno s predloženim terminskim planom; da Republika Slovenija kot razlastitvena upravičenka na temelju 104. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) z dnem vročitve te odločbe prevzema v last in posest nepremičnine, navedene v 1. točki izreka in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na razlaščenem premoženju; da se zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na Ptuju naroča izbris vknjižene lastninske pravice dosedanjega lastnika in vpis na razlastitveno upravičenko, Republiko Slovenijo; da zemljiško-knjižni dolg in druge pravice, ustanovljene na nepremičninah iz 1. točke izreka te odločbe, ki sta v lasti zavezanca, še nadalje bremeni te nepremičnine; da razlastitvena upravičenka Republika Slovenija s tem prevzema subsidiarno odgovornost za zemljiški dolg; da glede na dejstvo, da se razlastitveni zavezanec in razlastitvena upravičenka v postopku do izdaje te odločbe nista sporazumela o višini odškodnine za razlaščeno premoženje, navedeno v 1. točki izreka te odločbe, o odškodnini ni bilo odločeno ter odločila še, da upravni organ v postopku stroškov ni imel in da stroškov postopka do izdaje te odločbe tudi ni priglasila nobena od strank.

3Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 5. 2. 2008 pritožbo tožnika, zoper v predhodnem odstavku navedeno odločbo, zavrnil.

4Republika Slovenija je dne 2. 8. 2007 na UE Ptuj podala še zahtevo za razlastitev tožnikove nepremičnine s parc. št. 177/22, k.o. ..., potrebne za gradnjo mejnega prehoda Z., za katero je z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za mednarodni prehod Z. izkazana javna korist in UE predlagala, da odloči o odvzemu lastninske pravice in posesti v korist RS ter nato pri pristojnem zemljiškoknjižnem sodišču predlaga, da se na navedeni nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist RS.

5UE Ptuj je z razlastitveno odločbo št. 352-188/2007-11 (04061) z dne 13. 11. 2007 odločila, da se tožnika kot razlastitvenega zavezanca zaradi gradnje mednarodnega mejnega prehoda Z. razlasti nepremičnine s parc. št. 177/22, k.o. ...; da je Republika Slovenija kot razlastitvena upravičenka dolžna začeti z gradbenimi deli na parcelah, skladno s predloženim terminskim planom; da Republika Slovenija na temelju 104. člena ZUreP-1 z dnem vročitve te odločbe prevzema v last in posest predmetno nepremičnino in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na razlaščenem premoženju; da se zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na Ptuju naroča izbris vknjižene lastninske pravice dosedanjega lastnika ter vknjižba na Republiko Slovenijo; da zemljiško-knjižni dolg, ustanovljen na nepremičnini, še nadalje bremeni predmetno nepremičnino in da razlastitvena upravičenka s tem prevzema subsidiarno odgovornost za ta zemljiško-knjižni dolg; da se razlastitveni zavezanec in razlastitvena upravičenka v postopku do izdaje te odločbe nista sporazumela o višini odškodnine in zato o odškodnini ni bilo odločeno ter da upravni organ ni imel stroškov postopka, prav tako stroškov ni priglasila nobena od strank.

6Drugostopenjski organ je po pritožbi tožnika, v kateri je tožnik navedel, da ni potrebno razlastiti celotne nepremičnine, ampak samo njen del, ker so na njej tudi gospodarske dejavnosti, kot je špedicija, ki ni v javnem interesu in je predlagal tudi prevzem ostalih nepremičnin zaradi izgube gospodarskega interesa, z odločbo št. 35020-2/2008-2 z dne 5. 2. 2008 tožnikovo pritožbo zoper zgoraj navedeno prvostopenjsko odločbo z dne 13. 11. 2007, zavrnil.

7V prvem upravnem sporu U 177/2008-16 z dne 4. 3. 2009 je Upravno sodišče tožbi tožnika delno ugodilo tako, da je odpravilo odločbi UE Ptuj z dne 13. 11. 2007 in odločbi Ministrstva za okolje in prostor z dne 5. 2. 2008, v ostalem (zoper več aktov prvostopenjskega organa, sprejetih v dveh upravnih razlastitvenih postopkih v zvezi z razlastitvijo nepremičnin – parcel v k.o. ...) pa tožbo zavrnilo. Sodišče je tožbi delno ugodilo, ker je ugotovilo, da je prvostopenjski organ v postopku ugotovil zgolj obstoj javne koristi, ni pa ugotavljal utemeljenosti razlastitve z vidika drugih dveh kriterijev iz 92. člena ZUreP-1 in sicer z vidika nujnosti razlastitve in sorazmernosti posega v zasebno lastnino. Poudarilo je, da mora prvostopenjski organ v ponovnem postopku obravnavati tožnikove ugovore ob upoštevanju vseh treh navedenih pogojev iz citirane zakonske določbe.

8V ponovljenem postopku je UE Ptuj izdala odločbo št. 352-127/2007 z dne 2. 4. 2010, s katero je odločila, da se postopka za razlastitev nepremičnin s parc. št. 34/1 in 35, obe k.o. ... in razlastitev nepremičnine s parc. št. 177/22, k.o. ... združita in se tožnika razlasti navedenih nepremičnin zaradi gradnje mejnega prehoda Z.; da je RS kot razlastitvena upravičenka dolžna začeti z gradbenimi deli na parcelah, ki so predmet razlastitve, v roku treh let po pridobitvi gradbenega dovoljenja za gradnjo mejnega prehoda Z.; da RS na temelju 104. člena ZureP-1 prevzema v last in posest nepremičnine, navedene v 2. točki izreka te odločbe in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na razlaščenem premoženju; da zemljiška knjiga Okrajnega sodišča na Ptuju izvede izbris vknjižene lastninske pravice na nepremičninah, navedenih v 2. točki izreka te odločbe, ki se glasijo na razlastitvenega zavezanca, do celote in na istih nepremičninah izvede vknjižbo lastninske pravice na razlastitveno upravičenko RS; da o višini odškodnine ni bilo odločeno in da se zahteva tožnika za prevzem nepremičnin s parc. št. 177/21 in 177/18, k.o. ..., zavrne.

9Drugostopenjski organ je z odločbo št. 35020-2/2008-18 z dne 21. 10. 2010 odločbo UE Ptuj z dne 2 4. 2010 odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, z obrazložitvijo, da prvostopenjski organ ni utemeljil, zakaj na istem območju iste dejavnosti še naprej ne more opravljati tožnik oziroma iz katerih razlogov je podana javna korist za razlastitev v obsegu, ki se nanaša na nepremičnine, ki so služile (izključno) špedicijski dejavnosti oziroma ali bo z razlastitvijo teh nepremičnin za tožnika izgubljen gospodarski pomen lastninske pravice na drugih nepremičninah.

10UE Ptuj je dne 21. 10. 2011 izdala odločbo o razlastitvi tožnikovih nepremičnin s parc. št. 177/22, 34/1 in 35, k.o. ...

11Po pritožbi RS je UE Ptuj dne 2. 2. 2012 izdala odločbo, s katero je tožnika razlastila nepremičnin s parc. št. 177/22, 34/1 in 35, k.o. ...; odločila, da RS prevzame v last in posest tudi nepremičnini s parc. št. 177/21 in 177/18, k.o. ...; da RS z dnem vročitve te odločbe prevzema v last in posest nepremičnine, navedene v 2. in 3. točki izreka te odločbe in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na razlaščenem premoženju; da je RS dolžna pričeti z deli na parcelah v roku enega leta od pridobitve gradbenega dovoljenja za gradnjo mejnega prehoda Z.; da na razlaščenih nepremičninah s parc. št. 177/22, 34/1 in 35, k.o. ... ugasnejo (opredeljene) stvarne pravice in se izbrišejo iz zemljiške knjige; da zemljiška knjiga pristojnega sodišča izvede izbris stvarnih pravic iz 6. točke izreka te odločbe in izbris vknjižene lastninske pravice na nepremičninah, navedenih v 2. in 3. točki izreka te odločbe, ki se glasijo na tožnika, do celote ter na istih nepremičninah izvede vknjižbo lastninske pravice na RS; da se predlog RS za omejitev subsidiarne odgovornosti do višine vrednosti obremenjenih nepremičnin, za zemljiškoknjižne dolgove, ustanovljene na podlagi Akta o ustanovitvi štirih zemljiškoknjižnih dolgov z dne 13. 7. 2005, zavrne; da odmero za razlaščeno zemljišče stranki lahko uveljavljata pred pristojnim sodiščem v nepravdnem postopku; da bo o stroških postopka odločeno s posebno odločbo in da ta odločba nadomesti odločbo UE Ptuj z dne 21. 11. 2011. V svoji obrazložitvi je navedla tudi, da je razlastitev nujna in da je razlastitev v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, kar je tudi utemeljila.

12Drugostopenjski organ je po pritožbi tožnika in RS z odločbo št. 35020-2/2008-21 z dne 25. 5. 2012 pod 1. točko izreka pritožbi RS ugodil, odpravil 3. točko izreka odločbe UE Ptuj št. 352-127/2007-118 z dne 2. 2. 2012 in jo nadomestil z novo 3. točko, tako da se le-ta glasi: „Zahtevek tožnika, da naj razlastitvena upravičenka RS prevzame v last nepremičnini s parc. št. 177/21 in 177/18, k.o. ..., se zavrne“ in odločil, da v preostalem izpodbijana odločba ostane v veljavi; pod 2. točko izreka pritožbo tožnika zavrnil in pod 3. točko izreka odločil, da stroškov pritožbenega postopka ni.

13Na podlagi tako izvedenega ponovljenega postopka je prišlo do drugega upravnega spora, ki se je vodil pod drugo opravilno številko in je bil pravnomočno končan s sodbo v zadevi II U 355/2012-12 z dne 3. 9. 2013. V tej zadevi je sodišče tožbi delno ugodilo, tako da je odpravilo odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35020-2/2008-21 z dne 25. 5. 2012 v 1. točki izreka ter zadevo v tem delu vrnilo istemu organu v ponoven postopek, v ostalem pa je tožbo zavrnilo. V svoji obrazložitvi je navedlo, da se strinja z stališčem drugostopenjskega organa, da razlastitveni zavezanec na parc. št. 177/21 in 177/18, ki sta po vrsti rabe gozd, na teh parcelah pred izdajo izpodbijane odločbe in pred uvedbo razlastitvenega postopka ni izvajal nikakršne gospodarske dejavnosti, predvsem pa ne takšne, ki bi bila povezana z gospodarsko dejavnostjo (špedicijo), ki jo je izvajal na razlaščenih parcelah. Poudarilo je tudi, da se gospodarski pomen parc. št. 177/21 in 177/18 k.o. ... zaradi razlastitve ni spremenil, ker razlastitveni zavezanec zaradi razlastitve ni opustil ali spremenil dotedanje rabe parcel in lastninska pravica na teh nepremičninah tudi ni bila v nikakršni zvezi z dejavnostjo, ki jo je zavezanec izvajal na razlaščenih nepremičninah ter da zavezanec izgube gospodarske koristi tudi ne more utemeljevati s spremenjenim dostopom do ostalih nepremičnin. Navedlo je, da je treba ocenjevati izgubo tistega in takšnega gospodarskega pomena lastninske pravice na nepremičninah, kot so ga le-te imele pred razlastitvijo. Sodišče pa je v tem delu tožbi ugodilo iz drugega razloga. Prvostopenjski organ je s 3. točko izreka svoje odločbe odločil, da je Republika Slovenija kot razlastitvena upravičenka dolžna prevzeti v last in posest tudi nepremičnine s parc. št. 177/21 in 177/18 obe k.o. ... Po pritožbi razlastitvene upravičenke je drugostopenjski organ s 1. točko izreka svoje odločbe navedeno 3. točko izreka prvostopenjske odločbe odpravil in odločil, da se zahtevek razlastitvenega zavezanca, da naj razlastitvena upravičenka Republika Slovenija prevzame v last nepremičnine s parc. št. 177/21 in 177/18 obe k.o. ..., zavrne. Pri tem pa drugostopenjski organ ni posegal v 4. točko izreka prvostopenjske odločbe, s katero je bilo odločeno, da razlastitvena upravičenka z dnem vročitve te odločbe prevzame v last in posest nepremičnine, navedene v 2. točki izreka te odločbe (tj. nepremičnine, glede katerih je bil razlastitveni zavezanec razlaščen), hkrati pa tudi nepremičnine iz 3. točke izreka te odločbe, katerih prevzem je zahteval razlastitveni zavezanec v skladu z 99. členom ZUreP-1. Enako velja tudi glede 7. točke izreka prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na izbris vknjižene lastninske pravice in vknjižbo lastninske pravice na razlastitveno upravičenko, ki prav tako zajema izvedbo v zvezi s 3. točko prvostopenjske odločbe, tj. glede prevzema v last in posest po 99. členu ZUreP-1. Sodišče je torej tožbi v tem delu ugodilo iz razloga, ker je prišlo do neskladja med z odločbo drugostopenjskega organa na novo določeno 3. točko izreka ter 4. in 7. točko izreka prvostopenjske odločbe. Zato je tožbi v tem delu ugodilo in drugostopenjsko odločbo odpravilo v 1. točki izreka ter navedlo, da mora drugostopenjski organ v ponovljenem postopku odpraviti storjeno kršitev upravnega postopka in ponovno odločiti o zadevi, v ostalem je sodišče tožbo zavrnilo in v obrazložitvi zavrnilnega dela navedlo, da sta glede izbrisa odkupnih pravic tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ pravilno odločila in da je zahteva za ugasnitev zemljiško-knjižnih dolgov utemeljena. Ugotovilo je, da je obravnavana stvarna pravica zemljiški dolg, ki ga je na podlagi enostranskih pravnih poslov v skladu z zakonom ustanovil tožnik sam in torej v času nastanka zemljiškega dolga ni druge stranke, katere pravice je treba varovati.

14Z izpodbijano odločbo št. 35020-2/2008-MOP-29 z dne 29. 10. 2013 je Ministrstvo za okolje in prostor pod I. točko izreka pritožbi Republike Slovenije ugodilo in v odločbi Upravne enote Ptuj št. 352-127/2007-118 (04058) z dne 2. 2. 2012 odpravilo 3., 4. in 7. točko izreka in te točke nadomestilo z novimi 3., 4. in 7. točko izreka, ki se v celoti glasijo: 3 točka: „Zahtevek razlastitvenega zavezanca, da naj razlastitvena upravičenka prevzame v last nepremičnini s parc. št. 177/21 in 177/18 k.o. ..., se zavrne“; nova 4. točka: „Republika Slovenija kot razlastitvena upravičenka na podlagi 104. člena ZUreP-1 z dnem vročitve te odločbe prevzame v last in posest nepremičnine, navedene v 2. točki izreka te odločbe in pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na razlaščenih nepremičninah“; nova 7. točka: Zemljiška knjiga pristojnega okrajnega sodišča izvede izbris stvarnih pravic iz 6. točke izreka te odločbe in izbris vknjižene lastninske pravice na nepremičninah, navedenih v 2. točki izreka te odločbe, ki se glasi na razlastitvenega zavezanca-tožnika do celote ter na istih nepremičninah, ki so navedene v 2. točki izreka te odločbe, izvede vknjižbo lastninske pravice na razlastitveno upravičenko Republiko Slovenijo; izbris stvarnih pravic in lastninske pravice dosedanjega zemljiško-knjižnega lastnika ter vknjižbo novega lastnika pa izvede naslovno sodišče takoj po vročitvi te odločbe po uradni dolžnosti“; pod II. točko izreka je odločilo, da v preostalem izpodbijana odločba z dne 2. 2. 2012 ostane v veljavi in pod III. točko izreka je odločilo, da stroškov pritožbenega postopka ni. V svoji obrazložitvi povzema vsebino odločbe UE Ptuj z dne 2. 2. 2012 in vsebino predhodne odločitve Upravnega sodišča ter vsebino tožbe tožnika in vsebino tožbe razlastitvene upravičenke. Ugotavlja, da je glede na sodbo Upravnega sodišča RS II U 335/2012-12 z dne 3. 9. 2013 pritožbeni postopek v zvezi s pritožbo tožnika pravnomočno končan oz. je zavrnitev njegove pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo dokončna in pravnomočna, tako da je treba ponovno odločiti le o pritožbi Republike Slovenije zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo, katere vsebino tudi povzema. V nadaljevanju navaja, da se je sodišče strinjalo s stališčem drugostopenjskega organa, da pogoji za prevzem preostalih nepremičnin niso izpolnjeni, vendar pa je tožbi ugodilo iz drugega razloga, ker je prišlo do neskladja med z odločbo drugostopenjskega organa na novo določeno 3. točko izreka ter 4. in 7. točko izreka prvostopenjske odločbe. Glede na navedeno je drugostopenjski organ ponovno odločil o pritožbi Republike Slovenije zoper izpodbijano odločbo UE Ptuj z dne 2. 2. 2012 tako, da je pritožbi ugodil, odpravil izpodbijano 3. točko izreka prvostopenjske odločbe in zavrnil zahtevek razlastitvenega zavezanca za prevzem nepremičnin s parc. št. 177/21 in 177/18 k.o. ... ter posledično ustrezno spremenil besedilo 4. in 7. točke izreka prvostopenjske odločbe, kolikor se to nanaša tudi na parceli 177/21 in 177/18 k.o. ..., ki glede na novo besedilo 3. točke izreka prvostopenjske odločbe nista predmet odreditve prevzema v last s strani upravičenke in glede teh parcel tudi ni dopustna odreditev vpisov v zemljiški knjigi. Poudarja tudi, da je bila pritožba razlastitvenega zavezanca- tožnika že pravnomočno zavrnjena z 2. točko izreka odločbe pritožbenega organa z dne 25. 5. 2012, v katerega odločitev sodišča ni posegla.

15Tožnik vlaga tožbo zoper UE Ptuj in zoper Ministrstvo za okolje in prostor. Navaja, da dejansko stanje v zvezi z izgubo gospodarskega pomena ni bilo popolno ugotovljeno, saj v kolikor bi razlastitvena upravičenka razlastila samo nepremičnine, ki jih je potrebovala za mejni prehod, ne pa tudi območja, ki ga je namenila opravljanju gospodarske dejavnosti, bi tožnik na območju svojih nepremičnin neposredno ob mejnem prehodu gospodarsko dejavnost lahko še vedno opravljal sam. Razlastitvena upravičenka pa je z razlastitvijo območja, ki ga je namenila opravljanju gospodarske dejavnosti, tožniku opravljanje gospodarske dejavnosti preprečila. Prav tako ne gre samo za izgubo gospodarskega pomena na preostalih nepremičninah, temveč za precej več, saj za ugotovitev izgube gospodarskega pomena zadostuje ugotovitev razlastitvenega zavezanca, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin. Zato je po mnenju tožnika neutemeljeno zatrjevanje, da je treba ocenjevati izgubo tistega in takšnega gospodarskega pomena lastninske pravice na ostalih nepremičninah, kakršnega so te nepremičnine pred razlastitvijo zavezanca dejansko imele. Sodišču predlaga, da odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 29. 10. 2013 odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

16Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

17Republika Slovenija zastopana po državni pravobranilki A.A., sedaj stranka z interesom, v odgovoru na tožbo v celoti nasprotuje tožbenemu zahtevku tožnika in navaja, da je o zadevi, ki je predmet te tožbe, Upravno sodišče že odločilo s sodbo II U 335/2012-12 z dne 3. 9. 2013, s katero je bila zadeva vrnjena na drugostopenjski organ iz procesnih razlogov, medtem ko je bila materialno-pravna odločitev drugostopenjskega organa potrjena. Glede na navedeno gre za razsojeno stvar in ponovna tožba ni dopustna. Sicer pa ponovno poudarja, da tožnik v tožbi ne navaja drugih dejstev in ne predlaga dokazov, ki bi utemeljevali tudi njegov zahtevek za prevzem parcelnih številk 177/21 in 177/18 k.o. ... Pripominja tudi, da je tožnik z Republiko Slovenijo sklenil sporazum o ureditvi vseh spornih zadev, pri čemer se je zavezal umakniti vse tožbe zoper Republiko Slovenijo, o vloženi tožbi pod opr. št. II U 7/2014 pa Republika Slovenija ni bila obveščena, zato v poravnavi ta zadeva tudi ni izrecno omenjena.

18Tožnik v pripravljalnih vlogah z dne 12. 11. 2014 in 25. 11. 2014 povzema svoje stališče, da je lokacija v špediciji nujno povezana z lokacijo carinske kontrole na mejnem prehodu ter da je mejni prehod Z. za nepremičnine na mejnem prehodu Z. predstavljal celoto in da zato ne drži trditev tožene stranke, da razlastitev parcel 177/22, 34/1 in 35 nima nikakršnega vpliva ali učinka na gospodarski pomen lastninske pravice na parcelah 177/21, in 177/18. Zahteva tudi, da sodišče postavi novega izvedenca ustrezne stroke, ki bo podal svoje mnenje glede utemeljenosti tožnikovega zahtevka po prevzemu preostalih nepremičnin zaradi izgube gospodarskega pomena. Navaja, da ne držijo navedbe tožene stranke o sklenitvi sporazuma o ureditvi spornih zadev. Navaja tudi, da se drugostopenjske odločbe ne da preizkusiti in da se tožena stranka ni opredelila do navedb tožnika ter predlaga, da sodišče ugotovi, da je bilo z dejanjem (opravljanje gospodarske dejavnosti s strani razlastitvene upravičenke na razlaščenih nepremičninah) poseženo v tožnikovo človekovo pravico in temeljno svoboščino. Sodišču predlaga tudi, da opravi glavno obravnavo.

19Tožba ni utemeljena.

20Sodišče je v obravnavani zadevi smiselno štelo, da je tožena stranka RS, ki jo zastopa Ministrstvo za okolje in prostor, glede na to, da tožnik izpodbija odločbo tega ministrstva z dne 13. 9. 2013. Tudi po določbi 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je toženec država, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. V konkretnem primeru je bil postopek odločanja končan z izdajo izpodbijanega akta, ki ga je izdala država, ki jo je zastopalo Ministrstvo za okolje in prostor.

21Upravno sodišče je s sodbo v zadevi U 177/2008-16 z dne 4. 3. 2009 tožbi tožnika delno ugodilo tako, da je odpravilo zgoraj navedeni izpodbijani odločbi prvostopenjskega organa z dne 13. 11. 2007 in odločbi drugostopenjskega organa z dne 5. 2. 2008 ter zadevo v odpravljenem delu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, medtem ko je v ostalem tožbo (zoper druge akte prvostopenjskega organa v razlastitvenih postopkih v zvezi z nepremičninami parcel k.o. ...) zavrnilo. Sodišče je na strani 10 predmetne sodbe podalo svojo vsebinsko obrazložitev, zakaj je tožba v delu, ki se nanaša na zakonitost obeh razlastitvenih odločb, utemeljena. Navedlo je, da zakon za dopustnost razlastitve postavlja tri pogoje in sicer ugotovljeno javno korist, nujno potrebo za razlastitev in sorazmernost posega v zasebno lastnino. Ugotovilo je, da sta upravna organa pravilno ugotovila obstoj javne koristi, nista pa obravnavala in argumentirala utemeljenosti razlastitve z vidika izpolnjevanja ostalih dveh kriterijev iz drugega odstavka 92. člena ZUreP, torej nujne potrebnosti razlastitve in sorazmernosti razlastitvenega namena s posegom v zasebno lastnino.

22Sodišče je s sodbo II U 335/2012-12 z dne 3. 9. 2013 tožbi tožnika delno ugodilo in odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 25. 5. 2012 odpravilo v 1. točki izreka in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v ostalem pa tožbo zavrnilo. V tej sodbi je navedlo, da se strinja z odločitvijo drugostopenjskega organa, da pogoji za prevzem navedenih nepremičnin v predmetni zadevi niso izpolnjeni, tožbi pa je ugodilo iz drugega razloga in sicer, ker je prišlo do neskladja med z odločbo drugostopenjskega organa na novo določeno 3. točko izreka in 4. točko in 7. točko izreka prvostopenjske odločbe. Sodišče je torej tožbi delno ugodilo z vidika kršitev upravnega postopka, v ostalem pa tožbo zavrnilo. V zvezi z zavrnitvijo tožbe v preostalem delu je navedlo, da sta glede izbrisa stvarnih pravic tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski organ po presoji sodišča pravilno odločila, da je zahteva za ugasnitev zemljiško-knjižnih dolgov utemeljena.

23Po presoji sodišča je tožena stranka v ponovnem postopku v zadostni meri sledila napotkom sodišča v sodbi II U 335/2012-12 z dne 3. 9. 2013, v kateri je bil toženi stranki dan jasen napotek, da mora uskladiti neskladje z vidika procesnih pravil, to je med vsebino nove 3. točke izreka in 4. in 7. točke izreka prvostopenjske odločbe. Tožena stranka je v ponovnem postopku po presoji sodišča to neskladje med novo 3. točko izreka in 4. in 7. točko prvostopenjske odločbe izreka pravilno in v zadostni meri odpravila. Z izpodbijano odločbo z dne 29. 10. 2013 je namreč pod I. točko izreka pritožbi Republike Slovenije ugodila in v odločbi UE Ptuj z dne 2. 2. 2012 odpravila 3., 4. in 7. točko izreka in jih nadomestila z novimi 3., 4. in 7. točko izreka, tako, da je z novo 3. točko izreka odločila, da se zahtevek razlastitvenega zavezanca-tožnika, da naj razlastitvena upravičenka Republika Slovenija prevzame v last nepremičnini s parc. št. 177/21 in 177/18 k.o. ..., zavrne; z novo 4. točko izreka je odločila, da mora Republika Slovenija kot razlastitvena upravičenka na podlagi 104. člena ZUreP-1 z dnem vročitve te odločbe prevzeti v last in posest nepremičnine, navedene v 2. točki izreka te odločbe (parc. št. 177/22, parc. št. 34/1 in parc. št. 35, vse k.o. ...) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na razlaščenih nepremičninah in z novo 7. točko odločila, da zemljiška knjiga pristojnega okrajnega sodišča izvede izbris stvarnih pravic iz 6. točke izreka te odločbe in izbris vknjižene lastninske pravice na nepremičninah, navedenih v 2. točki izreka te odločbe, ki se glasi na razlastitvenega zavezanca, do celote ter na istih nepremičninah, ki so navedene v 2. točki izreka te odločbe, izvede vknjižbo lastninske pravice na razlastitveno upravičenko Republiko Slovenijo ter da izbris stvarnih pravic in lastninske pravice dosedanjega zemljiško-knjižnega lastnika ter vknjižbo novega lastnika izvede pristojno sodišče takoj po vročitvi te odločbe po uradni dolžnosti, medtem ko je pod II. točko izreka svoje odločbe odločila, da v preostalem izpodbijana odločba (odločba UE Ptuj z dne 2. 2. 2012) ostane v veljavi.

24Ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo z dne 29. 10. 2013 sledila napotkom sodišča iz sodbe II U 335/2012-12 z dne 3. 9. 2013, je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita. Že tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je bila pritožba tožnika kot razlastitvenega zavezanca pravnomočno zavrnjena z 2. točko izreka odločbe drugostopenjskega organa z dne 25. 5. 2012, saj v 2. točko te odločbe odločitev Upravnega sodišča ni posegla. Odločitev Upravnega sodišča je namreč, kot je bilo že večkrat navedeno, s sodbo z dne 3. 9. 2013, posegla le v 1. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 25. 5. 2012, ker je šlo za neskladje med vsebino nove, 3. točke drugostopenjskega organa in vsebino 4. in 7. točke izreka odločbe prvostopenjskega organa z dne 2. 2. 2012, kar pa je tožena stranka z izpodbijano odločbo ustrezno popravila oziroma odpravila. Sodišče se je glede izgube gospodarskega pomena, ki ga je tožnik imel na navedenih nepremičninah, opredelilo že v sodbi II U 335/2012-12, zato so ponovljeni tožbeni ugovori v tožbi v (sedaj) obravnavani zadevi II U 7/2014, o katerih je že bilo odločeno, brezpredmetni. Zato je brezpredmeten tudi tožbeni predlog po postavitvi drugega izvedenca. Neutemeljena je tudi tožbena trditev, da se drugostopenjske odločbe ne da preizkusiti, saj po presoji sodišča izpodbijana drugostopenjska odločitev vsebuje vse razloge za odločitev. Tožena stranka pa se je do vseh pomembnih navedb tožnika opredelila že v svoji predhodni odločbi z dne 25. 5. 2012.

25Ker je tožena stranka v ponovnem postopku, z izpodbijano odločbo z dne 29. 10. 2013, upoštevala napotke sodišča, ki je njeno odločbo z dne 25. 5. 2012 odpravilo iz procesnih razlogov, medtem ko v materialno-pravno odločitev ni poseglo in je tožena stranka v ponovnem postopku odpravila zgoraj navedeno neskladje in s tem kršitev pravil upravnega postopka, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnik predlagal tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tudi ni moglo slediti tožbenemu ugovoru, da je bilo z dejanjem razlastitvene upravičenke poseženo v tožnikovo ustavno pravico.

26Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.