VSRS sklep II Ips 217/2015

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

1Zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti po pogodbi o leasingu s strani tožene stranke je tožeča stranka od pogodbe odstopila ter v tem postopku uveljavlja plačilo odškodnine. Tožeča stranka je najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru tožene stranke se je vodila pravda. Tožeča stranka je odškodninski zahtevek oprla na „Podroben seznam skupnega odprtega zneska po najemni pogodbi s postopnim odkupom št. 1 plovilo Azimut 58 leto gradnje 2008“.

2Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi ohranilo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 246.143,50 EUR s pripadajočimi obrestmi ter stroški postopka. Odločitev o višini zahtevka je sodišče oprlo na s strani tožeče stranke predložen seznam odprtega zneska.

3Pritožbeno sodišče je glede glavne stvari pritožbo tožene stranke zavrnilo in takšno sodbo potrdilo.

Revizije tožene stranke

4Tožena stranka v reviziji predlaga, naj sodišče sodbi spremeni in zahtevek zavrne, podredno pa, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču druge ali prve stopnje v ponovno sojenje.

V uvodnem delu revizije uveljavlja obstoj bistvene kršitve pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja, da je v sodbi Višjega sodišča tožeča stranka označena z nazivom A. GmbH & Co KG, medtem ko je postopek prej tekel s tožečo stranko, ki je bila označena kot B. GmbH & Co KG. Sprememba na strani tožeče stranke v sodbi višjega sodišča ni obrazložena in tako ni jasno, kaj ta sprememba sploh pomeni.

V drugem, pretežnem delu revizije pa sodišču druge stopnje očita, da ni ravnalo v skladu z napotilom 350. in 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ni presodilo navedb pritožbe. Pritožbeno sodišče je v 7. točki obrazložitve navedlo, da pomanjkljivo povzete navedbe tožene stranke na odločitev sodišča prve stopnje ne morejo vplivati in se zato z njimi ni ukvarjalo. Pri tem pa naj bi prezrlo, da gre v bistvu za pritožbene navedbe. Poleg pripombe, da je sodišče navedbe tožene stranke povzelo pomanjkljivo, je hkrati opozorila, da je obračun iz podrobnega seznama skupnega odprtega zneska po najemni pogodbi napačen in nerazumljiv. Navedla je, da tožeča stranka ni mogla utrpeti poslovne škode v višini preostalih obveznosti iz pogodbe. Opozorila je na določbo tretjega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri bi se morala po odmeri odškodnine upoštevati tudi korist, ki jo je tožeča stranka zaradi prekinitve pogodbe imela. Hkrati je opozorila, da tožena stranka škode ni mogla pričakovati. Dogovor o višini odškodnine kot izhaja iz pogodbe, pa naj bi bil ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom. Toženec je tako navedel, da je toženec na plovilo vgradil dodatno opremo, ki ni bila predmet leasinga. Hkrati je tožena stranka tudi opozorila, da naj bi bila pogodba razvezana sporazumno. Oporeka razlogom pritožbenega sodišča, češ da ni navedla, katera določila 12. člena pogodbe, naj bi bila nična. Iz pritožbenih navedb pod točko 9 je jasno, da so to določila, ki nalagajo plačilo vseh preostalih obrokov leasinga in končno odplačilo (čeprav z odbitkom izkupička iz prodaje predmeta leasinga). Tožena stranka je navedla, katerih izdatkov in stroškov tožnica po razdrtju pogodbe več ni imela. Tudi o predlogu glede izvedenca navtične stroke, ki naj bi ocenil toženčeva vlaganja v plovilo, se sodišče sploh ni izjasnilo. Iz pritožbenih navedb naj bi tudi jasno izhajalo, da je toženka zelo konkretno grajala tudi drugi izračun škode - obračun z dne 25. 11. 2011. Opozorila je, da na dan 12. 10. 2011 (dan razveze pogodbe) v nobenem primeru ni mogla dolgovati vsega tistega, kar iz obračuna izhaja. Na ta dan je lahko dolgovala kvečjemu že zapadle in neplačane obveznosti za čas pred 12. 10. 2011. Čim je tako, pa tožeči stranki ne morejo pripadati prisojene zakonske zamudne obresti. V zvezi s stroški, ki jih tožeča stranka uveljavlja kot poslovno škodo, je tožena stranka opozorila, da je tožnica nekatere stroške zaračunala neutemeljeno, določene postavke pa si je dobesedno izmislila. Stroški izterjave dolga v višini 348,00 EUR so tak primer. Enako velja glede stroškov „ocena stroškov“ v znesku 1.144,35 EUR, stroškov intervencije v znesku 2.200,00 EUR, nejasno pa naj bi tudi bilo, na kakšni podlagi je tožnica obračunala stroške registracije, stroške prevoza plovila, stroške tehničnega pregleda, stroške marine in stroške overitve pri notarju. Hkrati je opozorila, da so stroški vzdrževanja, stroški zavarovanja, stroški marine in stroški servisa v skupnem znesku 25.035,32 EUR, še zlasti pa stroški posrednika pri prodaji v znesku 32.585,00 EUR, nesorazmerno visoki. Ugotovitev pritožbenega sodišča v 12. točki obrazložitve, da je toženka podala zgolj trditev, da izračun tožeče stranke ni zanesljiv, naj bi bil protispisen.

5Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6Revizija je utemeljena.

O označbi tožeče stranke v sodbi pritožbenega sodišča

7Revident problematizira procesno dejstvo, da je pritožbeno sodišče tožečo stranko označilo s „A. GmbH & Co KG“, čeprav je postopek prej tekel s stranko „B. GmbH & Co KG“. Ker ta sprememba v sodbi pritožbenega sodišča ni obrazložena, meni, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

8Navedba stranke v uvodu sodbe sicer ni odločilno dejstvo v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, res pa je, da gre vendarle za odločilno prvino sodne odločbe, predvsem pa konkretnega pravnega pravila, ki ga sodba ustvarja. Neločljiva prvina slehernega konkretnega pravnega pravila je namreč obstoj pravnih subjektov, med katerimi to pravno pravilo ustvarja pravice in dolžnosti. Subjekti, na katere se nanaša sodbeno pravno pravilo, so tisti, ki so kot stranke navedeni v uvodu sodbe (povedano v jeziku procesnega prava: nanje se raztezajo učinki subjektivnih mej pravnomočnosti). Ni pa to odločilno dejstvo, o katerem bi moralo sodišče že a priori navajati samostojne obrazložitvene razloge.

9Če torej sodišče v uvodu sodbe kot stranko navede napačen pravni subjekt, je to seveda ključnega pomena za njeno (ne)pravilnost. Navedba napačnega subjekta lahko privede do številnih hipotetičnih procesnih kršitev. Od prekoračitve tožbenega zahtevka do obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. A ne nujno zato, ker sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, marveč zato, ker bosta v takšnem primeru običajno izrek in obrazložitev v nerazrešljivem nasprotju.

10Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak položaj. Procesni subjekt na tožeči strani je v tej pravdi vseskozi isti. To je navsezadnje razvidno tudi iz njegove polne označbe v uvodu sodbe, ki se glasi: „A. GmbH & Co KG (prej: B. GmbH & Co KG)“. Takšna označba je posledica sporočila, ki ga je tožeča stranka poslala Višjemu sodišču v Mariboru v okviru mediacijskega postopka dne 26. 1. 2015. Z njim je sodišče obvestila o spremembi firme. Priložila je tudi izpisek iz avstrijskega registra podjetij skupaj z overjenim prevodom (vloga se neoznačena nahaja v spisu). Ker je tako, tudi o bistveni kršitvi določb

pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni mogoče govoriti.

O procesno pomanjkljivi obrazložitvi sodbe pritožbenega sodišča

11Standard obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je drugačen kot velja za sodbo sodišča prve stopnje. To izhaja neposredno iz funkcionalne pristojnosti pritožbenega sodišča, ki neposredno ne odloča o tožbenem zahtevku, marveč neposredno odloča o (ne)utemeljenosti pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Obseg obrazložitve je zato odločilno pogojen z vsebino same pritožbe ter z njo povezano strankino pravico do izjave, ki ji ustreza dolžnost sodišča, da se nanjo ustrezno odzove (tako pojmovana pravica do izjave je po utrjeni praksi

sestavni del ustavne pravice iz 22. člena Ustave). S tem skladen je tudi obrazložitveni napotek iz prvega odstavka 360. člena ZPP, ki se glasi: V obrazložitvi sodbe oziroma sklepa mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

12Če torej sodišče druge stopnje ne ravna v skladu s citiranim napotilom ter

ne presodi navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena, ne krši le procesnega napotila samega, marveč stranko prikrajša tudi v njeni pravici do izjave.

13Osrednji predmet revizijskega preizkusa je ravno vprašanje, ali je pritožbeno sodišče v obrazložitvi ustrezno presodilo navedbe, ki jih je tožena stranka podala v pritožbi. Toženčeva procesna drža je sicer res že ves čas postopka razmeroma pasivna in večkrat tudi zgolj pavšalna (nekonkretizirana). A vendar to ne pomeni, da je s tem argumentom mogoče povprek odgovoriti na prav vse njegove navedbe.

14Toženčev položaj je v izhodišču pretežno obrambne narave. Zato je pomembno vedeti proti čemu se je moral braniti in ali se je v pritožbi ustrezno in pravočasno branil. Osrednji del trditvene podlage tožeče stranke, ki se tiče višine terjatve, izvira iz njenega lastnega obračuna in specifikacije dolga (priloga A 46). Ta specifikacija je bila v njeni prvi pripravljalni vlogi nato še nadalje razčlenjevana, predloženi so bili tudi listinski dokazi. Ravno na del trditvene podlage, prav tako kakor je sežeto povzet v specifikaciji dolga, je sodišče prve stopnje oprlo dejanske ugotovitve o višini dolga. Izračun tožeče stranke je torej sprejelo kot resničen in pravilen.

15To seveda ni nujno narobe. Dokler gre za izključno dejanska vprašanja, je to predvsem odvisno od procesne aktivnosti obeh strank. Ob morebitni nekonkretizirani obrambi tožene stranke, bo sodišče tako moralo ravnati v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP in s strani tožeče stranke navedena dejstva šteti za priznana. Ko pa gre za pravna vprašanja, tedaj molčečega priznanja, ki bi lahko nadomestilo materialnopravni sklep na enak način, kot molčeče priznanje lahko nadomesti dejanski sklep, procesno pravo ne priznava.

16Nazaj k procesnim dejstvom: toženec je v pritožbi med drugim trdil, da je temu izračunu nasprotoval ter da sodišče njegovih navedb niti povzelo ni. Hkrati je konkretno napadel razčlembo tožeče stranke (in tedaj, v pritožbenem postopku, s tem tudi že dejansko podlago sodbe)(1). Poleg tega je podal pravno trditev, da postavke v obračunu niso skladne z določbo 243. člena OZ (češ, da ne upošteva tudi koristi tožeče stranke in češ, da ne gre v celoti za škodo, ki bi jo bilo mogoče pričakovati) ter da so nekateri stroški lahko nastali šele po razdrtju pogodbe (12. 10. 2011) in zato tudi zakonske zamudne obresti ne morejo teči že od 12. 10. 2011.

17Pritožbeno sodišče je na takšne pritožbene navedbe podalo naslednje odgovore:

- da pomanjkljivo povzete navedbe na odločitev ne morejo vplivati (7. točka izpodbijane sodbe);

- da tožena stranka razen ugovora zoper sklep o izvršbi v tem pravdnem

postopku ni vložila nobene vloge, vse svoje navedbe je podala na edinem naroku za glavno obravnavo (8. točka izpodbijane sodbe);

- da niso utemeljena povsem pavšalna zatrjevanja tožene stranke, da bi se morala upoštevati tudi korist, ki jo je imela tožeča stranka zaradi prekinitve pogodbe (9. točka izpodbijane sodbe);

- da teku zakonskih zamudnih obresti tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni oporekala in gre torej za nedovoljeno novoto (13. točka obrazložitve).

18Glede na to, da pritožbeno sodišče na toženčeve pritožbene navedbe

vsebinskega odgovora sploh ni podalo, glede vprašanja teka obresti pa je podalo odgovor procesnopravne narave, je treba pri reševanju vprašanja, ali je izpodbijana sodba skladna z zahtevo prvega odstavka 360. člena ZPP, odgovoriti le na eno vprašanje: ali je šlo za pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

19Odgovor je pritrdilen, kajti pritožnik je z njimi napadel dejansko podlago

sodbe, ki utemeljuje višino terjatve. Poleg tega je pod vprašaj postavil, kakšna

je resnična vsebina posameznih postavk, ki tvorijo obračun dolga. To, kakšna je resnična vsebina posameznih postavk, pa seveda je odločilnega pomena za presojo, ali upniku ob uporabi materialnega prava (v celoti) pripadajo ali ne.

20Procesno napačna pa je tudi zavrnitev vsebinske presoje obrestne terjatve, češ da gre za nedovoljeno novoto (337. člen ZPP). To bi držalo, če bi toženec v pritožbi teku obresti oporekal s kakšnim novim dejstvom. Ni pa mu mogoče odvzeti pritožbene možnosti, da odločitev o teku obresti napade prek uporabe pravil o nastopu zamude, kar je s svojimi navedbami vsebinsko storil. Na dlani pa je v povezavi s prej obravnavani vprašanjem še nekaj: dokler ni znana vsebina glavne terjatve (posameznih postavk iz obračuna), tudi ni mogoče odločati o stranski terjatvi.

21Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ni v skladu z zahtevo iz prvega odstavka 360. člena ZPP. Ker je to vplivalo na ustavnoprocesna jamstva tožene stranke, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, storjena pred sodiščem druge stopnje. Ker je tako, je bilo treba izpodbijano sodbo v skladu s procesnim pooblastilom iz prvega odstavka 379. člena ZPP razveljaviti ter zadevo vrniti pritožbenemu sodišču. To bo moralo v ponovljenem postopku navedene kršitve odpraviti tako, da bo pritožniku vsebinsko odgovorilo na njegove navedbe, s katerimi je utemeljeval vse tri zakonske pritožbene razloge.

22Odločitev o pridržanju stroškov revizijskega postopka za končno odločitev, je oprto na procesno pooblastilo iz tretjega odstavka 165. člena ZPP.

----

(1) Med drugim (revizijsko sodišče povzema trditveno podlago zgolj primeroma) je navedla: „Sodišče je v točki 7 obrazložitve sodbe pomanjkljivo povzelo navedbe tožene stranke. Tožena stranka ni navedla, da tožeči stranki dolguje 173.712,18 EUR. Tožena stranka je navedla, da tožeči stranki dolguje kvečjemu 173.712,18 EUR. Poleg tega je navedla, da je obračun iz Podrobnega seznama skupnega odprtega zneska po najemni pogodbi s postopnim odkupom št. 1 plovilo Azimut 58 leto gradnje 2008 (v nadaljevanju – obračun z dne 25. 11. 2011) napačen in nerazumljiv.“ Nato pa še: „V zvezi s stroški, ki jih tožeča stranka uveljavlja kot poslovno škodo (…) tožena stranka ponovno poudarja, da je tožeča stranka nekatere stroške zaračunala neutemeljeno, nekatere stroškovne postavke pa si je dobesedno izmislila. Za čas pred 12. 10. 2011 so take postavke: stroški izterjave dolga 348,00 EUR (stroški niso v skladu z 10. členom Pogodbe o najemnem nakupu z obročnim odplačevanjem z dne 4. 7. 2008), stroški „ocena stroškov“ v znesku 1.1445,35 EUR in stroški intervencije v znesku 2.200,00 EUR. Tožena stranka ne ve za kakšne stroške gre in na kakšni podlagi jih je tožeča stranka obračunala....“