UPRS sklep I U 1113/2016

Tožba se zavrže.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeni prošnji obeh tožnikov za priznanje mednarodne zaščite. V uvodu izpodbijane odločbe se sklicuje na določila 32. člena v povezavi s 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1, Uradni list RS, št. 22/2016). V obrazložitvi povzema navedbe tožnikov na osebnih razgovorih in v njunih prošnjah z dne 16. 2. 2016, v katerih sta navedla, da sta izvorno državo zapustila pred 25 dnevi in nato bivala v Iranu, Turčiji, Grčiji, Makedoniji, Srbiji, na Hrvaškem in Sloveniji. Glede razlogov, zaradi katerih sta zapustila izvorno državo, sta navedla, da so Afganistanci v Iranu diskriminirani in povsem brez vsakih pravic, v Afganistanu pa je zelo slaba situacija, ker tam divja vojna, v kateri je bil ubit njun oče, njuna mati pa je odšla na Norveško in tam ostala. V tej zvezi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobneje navaja razloge za svojo odločitev o zavrnitvi priznanja statusa begunca in tudi subsidiarne zaščite, vendar jih sodišče, glede na naravo svoje odločitve, podrobneje ne povzema v svoji obrazložitvi.

2Tožnika se z odločitvijo tožene stranke ne strinjata in jo izpodbijata s tožbo, v kateri uveljavljata tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponoven postopek, za kar obširno navajata pravne in dejanske razloge, zaradi katerih menita, da izpodbijana odločitev tožene stranke ni pravilna in zakonita. Tožbi prilagata tudi listine (tožbene priloge A1 – A4).

3Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena ZUS-1 dne 12. 8. 2016 vložila odgovor na tožbo, v katerem sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno iz razlogov, ki jih podrobneje utemeljuje v obrazložitvi svojega odgovora z naknadno pripravljalno vlogo z dne 11. 10. 2016 sodišču predlaga, da naj tožbo zavrže, saj meni, da tožnika, ki sta po vročitvi izpodbijane odločbe samovoljno zapustila Azilni dom dne 8. 10. 2016 in se tja od tedaj nista več vrnila, ne izkazujeta več pravnega interesa za tožbo.

4Sodišče je s pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 11. 10. 2016 seznanilo pooblaščenko tožnikov, ki posebnega odgovora v danem roku ni vložila.

5Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (2. odstavek 36. člena ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.

7Upravno sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da tožnika v času odločanja ne izkazujeta več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 11. 10. 2016 izhaja, da sta tožnika dne 8. 10. 2016 samovoljno zapustila Azilni dom – in se tja nista več vrnila, zato po mnenju sodišča tožnika nimata več namena počakati na odločitev sodišča o njuni prošnji za mednarodno zaščito oziroma na dokončanje postopka ter zato ne izkazujeta več pravnega interesa za vodenje upravnega spora.

8Stališče, da pritožniki, ki samovoljno zapustijo Azilni dom ali zasebni naslov, na katerem so nastanjeni ali se ne nahajajo več na ozemlju Republike Slovenije, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, je v postopkih z ustavno pritožbo večkrat že sprejelo Ustavno sodišče RS, med drugim v odločbah št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008 in, med drugim, v odločbi št. Up-3939/08 z dne 4. 7. 2008, v kateri je izrecno navedlo: „Prosilci za azil so v času poteka azilnega postopka v posebnem položaju, ki se ne more primerjati s položajem drugih tujcev z dovoljenjem za začasno ali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ali s tujci, ki se ne nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Zaradi posebnega statusa, ki ga že med samim azilnim postopkom uživajo v državi, v kateri prosijo za zaščito, imajo prosilci za azil drugačne pravice in dolžnosti, kot drugi tujci. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZAzil je moral biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom, vsako spremembo svojega naslova je moral sporočiti pristojnim organom brez odlašanja. Tudi v določbah ZMZ je določeno, da morajo biti prosilci za mednarodno zaščito vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzvati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (2. alineja 88. člena ZMZ). Navedeno posledično pomeni, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločbe o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga“. Tudi ZMZ-1 ureja primerljive dolžnosti prosilca v poročilih členov 44(2), 2. in 3. alineja člena 50/2, ter 3. in 4. alineja 89. člena ZMZ-1. V konkretnem primeru se tožnika po samovoljni zapustitvi Azilnega doma vanj nista več vrnila vse do odločitve sodišča o njuni skupni tožbi zoper izpodbijano odločbo tožene stranke, zato je sodišče njuno tožbo, vloženo po pooblaščenki, ki je svetovalka za begunce, na podlagi 6. točke 1. odstavka v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1 zavrglo.