VSL sodba I Cpg 1471/2015

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2., 3., 4., 5. in 7. točka izreka) potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 3.118,32 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 42644/2014 z dne 31. 3. 2014 v 1. odstavku izreka razveljavi za 4.123,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in se postopek v tem delu ustavi (1. točka izreka). V preostalem delu 1. odstavka izreka in v 3. odstavku izreka je citirani sklep obdržalo v veljavi (2. točka izreka). Prav tako je v 1. in 3. odstavku izreka v veljavi obdržalo sklepe o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 111259/2014 z dne 26. 8. 2014, VL 74749/2014 z dne 4. 6. 2014 in VL 51363/2014 z dne 23. 4. 2014 (3., 4. in 5. točka izreka). Nadalje ni dovolilo spremembe tožbe (6. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo v plačilo 11.055,24 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (7. točka izreka).

2Zoper 2., 3., 4., 5. in 7. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo toženčeve prvostopenjske in pritožbene stroške.

3Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbeni sporazum – pogodbo št. E1-0753_L. (v nadaljevanju pogodba) in da je tožeča stranka dela, za izvedbo katerih se je s pogodbo zavezala in katerih plačilo zahteva v tem postopku, tudi kakovostno izvedla. Vprašanje je bilo le, ali je dela izvedla pravočasno in posledično ali ji je tožena stranka, zaradi zamude, upravičena zaračunati s pogodbo dogovorjeno pogodbeno kazen, in jo pobotati s svojo obveznostjo plačila za opravljeno delo. Sporno je torej bilo, ali je utemeljen ugovor tožene stranke, da je pravica tožeče stranke do plačila, zaradi pobota, ugasnila. Slednja je namreč trdila, da bi skladno s pogodbo tožeča stranka morala z deli končati do 21. 11. 2013. Ker ji to ni uspelo, ji je 13. 2. 2014 posredovala izjavo, s katero je napovedala pogodbeno kazen za 93 dni zamude. To je nato poračunavala na pogodbeno dogovorjen način – pobotavala jo je s situacijami, ki jih je tožeča stranka za opravljena dela izdajala po navedenem datumu.

6Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da tožeča stranka z deli ni bila v zamudi, tožena stranka pa zato ne more biti upravičena do plačila pogodbene kazni. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je v celoti sledilo trditvam tožeče stranke. Ta je navedla, da je za toženo stranko opravljala gradbena dela na objektu H. v Avstriji. Dogovarjanja o izvedbi del so se začela s podajo ponudbe s strani tožeče stranke (17. 5. 2012). V njej je bilo navedeno, da obsega vsa gradbena dela v skladu z razpisnimi pogoji tožene stranke ter da je ponudbena cena podana po sistemu na ključ, rok izvedbe del pa je skladen z generalnim terminskim planom, s predvidenim začetkom del v septembru 2013. Tožeča stranka je v ponudbi podala tudi predviden terminski plan, pripravljen glede na pričakovano trdoto betona in ostale parametre, kot so vrsta del, zahtevane količine in metodologija izvedbe del, torej glede na tedaj obstoječe načrte in okoliščine, predstavljene s strani tožene stranke. Sledila so pogajanja in usklajevanja, pogodba pa je bila na koncu sklenjena šele 25. 9. 2013, čeprav je tožeča stranka dela začela izvajati že v avgustu 2013. S sklenitvijo pogodbe se je torej mudilo oziroma je bil njen podpis nujen, saj tožeča stranka brez njega ni mogla opraviti različnih formalnosti (npr. prijaviti delavcev in podizvajalcev) hkrati pa sta bili zaradi ne-podpisa obe pravdni stranki v prekršku. Že ob sklepanju pogodbe pa je bilo jasno, da je stanje na terenu drugačno, kot je izhajalo iz predpostavk, ki jih je za pripravo ponudbe upoštevala tožeča stranka. Jasno je bilo tudi, da bodo zato potrebne spremembe tako v obsegu kot v količini del. Poleg tega je tožena stranka tožeči predložila tudi več sprememb načrtov, ki so prav tako vplivale na količino in način izvedbe del. Ker pa ob podpisu pogodbe še niso bile znane vse količine del, obseg in vrsta vseh del ter specifikacije glede načina izvedbe, prav tako pa še ni bilo izdelano niti poročilo statike, sta se stranki v pogodbi dogovorili, da bosta do 8. 10. 2013 sklenili aneks k pogodbi. Ob podpisu pogodbe je bilo zato med pravdnima strankama dogovorjeno, da se zaradi časovne stiske formalno podpiše gradbena pogodba, naknadno pa bo po natančnem pregledu celotne gradbene dokumentacije in analizi dejanskega stanja gradbišča sklenjen aneks k sklenjeni pogodbi, v katerem bi pogodbeni stranki dejansko definirali ustrezno količino potrebnega dela ter ustrezne roke dokončanja del. Kot je trdila tožeča stranka se tožena stranka z navedenim ni zgolj strinjala, temveč je sama predlagala, da bi se navedena vprašanja uredila naknadno s podpisom aneksa. Do sklenitve aneksa pa kljub temu in kljub pozivom tožeče stranke, ni nikoli prišlo. Tožeča stranka je dela vseeno opravljala, s toženo stranko pa sta se sproti dogovarjali kaj, kdaj in na kakšen način se bo delalo. Glede na to, da obseg in količina del, njihova cena in rok izvedbe niso nikoli bili dorečeni, je edini logičen zaključek, da dejansko ni obstajal dogovor, da bodo dela opravljena do 21. 11. 2013 (kot trdi tožena stranka, sklicujoč se na pogodbeno določen terminski plan). Tožeča stranka je tudi poudarila, da je toženo stranko pozivala na sklenitev aneksa, ta pa je bila popolnoma neodzivna – aneksa ni želela podpisati niti se pogovarjati o njegovi vsebini. Prav tako, vse do napovedi pogodbene kazni, ni nikoli omenila kakršnekoli zamude tožeče stranke pri izvedbi del. S strani tožene stranke so bili tudi po sklenitvi pogodbe predložene spremembe načrtov ter ji naložene dodatne obveznosti. Nadalje je navedla še, da noben od razlogov, zaradi katerih dela niso bila opravljena v pogodbeno predvidenih rokih, ne izvira iz njene sfere (razlogi za to so: dvig količine betona predvidenega za rušitev, sprememba načina dela, ne-možnost dela 24 ur na dan, tožena stranka tožeči ni omogočila vstopa v agregat, rušitev betona je oviral jeklen obroč zaradi česar so bila potrebna dodatna dela, ipd.). Delo pa se je zaradi njih podaljšalo za 108 delovnih dni, kar pomeni, da tožeča stranka 13. 2. 2014 (ko je tožena stranka napovedala pogodbeno kazen) še ni bila v zamudi.

7Ključen ugovor, ki ga je v postopku na prvi stopnji podala tožena stranka, je, da je bil rok izvedbe del jasno (datumsko) določen v pogodbi. Prav tako je bila v pogodbi določena pogodbena kazen za zamudo in način njenega obračunavanja. Ker roki izvedbe del kasneje niso bili spremenjeni, bi jih tožeča stranka morala dokončati v pogodbeno določenih rokih. Ob tem se je sklicevala tudi na pravila FIDIC, po katerih bi morala tožeča stranka toženo obvestiti o tem, da je prišlo do zamika v terminskem planu izvajanja del in hkrati predlagati nov terminski plan. Prav tako bi morala svoje zahtevke za podaljšanje roka na toženo stranko nasloviti takoj oziroma najkasneje v 28 dneh po tem, ko se je zavedela (ali bi se morala zavedeti) okoliščin, ki so povzročile, da se je delo zavleklo. Ker ni postopala na takšen način, ji je tožena stranka, po njenem mnenju, upravičeno zaračunala pogodbeno kazen. Navajala je še, da dejstvo, da ob sklenitvi pogodbe še ni bil znan dokončen obseg del, ne more pomeniti spremenjenih okoliščin.

8Tudi po oceni višjega sodišča tožena stranka s povzetimi ugovori ni izpodbila trditev tožnice, saj z njimi sodišča ni uspela prepričati, da je upravičena do zaračunavanja pogodbene kazni. Pritrditi je namreč obrazložitvi sodišča prve stopnje, da je bilo s pogodbo kot bistveno hkrati dogovorjeno tudi, da bo k njej sklenjen aneks. Razlog za dogovor o sklenitvi aneksa je pojasnila tožeča stranka, in sicer da je bila pogodba podpisana po tem, ko so se dela že izvajala ter je bil zato njen podpis nujen, saj sta bili brez njega obe stranki v prekršku. Sklenitev dodatka, s katerim naj bi bil do 8. 10. 2013 določen nov obseg del v obliki novega cenovnega dela ponudbe, je bila torej v pogodbi dogovorjena zato, ker se je z njeno sklenitvijo mudilo, ob podpisu pa je bilo tudi jasno, da celoten obseg in vrsta gradbenih del tedaj še nista bila znana. Navedene neprerekane okoliščin so bile torej podlaga za sklep sodišča, da je bila tožeča stranka v podpis prisiljena, kar je treba razumeti v smislu, da so bile to okoliščine, ki so tožečo stranko silile v čimprejšen podpis pogodbe. Povsem jasno iz prvostopenjske sodbe izhaja, da se je s podpisom mudilo, saj je do njega prišlo (25. 9. 2013) več kot mesec dni po tem, ko naj bi bila pogodba sestavljena (20. 8. 2013) in sicer v času, ko je tožeča stranka dela po takšni pogodbi že opravljala (od dne 28. 8. 2013). Dodati velja, da je tožeča stranka navedla (tožena pa tega ni prerekala), da je bila takojšnja sklenitev pogodbe zanjo nujno potrebna ter da sta obe stranki v prekršku. Pojasnila je, da sicer ne bi mogla prijaviti delavcev, skleniti pogodb s kooperanti in prijaviti kooperantov – torej ne bi mogla opraviti formalnosti, potrebnih za pravočasen začetek del.

9Določitev cene v gradbeni pogodbi predpostavlja soglasje o obsegu in vrsti del, katerih vrednost je obsežena s pogodbeno ceno. Pogodbeni dogovor o naknadni sklenitvi aneksa pa kaže na to, da ste se stranki strinjali, da v času podpisa pogodbe še ni mogoče predvideti dokončnega obsega potrebnih del in zato tudi ne dokončne cene za gradbena dela tožeče stranke. Dogovor o aneksu torej potrjuje trditve tožeče stranke, da je bilo že ob sklepanju pogodbe jasno, da je stanje na terenu drugačno, kot je izhajalo iz predpostavk, ki jih je za pripravo ponudbe upoštevala tožeča stranka in da ji je bilo po dani ponudbi predloženih več sprememb načrtov. Nadaljnji ugovori tožene stranke, da ni res, da obseg del ob podpisu pogodbe ni bil znan, saj že iz ponudbe tožeče stranke izhaja, da so v njej zajeta vsa dela, v skladu z gradbeno dokumentacijo ter da bi se tožeča stranka kot profesionalec morala zavedati svojih pogodbenih obveznosti, so zato neutemeljeni na podlagi dejstva, da sta se stranki ob podpisu pogodbe dogovorili za podpis aneksa zaradi večjega obsega del. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožeča stranka opravila dela v večjem obsegu in večji količini, kot je bilo določeno v pogodbi in ponudbi ter da je bilo tožeči stranki zato priznano višje plačilo (brez sklenitve pisnega aneksa).

10Tožena stranka v pritožbi nasprotuje zaključku, da tožeča stranka ni bila v zamudi. Ob tem napačno navaja, da naj se sodišče prve stopnje ne bi izjasnilo o tem ali so roki, določeni v pogodbi zavezujoči in ali izražajo pogodbeno voljo strank. Iz prej povzetega izhaja, da so bili datumi izvedbe del v pogodbi sicer določeni, vendar je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožeča stranka dokazala, da bi aneks, po dogovoru med strankama, obsegal tudi nov terminski plan. Tožena stranka namreč tudi ni prerekala konkretnih pojasnil tožeče stranke, da je bilo ob podpisu pogodbe obema strankama jasno, da dela v rokih, navedenih v pogodbi, ne bodo opravljena (kar izhaja iz dogovora o naknadni sklenitvi aneksa, številnih dopisov, ipd.), da je bil, po drugi strani, podpis pogodbe nujen za ureditev različnih formalnosti (glej zgoraj), da je tožena stranka sama predlagala, da se odprta vprašanja uredijo naknadno s podpisom aneksa, nato pa tega brez razloga ni storila, da sta se stranki tekom izvajanja del sproti dogovarjali, na kakšen način, katera dela in kdaj se bodo opravljala ter da tožena stranka tožeče (do uveljavljanja pogodbene kazni z dne 13. 2. 2014) tudi ni jasno opozorila, da šteje, da je tožeča stranka z delom v zamudi (tako na primer, na njena pojasnila v dopisu z dne 27. 11. 2013 ni odgovorila, zaradi česar je dajala vtis, da jih sprejema).

11Določitev roka oprave storitve je ena od bistvenih sestavin gradbene pogodbe (prvi odstavek 649. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Stranki sta rok torej v pogodbo vključili, čeprav sta vedeli, da določitev končnega roka izvedbe del dejansko še ni mogoča, saj tedaj tudi še ni bil znan celotni obseg del. Njuna pravno poslovna volja je bila torej v tem delu pogodbe navidezna – vedeli sta, da določitev rokov ni realna, saj je bilo jasno, da tudi obseg in količina del tedaj še ni bila dokončno dogovorjena, kljub temu pa sta ustvarili zunanji videz, pisni zapis dogovora o roku izpolnitve. Iz navedenega izhaja, da je pogodba v delu, ki določa roke za izvedbo del, navidezna (50. člen OZ) in med strankama ne ustvarja pravnih učinkov.(1)

12Nadalje velja kot nepoštene označiti pritožbene očitke, da bi bilo določilo rokov v pogodbi treba šteti za veljavno, vse dokler ne bi stranki dejansko sklenili dogovorjenega aneksa. Dejstvo je, da se je tožena stranka s pogodbo zavezala za njegovo sklenitev do 8. 10. 2013. Nesporno je bilo tudi ugotovljeno, da aneks kljub večkratnim opozorilom tožeče stranke ni bil sklenjen, za kar tožena stranka ni pojasnila razlogov. Kljub številnim pozivom tožeče stranke, da je to treba storiti, pa k njegovi sklenitvi ni nikoli pristopila. Celo več, na pozive tožeče stranke (pogosto) sploh ni odgovarjala in aneksa ni želela podpisati niti se pogovarjati o njegovi vsebini (neprerekane trditve tožeče stranke).

13Kot rečeno, je bila sklenitev omenjenega aneksa predvidena prav iz razloga, ker ob podpisu pogodbe dokončen obseg gradbenih del še ni bil znan. Stranki sta se zato dogovorili, da se bosta o njem sporazumeli naknadno. Kot je bilo ugotovljeno, tega do 13. 2. 2014 (ko je tožena stranka napovedala pogodbeno kazen) nista storili, saj aneksa nista sklenili. Ob tem je nesporno, da so se v tem času dodatna dela – ki niso bila predvidena v ponudbi tožeče stranke niti upoštevana v pogodbi, ki jo je sestavila tožena stranka – izvajala. To namreč tožena stranka priznava že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ko navaja, da je v dopisu z dne 10. 3. 2014 soglašala z upoštevanjem povečanega obsega in količine del. Višje sodišče je zato sledilo stališču sodišča prve stopnje, da je logično, da bistveno povečana količina del pomeni tudi podaljšanje časa za njihovo izvedbo.

14S tem se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da je tožeča stranka v dopisu z dne 8. 10. 2013 govorila le o sklenitvi aneksa za določitev končne pogodbene cene – jasno je, da je ta odvisna od količine dela, od istega faktorja pa je odvisen tudi čas, ki bo potreben za njegovo izvedbo. Tudi če sam dopis z dne 8. 10. 2014 podaljšanja roka izvedbe del izrecno ne izpostavlja, pa ta dopis potrjuje dogovor o predvidenem naknadnem ugotavljanju povečanega obsega in količine del, s tem pa posredno tudi predviden naknadni dogovor o izvedbenem roku za takšen večji obseg del. Ravnanje tožene stranke, ko je takšen povečan obseg priznala, hkrati pa sedaj trdi, da je pričakovala, da bodo dela opravljena do datuma, ki je bil predviden v terminskem planu, ki je obsegal manjšo količino del, je tudi po presoji višjega sodišča nesprejemljivo. Prav tako je iz podatkov v spisu očitno, da sta se stranki sproti dogovarjali kaj se bo delalo, kdaj in na kakšen način (neprerekane trditve tožeče stranke; prav tako so ostale neprerekane njene trditve, da so se sproti sestavljali gangogrami, s katerimi je bil terminski plan dejansko vsakokrat revidiran).

15Tožeča stranka je že v dopolnitvi tožbe navedla, zakaj delo nikakor ni moglo biti opravljeno v rokih, ki so bili zapisani v pogodbi in tudi pojasnila, zakaj je za podaljšanje časa izvedbe odgovorna prav tožena stranka. Koliko daljši roki so bili potrebni za izvedbo povečanega obsega del, je tožeča stranka nadalje natančno specificirala v prvi pripravljalni vlogi (točka XI.). Navedla je, katere okoliščine so povzročile dodatne dneve dela in za koliko dni se je v posledici vsake od njih delo dejansko podaljšalo, ter da je bilo zato, zaradi razlogov na strani tožene stranke, za izvedbo del potrebnih dodatnih 108 delovnih dni. Navedla je tudi, da ob upoštevanju takšnega terminskega plana, v mesecu februarju še ni prišla v nikakršno zamudo. Tožena stranka ji posledično seveda ni bila upravičena obračunati pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je tem navedbam sledilo, takšno razmišljanje pa je pravilno tudi po presoji pritožbenega sodišča, sploh glede na dejstvo, da tožena stranka razlogom, zaradi katerih naj bi do zamujanja prišlo, ni ugovarjala. Iz njih pa izhaja, da do „zamude“ (četudi bi ta res obstajala) ni prišlo iz razlogov na strani dolžnika (tožeče stranke). Celo če bi obveljalo stališče tožene stranke, da bi tožeča stranka dela morala opraviti v pogodbeno določenih rokih, že zato tožena stranka ne bi mogla zahtevati plačila pogodbene kazni (250. člen Obligacijskega zakonika).

16Na podlagi že obrazloženih ugotovitev, da roki, določeni v pogodbi, zaradi hkratnega dogovora o naknadni sklenitvi aneksa zaradi povečanja obsega in količine del, niso mogli biti zavezujoči in da aneks, s katerim bi bil določen realen terminski plan, ni bil sklenjen, je logičen zaključek, da rok, kdaj mora tožeča stranka s tako povečanim obsegom del končati, ni bil določen. Tožeča stranka posledično ni mogla biti v zamudi. Ob takšnem stanju tožena stranka napačno meni, da bi bilo za ugotovitev zamude ključno ugotoviti kdaj je tožeča stranka dela opravila. Pomembno za rešitev vprašanja, ali je tožena stranka upravičena do plačila pogodbene kazni je namreč le, ali je bila tožeča stranka v zamudi dne 13. 2. 2014, to je na dan, ko je tožena stranka uveljavila pravico do pogodbene kazni, saj je s trditvami v tej smeri (da je bila do tega dne tožeča stranka v zamudi za 93 oziroma za 73 dni) tožena stranka utemeljevala svoj zahtevek za njeno plačilo. S tem se vse pritožbene navedbe, ki predstavljajo večinski del celotne pritožbe, in sodišču očitajo, da ni ugotovilo, kdaj je tožeča stranka z deli končala, izkažejo za irelevantne – sodišču namreč očitajo, da ni ugotavljalo dejstva, ki za odločitev sploh ni pomembno, saj tožena stranka ni podala drugih trditev glede zamude tožeče stranke pri izvajanju del.

17Ravnanju tožene stranke, ki sicer ne zanika, da se je izvedba del tožeče stranke zavlekla iz razlogov, ki niso na njeni strani – predvsem zaradi povečane težavnosti in količine del glede na razpisne pogoje, nepripravljenosti terena ter sprememb projekta, izvedenih s strani tožene stranke – pa kljub temu vztraja, da bi dela morala biti izvedena v rokih, ki jih je določila v pogodbi (oziroma v minimalno podaljšanjem času, ki ga je pripravljena priznati), po oceni višjega sodišča nikakor ni mogoče nuditi pravnega varstva. To velja še bolj ob dodatnem argumentu, da se je v pogodbi zavezala za sklenitev aneksa, v katerem se bo določil končen obseg del (in v odvisnosti od njega novi roki za njihovo izvedbo), na kar pa pozneje nikoli ni bila pripravljena. Nenazadnje zato tudi ni mogoče spregledati, da je, glede na ravnanje tožene stranke tekom izvedbe del, tožeča stranka upravičeno štela, da se, kljub temu da ni bil sklenjen nov terminski plan, o rokih izvedbe usklajujeta sproti. Tožeča stranka na pojasnila tožeče stranke v dopisu z dne 27. 11. 2013 ni odgovorila, zaradi česar je tožeča stranka utemeljeno štela, da je njena pojasnila sprejela. Uveljavitev pogodbene kazni z dopisom z dne 13. 2. 2014 bi bila tako, tudi po presoji pritožbenega sodišča v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava (načelo vestnosti in poštenja 5. člen OZ).

18Glede na obrazložen zaključek, da tožeča stranka ni bila v zamudi, ne more biti utemeljeno niti sklicevanje tožene stranke na pravila FIDIC in dolžnost napovedi podaljšanja roka, ki naj bi iz njih izhajala. Sklicevanje na navedeno določbo je v obravnavanem primeru tudi sicer nesprejemljivo. Določilo je namenjeno situacijam, ko izvajalec dejansko sam izvaja dela (vključno s projektiranjem) in nasprotna stranka pri tem ne sodeluje. Če se ob tem pojavijo okoliščine, zaradi katerih se rok izvedbe podaljša, je zato pravilno, da izvajalec svojega pogodbenega partnerja o tem obvesti (ta sicer, zaradi popolne prepustitve izvedbe projekta izvajalcu, za zamudo sploh ne bi vedel). Situacija v obravnavanem primeru pa je ravno obratna. Ob ugotovljenem odločilnem dejstvu, da sta se stranki dogovorili za sklenitev aneksa zaradi dogovora o obsegu, količini del, pogodbeni ceni ter terminskem planu, še dodatna najava zahtevka za podaljšanje pogodbenega roka ni bila potrebna. Nesporno je tudi, da sta bili na objektu prisotni obe pravdni stranki, ki sta se o izvedbi del sproti dogovarjali. Tožena stranka je torej za to, kaj in kdaj je bilo opravljeno, ves čas vedela. Tako je vedela tudi, da dela ne bodo izvedena do rokov, določenih v pogodbi. Dodatno obveščanje o zamudi, podaljšanju roka ter uveljavitev zahtevka za podaljšanje roka, v smislu določil FIDIC, tako tudi iz tega razloga ne bi imelo nobenega smisla. To pa pomeni, da je uporaba določil FIDIC vsaj v tem delu nedvomno izključena. Tožena stranka zato s sklicevanjem nanje ne more uspeti.

19Ker ugovor ugasle pravice (materialnopravnega pobota), kot ga uveljavlja tožena stranka, že po temelju ni utemeljen (ni izkazan temelj za zaračunanje pogodbene kazni), se višje sodišče s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na višino pogodbene kazni, ni ukvarjalo.

20Tožena stranka sicer izpodbija tudi stroškovno odločitev, a le iz razloga, ker naj bi bila napačna odločitev o glavni stvari. Ker temu ni tako, so ti pritožbeni razlogi neutemeljeni.

21Iz predhodne obrazložitve izhaja, da so neutemeljeni tudi ostali s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Ker s pritožbo ni uspela, pa mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora nanjo. Te je višje sodišče odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi. Tožeči stranki je priznalo 2.536,00 EUR nagrade za postopek in 20,00 EUR materialnih stroškov, oboje z 20% DDV, kar skupaj znese 3.118,32 EUR.

-------------

Op. št. (1): M. Dolenc idr.: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 360, 361.