VSL sodba II Cp 2073/2016

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je oporoka zapustnika A. A. iz januarja 2008 neveljavna (I. točka izreka), ter ugodilo zahtevku, da se darilo, tj. nepremičnini parc. št. 2581/1 in 2582/18, k. o. ..., sedaj parceli št. 1327/1 in 1327/4, k. o. ..., ki ga je prejela toženka od svojega moža A. A. z darilno pogodbo s 6. 4. 1990, overjeno po sodnici Temeljnega sodišča v Ljubljani, overovitev opr. št. ... s 6. 4. 1990, vračuna v deležu ½ v obdarjenkin dedni delež po pokojnem A. A.; glede zahteve po vračunanju v dedni delež tudi v preostalem ½ deležu pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu II. točke in III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da v predmetnem postopku ne gre za razdelitev skupnega premoženja zakoncev, temveč zgolj za vprašanje vračunanja daril v dedne deleže dedičev. Sodišče na trditve tožeče stranke, da zakonca nista avtomatično lastnika vsak do polovice skupnega premoženja, ni odgovorilo. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(1) v 59. členu določa zgolj zakonsko domnevo o enakosti deležev zakoncev, ki ni bila zahtevana, zaradi česar je sodišče odločalo extra petitum. Zakonca sta se za časa trajanja zakonske zveze dogovorila, da gre vsakemu polovica nepremičnin v Ljubljani, zapustniku pa celota nepremičnin v ... Le na ta način je namreč mogoče razložiti, da jih je zapustnik kasneje z darilno pogodbo prenesel na toženko. Iz njunega postopanja izhaja, da sta natančno vedela, kaj hočeta in kakšne so njune pravice. V nasprotnem primeru bi bilo razpolaganje zapustnika neveljavno, vendar ga do sedaj nihče ni izpodbijal. Kot posledico sodne overitve darilne pogodbe je šteti, da je toženka priznala lastninsko pravico zapustnika na nepremičninah, zato se ne more sklicevati na zmoto, prevaro ali zvijačo. Sodišče je kot življenjsko sprejemljivo ocenilo, da sodnica ob overitvi darilne pogodbe posebnih vprašanj v zvezi z lastništvom in urejanjem premoženjskih razmerij med zakoncema ni imela, saj je bil zapustnik tedaj pomemben državni funkcionar. S takšno interpretacijo je ugotovilo koruptivno dejanje in rušilo integriteto sodišča. Nadalje je sporna razlaga sodišča, da bi toženka tudi v primeru, ko daritve ne bi bilo, lahko dokazovala nastanek skupnega premoženja in vrednost svojega dela izločala iz zapuščine. V konkretnem primeru je daritev nesporno bila in predstavlja izraz volje obeh zakoncev, da gre za darilo. Motiv za sklenitev pogodbe ni bil v večji varnosti toženke, temveč obe portoroški nepremičnini izvzeti iz dedovanja po zapustniku. Toženka je z nepremičninama že razpolagala in jih podarila svojemu sinu A.H. Odločitev o stroških ni pravilna, saj naj bi tožeča stranka kljub delnemu uspehu v celoti krila plačilo sodne takse. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu v celoti.

4Toženka se zoper ugodilni del II. točke in III. točko izreka izpodbijane sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Tožeča stranka bi morala v pravdi zaradi vračunanja darila v dedni delež zatrjevati dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža posameznega od tožnikov. Ker tega ni navajala, je tožbeni zahtevek nesklepčen. Pravna narava te zadeve bi lahko bila zgolj vrnitev daril zaradi morebitnega prikrajšanja nujnega deleža, česar tožeča stranka ni zahtevala. Zahtevala je vračunanje daril, ki ga zapuščinsko sodišče opravi samo in je napotitev na pravdo potrebna zgolj v primeru, ko je med strankama spor o dejstvih. Tožeča stranka ni pojasnila, zakaj naj bi bilo vprašanje darila A. A. toženki pomembno pri odločanju o dedovanju oziroma ali je to dejstvo sploh sporno. Za predmetno pravdo ni bilo nobene potrebe. Sodišče je pravni interes tožnikov pojasnilo z navedbo, da sta v zapuščinskem postopku uveljavljala nujni delež in da je višina le tega odvisna od obračunske vrednosti zapuščine, vendar tožnika tega nista izrecno zatrjevala. Tožnika nista pojasnila, ali naj bi bil njun domnevni nujni delež prikrajšan ter zakaj zahtevata, da se v dedni delež toženke vračuna sporno darilo. Vračunanje darila je smiselno šele v primeru, ko je najprej ugotovljena čista zapuščina, obračunska vrednost zapuščine, rezerva in razpoložljivi del zapuščine. Sporno darilo lahko predstavlja le podlago za izračun obračunske vrednosti zapuščine in posledično za ugotavljanje rezerve ter razpoložljivega dela zapuščine. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je toženka uspela tako glede neveljavnosti oporoke, po vsebini pa v celoti tudi glede vračunanja darila, zato bi morala tožeča stranka nositi vse pravdne stroške. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Pritožbi sta bili vročeni v odgovor nasprotni stranki. Obe stranki sta v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke prerekali pritožbene trditve ter predlagali zavrnitev nasprotne pritožbe.

6Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

7Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje zaradi sklenjene darilne pogodbe med toženko in pokojnim A. A. ne bi smelo presojati, ali sporni nepremičnini predstavljata njuno skupno premoženje. Skupno premoženje kot posebna lastninska kategorija nastaja neposredno na podlagi zakona (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, nepremičnine sodijo v skupno premoženje zakoncev ne glede na to, ali je v zemljiški knjigi vpisan le eden od zakoncev. Nepravilno je stališče pritožnikov, da sklenitev darilne pogodbe pomeni priznanje lastništva drugemu zakoncu, zaradi česar naj bi bilo dokazovanje obstoja skupnega premoženja izključeno. Niti vknjižba v zemljiško knjigo niti sklenitev darilne pogodbe namreč ne spreminjata na podlagi zakona pridobljenih pravic drugega zakonca. Zakonec zato sme dokazovati, da je bila darilna pogodba, sklenjena z drugim zakoncem, darilo le v delu, v preostalem pa je predstavljala ureditev dejanskega stanja glede lastništva. Takšno dokazovanje je mogoče že po splošnih pravilih obligacijskega prava, in sicer tudi kadar je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa ali overjena pred sodnikom. Zakon v primerih tovrstne obličnosti namreč izjem glede možnosti dokazovanja drugačne volje od v pogodbi izražene ne določa. Tožeča stranka tako neutemeljeno navaja, da bi toženka lahko uveljavljala izključno izpodbojnost pogodbe zaradi zmote, prevare ali grožnje, medtem ko naj bi bil brezpredmeten njen ugovor, da sporne nepremičnine predstavljajo skupno premoženje zakoncev. Takšno stališče nenazadnje nasprotuje temeljnemu načelu, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transferre potest, quam ipse habet).

8Toženka je uspela dokazati, da sta zemljišči s pokojnim možem kupila v času trajanja zakonske zveze iz skupnih sredstev ter na njih skupaj zgradila hišo, pri čemer sta sredstva za izgradnjo pridobila s kreditom ... banke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da nepremičnini predstavljata njuno skupno premoženje. Navedene ugotovitve tožeča stranka ne more omajati s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da je po njenem mnenju edino logično, da bi se zakonca dogovorila, da gre vsakemu polovica nepremičnin v Ljubljani, zapustniku pa celota nepremičnin v ... Takšen dogovor zakoncev glede njunega premoženja (in sklenitev ustreznega pravnega posla) namreč tekom postopka ni bil izkazan. Zgolj sklepanje pritožnikov, kakšna naj bi bila neizražena volja zakoncev, ne zadošča. Enako velja glede pritožbenih navedb, da motiv za sklenitev darilne pogodbe ni bil v večji varnosti toženke, temveč v želji izvzeti nepremičnini iz dedovanja po zapustniku, saj tega tožeča stranka tekom postopka ni niti zatrjevala.

9Tožeča stranka zmotno meni, da bi morala toženka za ugotovitev deleža na skupnem premoženju v obravnavani zadevi postaviti poseben zahtevek. Zadošča namreč, da je zahtevku tožnikov ugovarjala in podala ustrezno trditveno podlago glede obstoja skupnega premoženja. Tožeča stranka ni konkretizirano oporekala navedbam toženke, da sta bila deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, kar se v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZZZDR tudi domneva. Sodišče prve stopnje je tako upravičeno sledilo navedbam toženke, da je njen delež na skupnem premoženju znašal ½ in da posledično sporni nepremičnini predstavljata darilo zapustnika le do deleža ½. S takšno odločitvijo sodišče prve stopnje ni odločilo preko zahtevka, temveč je tožnikom prisodilo manj od zahtevanega, tj. ugotovitve, da nepremičnini v celoti predstavljata darilo zapustnika.

10Nenazadnje pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo korupcijsko kaznivo dejanje sodišča ob overitvi darilne pogodbe, saj takšna vsebina iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja. Četudi sodišče ob overitvi pogodbe ni podvomilo v voljo strank, kot je bila izražena v pogodbi, slednje grobih pritožbenih očitkov o ugotovljenem kaznivem dejanju ne utemeljuje.

O pritožbi tožene stranke

11Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, da naj bi sodišče prve stopnje ugodilo nesklepčnemu zahtevku. Toženka pravilno ugotavlja, da tožnika v obravnavani zadevi nista zahtevala vračila darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, vendar zmotno meni, da bi lahko tožnika zahtevala zgolj vračanje daril in ne njihovega vračunanja. Zakon o dedovanju(2) namreč ne ureja le možnosti zahtevati vračilo daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža (urejeno v 35. členu ZD), temveč tudi ustanovo vračunanja darila v dedni delež dediča (46. člen ZD). Ustanova vračunanja daril in volil v dedni delež pride v poštev pri zakonitem dedovanju in omogoča, da dobijo tisti dediči, ki jim je zapustnik dal darila za časa življenja, pri zakonitem dedovanju efektivno toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, kolikor znaša vrednost darila ali volila. Vračunanje daril se opravi na zahtevo sodediča, in sicer na podlagi samega zakona, ki vzpostavlja domnevo, da zapustnik z naklonitvijo darila ni hotel posameznega dediča preferirati. Če dedič ne vrne darovanega zneska v zapuščino, se vračunanje opravi računsko (idealna kolacija). Vsakemu sodediču, ki vračunanje darila zahteva, se tako najprej dodeli iz zapuščine enaka vrednost, kot je vrednost darila, ki ga je dobil dedič, kateremu se darilo vračunava, ostanek zapuščine pa se potem razdeli med dediče v razmerju njihovih dednih deležev. Vračunanje daril tako ne pride v poštev zgolj v primeru, ko je prikrajšan nujni delež dediča, kot to očitno zmotno meni pritožnica, posledično pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožnika v zahtevku pojasniti, ali je bil njun nujni delež prikrajšan oziroma zakaj zahtevata, da se toženki v njen dedni delež všteje prejeto darilo. Upravičenje za podajo zahtevka na vračunanje daril jima namreč daje sam zakon, pri čemer mora trditvena podlaga zahtevka obsegati navedbe o danem darilu (katerega obstoj je za sodediča sporen), ki naj se sodediču všteje v njegov dedni delež.

12Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi moralo vračunanje daril opraviti že zapuščinsko sodišče samo in zato predmetna pravda ni bila potrebna. Zapuščinsko sodišče lahko samo opravi vračunanje daril zgolj v primeru, ko med dediči niso sporna dejstva glede obstoja in velikosti darila. Če pa so ta dejstva sporna, mora zapuščinsko sodišče dediče, katerih pravico šteje za manj verjetno, napotiti na pravdo (prvi odstavek 213. člena ZD). Pravni interes tožnikov za vložitev predmetne tožbe tako izhaja iz pravnomočnega napotitvenega sklepa in ga tožnikoma ni bilo treba posebej izkazovati. Toženka šele v pritožbi navaja, da vprašanje darila med dediči sploh ni bilo sporno. Da je obstoj darila med dediči sporen izhaja iz pravnomočnega napotitvenega sklepa, nenazadnje pa tudi iz trditev toženke v obravnavanem sporu, saj je trdila, da so ji bile nepremičnine podarjene le v ½ solastninskem deležu, preostali ½ delež pa ji ni mogel biti podarjen, saj je predstavljal njeno originarno pridobljeno lastninsko pravico iz naslova skupnega premoženja.

O stroških postopka

13Obe pravdni stranki v pritožbi izpodbijata tudi stroškovno odločitev. Podlago za odločitev, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, predstavlja drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku,(3) ki sodišču omogoča, da ob delnem uspehu stranke v pravdi pri odločanju o stroških upošteva vse relevantne okoliščine in nato odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške ali pa da mora ena stranka drugi povrniti ustrezen del njenih stroškov. Ne gre torej zgolj za matematično operacijo, temveč za celovito presojo vseh relevantnih okoliščin, tako da je odločitev razumna, življenjska in pravična. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo, ker bo plačilo sodne takse bremenilo samo njo, vendar pri tem ne pojasni, zakaj naj bi bilo (upoštevaje konkretne okoliščine) plačilo sodne takse iz pravila, da vsaka stranka nosi svoje stroške, izvzeto. Toženka po drugi strani navaja, da je sama uspela v večjem delu od tožeče stranke in se zavzema za ločeno obravnavanje stroškov po posameznih zahtevkih, a neutemeljeno. Tožeča stranka ni uspela z zahtevkom na neveljavnost oporoke, medtem ko je v polovičnem delu uspela z bistveno višje ovrednotenim zahtevkom na vštevanje daril. Ker je bil obstoj darila med pravdnima strankama sporen in je zapuščinsko sodišče na pravdo sicer napotilo tožnike, pri čemer je bila rešitev spora v interesu obeh pravdnih strank, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

14Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožeče in tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15Nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, njuna odgovora pa tudi nista pripomogla k vsebinski rešitvi zadeve in za odločitev kot taka nista bila potrebna. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZZDR.

Op. št. (2): Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZD.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.