VSK sodba Cpg 202/2016

Pritožba zoper odločitev o glavni stvari se zavrne in se v točki I. potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Pritožbi zoper odločitev o pravdnih stroških se ugodi in se v točki II sklep o stroških spremeni tako, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki le 2.282,20 EUR (namesto 3.744,22 EUR), v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.
Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.461,07 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015.

2Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru zavrnilo zahtevek za plačilo zavarovalnine v znesku 50.682,87 EUR, ker tožeča stranka ni izkazala niti nastanka škode niti njenega obsega (v zvezi z zatrjevano tatvino blaga iz skladišča tožeče stranke).

3Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sodišče nikjer točno ne pove, kaj je ugotovilo glede temelja, to je nastanka zavarovalnega primera. Zoper nobenega od delavcev tožeče stranke namreč ni bila vložena kazenska ovadba. Sodišče se sploh ni opredelilo do vsebine zaznamkov policije. Zgolj dejstvo, da so policisti določene osebe nečesa sumili, nič ne pomeni. Sodišče se je do ugovorov tožene stranke, da blago, navedeno na fakturah niti ni prispelo v skladišče, opredelilo v točki 38, vendar je obrazložitev pomanjkljiva in vsebinsko prazna. Sodišče ne obrazloži, zakaj iz CMRja, ki je v spisu, ne bi bilo razvidno, da bi blago prispelo v skladišče. Tožeča stranka je namreč dostavila tisti CMR, ki ga je dobila od prevoznika, drugega nima. Tožeča stranka je v zvezi s tem predlagala zaslišanje prevoznika, ta predlog pa je sodišče napačno zavrnilo, saj bi zaslišana priča lahko izpovedala, da je bil prevoz dejansko opravljen in da je bilo blago dostavljeno v skladišče v D.. Šele takrat bi sodišče lahko izvedlo dokazno oceno. Ne zavarovalna polica ne splošni pogoji tožene stranke ne zahtevajo formalnih dokazil. Sodišče se ni opredelilo do e-maila D.M., v katerem ta jasno potrjuje, da je družba J. d.o.o opravila prevoz in tožeči stranki izročila zbirni CMR. Da je bil prevoz opravljen, je tožena stranka tudi smiselno priznala na strani 2 zapisnika naroka z dne 24.2.2015. Povsem irelevantno pa je, kako je blago potovalo do L.. Sodišče se je sklicevalo na nepopolnost dokumentacije, pri čemer nepopolnosti ne specificira. Ni jasno, kakšne neskladnosti manjkajočega blaga ima v mislih v točki 38. Popis blaga so skupno naredili gospa V., kriminalisti in predstavnik tožene stranke. Priča V. je tudi pojasnila manjša neskladja. Trditev sodišča, da ni moč ugotoviti blaga, ki je ostalo po vlomu, torej ne drži. Tožena stranka je zavarovalno premijo plačala prav za primer vlomne tatvine. Vrednost po računu tožeče stranke torej povsem zadošča, saj je tožeči stranki nastala škoda v razliki med višino plačanega zneska in vrednostjo blaga, ki je ostalo v skladišču. Tožeča stranka meni, da je sodišče pri presoji dokazne vrednosti posameznih listin preveč togo in bi moralo upoštevati dejanske okoliščine. V nadaljevanju pritožnik napada odločitev o pravdnih stroških. Meni, da je sodišče napačno upoštevalo stroške, ki jih je tožena stranka imela z izdelavo izvedeniškega mnenja pred pravdo in računom B.V.. Ne gre namreč za potrebne stroške tožene stranke, ampak so to samostojni in neodvisni stroški, nastali izključno po želji tožene stranke. Tudi sicer ne gre za mnenje pred pravdo, brez katerega ne bi bilo mogoče oblikovati zahtevka. Oba stroška bi tožena stranka imela tudi, če tožeča te tožbe ne bi vložila.

4V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje, odgovorila na posamezne pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

5Pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba glede pravdnih stroškov.

6Sodišče prve stopnje je v sodbi vsa odločilna dejstva ugotovilo pravilno in popolno, svoje zaključke obrazložilo, na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

7Odločilni razlog za zavrnitev zahtevka je bil zaključek sodišča, da ne more zanesljivo ugotoviti, ali je tožeči stranki sploh nastala kakšna škoda, oziroma kolikšna je ta škoda. Zato je uporabilo pravilo o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP (obstoj in višino škode mora dokazati tožeča stranka) in zahtevek zavrnilo. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali je šlo za vlomno tatvino in ali je bil zanjo odgovoren kdorkoli od zaposlenih pri tožeči stranki zato za ta postopek niso relevantne in se pritožbenemu sodišču do njih ni bilo treba opredeljevati.

8Tožeča stranka je višino škode dokazovala z inventurnim popisom, opravljenim po zatrjevanem vlomu, z dostavnicami, fakturami, predlogi za kompenzacijo, in seznamom blaga, ločeno za blago iz P. in za blago iz L. ter s CMR za dobavljeno blago (relacija P. – W. in W. – T.). Izkazalo se je, da delavka tožeče stranke L.V. škatel po navodilu poslovodstva ob prevzemu ni odprla in ni preverila, ali se vsebina škatel ujema z listinami. Tožena stranka je v obseg blaga dvomila (1), v zvezi s tem je postavila trditve o nepopolni dokumentaciji in o neustreznem prevzemu artiklov, da je bilo ob pregledu ugotovljeno, da so v škatlah, ki so ostale, artikli, ki jih ni na seznamu, v nekaterih škatlah pa je bila roba deformirana zaradi dlje časa trajajočega skladiščenja, da se pri prevzemu blaga iz P. ne ujema količina blaga in da je nenavadno, da bi bila v dveh kartonih roba, ki je predstavljala polovico prejetega blaga, da je tožeča stranka precej spreminjala navedbe glede višine škode (najprej 10.000 EUR, nato 100.000 EUR in na koncu 50.000 EUR). Vse naštete trditve tožene stranke so se izkazale za resnične in ugotovitev v zvezi s tem pritožba konkretizirano niti ne napada. Res ni nikjer predpisano, da je mogoče višino škode dokazati samo na točno določen način, vendar opisane okoliščine upravičujejo sum v resničnost trditev tožeče stranke o višini škode, zato dokazi, ki jih je predložila, ne zadoščajo, da bi se sodišče lahko prepričalo o višini škode (2). Dejstvo je, da iz razlogov na strani tožeče stranke ni bilo popisa prejetega blaga, zato inventura blaga, ki je ostalo v skladišču (3), ni zanesljiv dokaz o vrednosti ukradenega blaga, podobno velja za CMR, ki bi za prevoz iz Italije v Slovenijo nedvomno moral obstajati, pa ga tožeča stranka ni mogla predložiti. Res je iz e-maila D.M. razvidno, da je bil opravljen prevoz in L. v D., vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da manjka povezava, na podlagi katere bi bilo moč zanesljivo ugotoviti, da je vse blago, ki je bilo predmet priloženih CMRjev, izdanih za prevoz do Italije, bilo tudi predmet prevoza v L. in nato iz L. v D.. Drži, da je blago, ki je potovalo iz Italije, nekako prišlo tudi v L., vendar gre za vprašanje identitete in obsega blaga. Glede na to, da kartoni niso bili odprti niti v skladišču, D.M. torej ne bi mogel povedati ničesar konkretnega o vsebini posameznih kartonov. Z zavrnitvijo predloga za njegovo zaslišanje zato sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, prav tako je popolno ugotovilo dejansko stanje. Odločitev o zavrnitvi zahtevka je bila na podlagi povedanega pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno in v točki I potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki napačno priznalo tudi stroške, ki jih je imela z izdelavo izvedenskega mnenja pred pravdo, in po računu B.V.. Predlog povrnitve so namreč po določbi 155. člena ZPP samo za pravdo potrebni stroški. V predmetni zadevi je bila sporna višina škode, kar je bilo dokazno breme tožeče stranke. Stroški, ki jih je imela tožena stranka s preverjanjem upravičenosti do izplačila zavarovalnine pred pravdo, bi ji nastali tudi v primeru, da tožeča stranka tožbe ne bi vložila. Ob upoštevanju dokaznega bremena zato niso bili potrebni stroški tega postopka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in odločitev o stroških spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), tako da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti le stroške, potrebne za to pravdo, v višini 2.289,20 EUR (stroški odvetniškega zastopanja in stroški pričnine).

10Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 154. člena ZPP odločilo, da mora toženi stranki povrniti vse stroške pritožbenega postopka v znesku 1.461,07 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

------------------------------------------------------

op. št. 1: V nobenem trenutku zanjo dejstvo, da naj bi blago, katerega vrednost je predmet zahtevka, dejansko bilo v trenutku zatrjevanega vloma v skladišču tožeče stranke, ni bilo nesporno.

op. št. 2: Če sumljivih okoliščin ne bi bilo, bi ti dokazi lahko tudi zadoščali.

op. št. 3: Blago, ki je bilo ob inventuri v skladišču, ni sporno, sporno je blago, ki naj bi bilo po trditvah tožeče stranke ukradeno.