VSK sklep CDn 175/2014

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

1Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 18.12.2013 dovolilo pri parceli št. 1241/3 k.o. V. vpis, da gre za splošni skupni del stavb v etažni lastnini, njegovi imetniki pa so vsakokratni lastniki stavb št. 486, 430, 478, 424, 474, 450, 420, 443, 438, 428 in 425 k.o. V.. Proti sklepu je bil vložen ugovor, ker zemljiškoknjižna sodniška pomočnica ni odločila, da se vpis dovoli tudi v korist enostanovanjskih stavb in garaž. Ugovor je prvostopenjska sodnica z izpodbijanim sklepom zavrnila z obrazložitvijo, da listini, ki sta bili podlaga predlaganemu vpisu, ne utemeljujeta nastanka skupne lastnine lastnikov večstanovanjskih stavb in lastnikov zemljiških parcel. Stavbe, ki niso v etažni lastnini – enostanovanjske stavbe in garaže, namreč ne morejo imeti skupnih delov z drugimi večstanovanjskimi stavbami in tudi ne z drugimi zemljiškimi parcelami, ker je pojem splošni skupni del po 105. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) neločljivo povezan z etažno lastnino.

2Proti taki odločitvi se pritožuje predlagateljica po pooblaščenki. Meni, da je stališče prvostopenjskega sodišča nepravilno. Podlago, da je določitev pripadajočega zemljišča mogoča tudi za enostanovanjske stavbe, daje 30. člen Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju: ZVEtL), saj gre za stavbo, zgrajeno pred 1.1.2003. Ta člen jasno določa, da se lahko pripadajoče zemljišče določi tudi k stavbi, na kateri ni vzpostavljena etažna lastnina. Nekdanja družbena zemljišča, ki so predstavljala funkcionalna zemljišča stavb, so namreč po predpisih o lastninjenju postala last lastnikov stavb. Pravica uporabe pa se je pridobivala ne glede na to, ali je šlo za enostanovanjsko stavbo ali za stavbo z več posameznimi deli. Lastninska pravica se v postopku po ZVEtL ne določa ali pridobiva na novo, temveč se zgolj ugotavlja za nazaj. Lastnik stavb in posledično pripadajočega zemljišča je bilo podjetje G. d.d., ki je s posadno listino z dne 21.11.2011 priznalo lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču lastnikom večstanovanjskih stavb, enostanovanjskih stavb in lastnikom garaž. Lastninska pravica v korist večstanovanjskih stavb je bila že vknjižena, v korist enostanovanjskih stavb pa zaradi tehnične nemožnosti elektronskega vpisa še ni bila izvedena. Predlagateljica ima zemljiškoknjižno dovolilo, a lastninske pravica ne more pridobiti, ker računalniški program takšnega postopka, kot je potreben za vpis skupne lastnine v korist več enostanovanjskih stavb, ne predvideva. Meni, da ne more biti omejena pri pridobitvi lastninske pravice z načinom vpisa v zemljiško knjigo. S tem ji je kršena ustavna pravica do zasebne lastnine. Ko se je gradila soseska Gr., so kupili sporno parcelo tako lastniki večstanovanjskih stavb kot lastniki enostanovanjskih stavb in garaž in so jo od leta 1983 dalje tudi uporabljali. V postopku za določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL, ki se vodi pod opr. št. N 298/2008, je izvedenec ugotovil, da je zemljišče skupno enostanovanjskim in večstanovanjskim stavbam soseske Gr. Predlagateljica še pojasnjuje, da pri enostanovanjskih stavbah ni vpisana v zemljiški knjigi stavba, temveč le parcela,številka stavbe pa je vpisana le v katastru stavb. Sodišču še očita, da ni obrazložilo, zakaj ne bi moglo biti neko zemljišče splošni skupni del tako večstanovanjskih kot enostanovanjskih stavb, saj se v danem primeru skupna lastnina na ta način tudi izvršuje. Da skupni deli lahko služijo tudi v korist enostanovanjskih stavb pa določa tudi Stanovanjski zakon (v nadaljevanju: SZ-1), ki v petem odstavku v povezavi s prvim odstavkom 23. člena določa, da lahko v primeru, da gre za zemljiško parcelo, ta lahko služi večstanovanjski stavbi kot celoti, več večstanovanjskim stavbam ali pa drugim nepremičninam. Zato SZ-1 daje podlago za vknjižbo skupne lastnine tudi v korist drugih nepremičnin, ne le večstanovanjskih stavb.

3Pritožba ni utemeljena.

4Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povsem jasno navedlo, da razlog, zaradi katerega vpis ni bil dovoljen, ni v pomanjkljivosti elektronske zemljiške knjige, temveč za predlagani vpis ni podlage v materialnopravnih predpisih. Zato je sklicevanje pritožbe na tehnično neizvedljivost vpisa odveč, dejstvo, da je zemljiškoknjižna lastnica v posadni listini priznala predlagateljici in drugim lastnikom enostanovanjskih stavb, da naj bi parcela št. 1241/3 predstavljala splošni skupni del lastnikov teh nepremičnin in etažnih lastnikov večstanovanjskih stavb, pa neodločilno. Podlage za drugačno odločitev ne nudijo niti določila ZVEtL niti določila SZ-1, na katera se sklicuje pritožba, prav tako pa tudi ne prejšnja ureditev pravice uporabe na funkcionalnih zemljiščih in predpisi o lastninjenju. Tega ne spremeni niti dejstvo, da ZVEtL omogoča določitev pripadajočega zemljišča tudi k stavbi, v kateri etažna lastnina ni vzpostavljena. Predlagateljica želi namreč v konkretnem primeru doseči nekaj drugega, in sicer določitev splošnega skupnega dela, ki bi pripadal hkrati tako enostanovanjskim kot več večstanovanjskim stavbam. Peti odstavek 23. člena SZ-1 govori o skupnem delu, ki pripada eni ali več večstanovanjskim stavbam, ne pa enostanovanjski stavbi. Tudi prvi odstavek 23. člena ne daje podlage za zaključek, ki ga ponuja pritožba. Govori namreč o skupnih delih, ki služijo večstanovanjski stavbi ali več večstanovanjskim stavbam ali drugim nepremičninam, med slednje pa ni mogoče šteti enostanovanjske stavbe. Pojem splošni skupni del stavbe je namreč, kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, neločljivo povezan z etažno lastnino, ki je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ). Stavbe, ki niso v etažni lastnini, torej ne morejo imeti skupnih delov z drugimi večstanovanjskimi stavbami in tudi ne z drugimi zemljiškimi parcelami. Ker vpisa pravic, ki jih je predlagateljica želela doseči, niti stvarnopravna pravila niti pravila zemljiškoknjižnega prava ne poznajo, predlagani vpis ni bil mogoč.

5Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena Zakona o zemljiški knjigi)