VSC sodba Cp 201/2016

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se spremeni sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih tako, da:

(-) se v točki I izreka zavrne zahtevek še za 32.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2009 dalje do plačila,
(-) se v točki II izreka zavrne zahtevek še za 830,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2009 dalje do plačila,
(-) se v točki IV in V izreka odločitev spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka 4.201,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti 1.104,83 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo razsodilo:

(-) da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo 32.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2009 dalje do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za še zahtevanih 107.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka),

(-) da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino za premoženjsko škodo 830,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2009 dalje do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v presežku za 13.530,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka),

(-) da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačevati tožniku mesečno rento 800,00 EUR od 1. 1. 2009 dalje, in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, za naprej pa do vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka),

(-) da je toženec dolžan v roku 15 dni pravdne stroške v višini 504,68 EUR, ki se priznajo tožniku, nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje do plačila (točka IV izreka),

(-) da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v višini 3.277,03 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo (točka V izreka),

(-) da je tožnik dolžan stranskemu intervenientu povrniti pravdne stroške 29,44 EUR v roku 15 dni (točka VI izreka).

2Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu, to je prisojene zneske v točkah I in II izreka sodbe sodišča prve stopnje ter posledično zahteval povrnitev celotnih stroškov pravdnega postopka. Sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu je izpodbijal glede temelja in glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal spremembo sodbe v izpodbijanih delih tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Podredno pa je predlagal razveljavitev v izpodbijanih delih in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteval je povrnitev stroškov vložene pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude. V obsežnih pritožbenih trditvah je navajal:

(-) da tožnik ni zatrjeval, da naj bi bil toženec organizator popravila fasade, niti tega, da naj bi dogovorila s tožencem medsebojno pomoč pri popravilu fasade, zaradi izostanka teh pravnorelevantnih dejstev je tožba nesklepčna za presojo objektivne odgovornosti tožnika in bi sodišče moralo tožbo zavrniti, ker pa tega ni storilo, je bistveno kršilo 318. člen v zvezi z 2. in 7. členom ZPP,

(-) z vsemi navedbami, podanimi po 23. 1. 2012, je bil tožnik prekludiran, sodišče prve stopnje jih ne bi smelo upoštevati, ker ni ravnalo tako, je bistveno kršilo 286. člen ZPP,

(-) zaključki o obstoju objektivne odgovornosti so sami s seboj v nasprotju, razlogi sodbe so si v medsebojnem nasprotju, storjena je bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,

(-) sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo dejstva (ki jih toženec na 3. strani pritožbe našteva v sedmih alinejah), ki kažejo, da je popravilo fasade organiziral in izvedel tožnik sam, torej je tožnik sam nosilec dejavnosti, ugotovitev sodišča, da je nosilec dejavnosti popravila fasade toženec je protispisna in je materialnopravno zmoten zaključek, da je bil nosilec nevarne dejavnosti toženec, razlogi o odločilnih dejstvih pa so tudi medsebojno nasprotujoči in je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,

(-) sodišče prve stopnje je mimo navodil sodišča druge stopnje obstoj toženčeve odškodninske odgovornosti presojalo skozi nezatrjevana dejstva o delu na črno in o morebitnem vedenju toženca glede tega in s tem ponovilo kršitev 7. člena ZPP v povezavi s 339. členom ZPP, zaradi česar je izpodbijana sodba nezakonita,

(-) odgovornost za škodni dogodek je v celoti na strani tožnika in ta ni le soprispeval v deležu 50 %, samovoljno se je lotil popravila fasade, bil je izključno sam nosilec te dejavnosti, vzrok za njegov padec z lestve je izključno v njegovem malomarnem oziroma nespretnem ravnanju,

(-) iz 20. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje toženčevo vedenje, da tožnik opravlja gradbena dela priložnostno oziroma na črno, česar tožnik ni zatrjeval, ključen in bistven razlog ter konstitutiven element toženčeve objektivne odgovornosti, v točkah 20 do 33 obrazložitve izpodbijane sodbe navedena dejstva in razloge je sodišče prve stopnje ugotovilo samo brez trditvene podlage tožnika in možnosti toženca, da nanje odgovori, kar predstavlja bistveno kršitev,

(-) toženec je do konca prvega naroka podal trditve, da ni bil naročnik in posledično nosilec dejavnosti popravila fasade, da popravilo fasade v konkretnih okoliščinah ne predstavlja nevarne dejavnosti, da toženec dela ni odobril, niti ni vedel, da je tožnik pristopil k delu, da je tožnik samovoljno vzel lestev in pričel delati, da ni poskrbel za lastno zaščito, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi tožnikovega lahkomiselnega in nepravilnega pristopa, teh trditev pa tožnik nikoli ni prerekal, neprerekana dejstva pa štejejo za priznana in sodišče prve stopnje glede teh dejstev ne bi smelo izvajati dokazov, ker pa jih je, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ta neprerekana dejstva pa sama po sebi izključujejo obstoj objektivne odgovornosti in dokazujejo, da si je tožnik nevarno delo in padec s svojim lahkomiselnim in nepravilnim pristopom povzročil izključno sam,

(-) tožnik je v svoji trditveni podlagi glede uveljavljanja toženčeve krivdne odgovornosti navedel le, da naj bi toženec malomarno opustil dolžno varovanje lestve, ni pa pojasnil, v čem naj bi bila ta zatrjevana opustitev vzrok za nastanek škodnega dogodka, vse predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti niso bile zatrjevane, sodišče prve stopnje ne bi smelo raziskovati dejanskega stanja, moralo bi tožbo zavrniti, ker tega ni storilo, je ravnalo v nasprotju s 318. členom ZPP, tožba je tudi glede obstoja krivdne odškodninske odgovornosti nesklepčna,

(-) zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi se toženec kot naročnik popravila fasade štel za nosilca tega posla, nosilec posla je tisti, ki dejansko prevzame delo in ga izvaja, to pa je bil tožnik,

(-) toženec tožnika ni videl priti, ni vedel, da bo delal in ni bil prisoten, kako naj bi preprečil škodni dogodek, četudi bi bil toženec prisoten, po mnenju izvedenca iz varstva pri delu v nobenem primeru ne bi mogel zadržati lestve, ker so bile sile prevelike in bi vseeno prišlo do tožnikovega padca, to pa pomeni, da ni vzročne zveze med očitano opustitvijo in nastankom škode, tožnikove kršitve so izjemno hude, ker se je dela lotil samovoljno, ne da bi toženca obvestil, kljub desetletjem prakse in poklicni kvalifikaciji za zidarja se je dela lotil lahkomiselno in brez potrebne zaščite, je strokovnjak na svojem področju in bi moral ravnati skrbno, če bi uporabil varnostni pas, do nezgode ne bi prišlo in imel je vse možnosti nezgodo preprečiti, tega dejstva, ki ga je toženec zatrjeval, tožnik ni prerekal, zato je nesporno,

(-) toženec ni tožnikov niti delodajalec niti ni obratovalec dejavnosti, ni strokovnjak na področju gradenj, njegove odgovornosti se ne more vzpostaviti niti po logiki dobička, ni imel možnosti preprečiti dogodka, zato je napačna presoja o deljeni odgovornosti,

(-) tožnik ni podal trditvene in dokazne podlage glede obstoja naročila, ni predlagal priče S. M. in ni podal trditev, da naj bi obstoj naročila dokazovalo dejstvo, da je tožnik na svoji prikolici pripeljal lestev, v dokaz obstoja naročila je predložil toženčevo izjavo z dne 26. 2. 2009 in predlagal lastno zaslišanje, toženec pa je v izpodbijanje te trditve podal obširno trditveno podlago in predlagal tudi priče, do teh pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, izpovedb prič ni ovrednotilo oziroma jih je napačno dokazno ovrednotilo,

(-) ugotovitev, da je bilo popravilo fasade naročeno s strani toženca, je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo priče S. M., ta priča pa ni bila predlagana s strani tožnika, tožnik pa ne more dokazovati svojih trditev o obstoju naročila z dokazi nasprotne stranke, to je v nasprotju z načelom razpravnosti in je storjena bistvena kršitev po 939. členu ZPP v povezavi z 2. in 7. členom ZPP, kar je bistveno vplivalo na odločitev, sicer pa je izpovedbo te priče dokazno ocenilo izven konteksta in ne v celoti ter zato napačno in je posledično zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je sodba protispisna, kar je bistvena kršitev,

(-) tudi v primeru, če bi obstajalo naročilo, je rizik v zvezi z nastankom škode v vsakem primeru prešel na tožnika, saj je sam izpovedal, da je več kot 25 let opravljal to dejavnost in je bil torej zanjo strokovno usposobljen, toženec je predal delo strokovno in praktično usposobljeni osebi, pri tem ne igra nobene vloge dejstvo, da tožnik ni imel opravljanja dela formalno urejenega,

(-) sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil tožnik strokovno in praktično usposobljena oseba, preko trditvene podlage tožnika pa je ugotavljalo, ali je tožnik delo opravljal na črno, da je bil brezposeln in ali je toženec to vedel in je zaradi napačne in nepopolne presoje dejanskih okoliščin o tožnikovem načinu opravljanja dela in usposobljenostjo napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je bil toženec nosilec dejavnosti,

(-) sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstev, ki jih je ugotovil izvedenec iz varstva pri delu in je v zvezi z njimi izpovedal sam tožnik (kar je tožnik povzel na 15. strani svoje pritožbe v petih alinejah),

(-) trdil je še, da je sodišče prve stopnje odmerilo tožniku previsoko odškodnino za nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, strahu, skaženosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in je pri tem tudi preseglo trditveno podlago, napačno je presodilo tudi o stroških, saj bi moralo v celoti zavrniti tožnikov zahtevek in mu v breme naložiti celotne toženčeve nastale pravdne stroške.

3Tožnik je izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, in sicer je izpodbijal zaključek o tožnikovem soprispevku k nastanku škodnega dogodka in posledični škodi ter vztrajal, da je toženec v celoti odgovoren, zahteval je določitev in prisojo denarne odškodnine za vse oblike nematerialne škode v celotnem zahtevanem znesku, prisojo odškodnine za materialno škodo še v nadaljnjem znesku 2.000,00 EUR iz naslova tuje pomoči ter 300,00 EUR iz naslova stroškov zdravljenja in 10.400,00 EUR iz naslova prikrajšanja pri osebnem dohodku. Uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP, predlagal spremembo sodbe v izpodbijanem zavrnilnem delu tako, da se naj celotnemu zahtevku ugodi in tožniku naloži v plačilo vse stroške postopka. Podredno je predlagal razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navajal:

(-) da je presoja glede temelja nepravilna zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne dokazne ocene izvedenih dokazov ter zmotne materialnopravne presoje zadeve, podane je polna krivdna in tudi objektivna odgovornost toženca,

(-) da je toženec avtoritarno odrejal, kako naj tožnik delo opravi, kot lastnik hiše je toženec nedvomno izkušen v gradbeništvu, izpovedal je tudi, da ima preko svoje zaposlitve ustrezna znanja o varnem delu, teh znanj pa v obravnavanem primeru ni uporabil,

(-) v odnosu do tožnikove varnosti pri delu je bil izjemno malomaren, ni posvečal tožnikovi varnosti dovolj pozornosti, skrbel je le za svoje interese, kljub dogovoru, da bo popazil na lestev, je tožnika pustil na cedilu,

- toženčeva žena S. M. je v izpovedbi nedvomno izpovedala, da je bilo glede spornega dela že prej in tudi kritični dan (ob kavi) zmenjeno, da bo tožnik popravljal fasado,

(-) sodišče prve stopnje ni upoštevalo in ni dokazno ocenilo izpovedbe priče T. G. in ni pojasnilo, zakaj se dokazno ni oprlo na izjavo te priče, ki je izpovedala, da je bil po tožnikovem padcu ob tožniku še en gospod, izpovedba te priče potrjuje, da je bil v času po nesreči s tožnikom le toženec, priča G. je bolj verodostojna kot priča B., ker ni povezana z nobeno od strank, je voznik reševalnega vozila,

(-) sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, oziroma ker obstaja nasprotje v obrazložitvi med razlogi sodbe in listinami in izpovedbami strank in prič, ter ker je dokazno oceno napravilo sodišče v nasprotju z metodološko zavezo iz 8.člena ZPP, zato je podana bistvena kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Tožnik in toženec sta podala tudi vsak svoj odgovor na pritožbo nasprotne stranke s prerekom pritožbenih trditev in predlogom za zavrnitev pritožbe nasprotnika.

5Toženčevega pritožba je utemeljena, tožnikova pritožba ni utemeljena.

6Tožnik je utemeljeval tožbeni zahtevek s trditvami, da sta s tožencem že okoli dve leti pred nastankom škodnega dogodka dogovorila, da bo tožnik popravil fasado na toženčevi hiši, da bo to delo dobil plačano, na dan škodnega dogodka pred pričetkom dela pa sta se dogovorila, da bo toženec lestev držal takrat, ko bo tožnik stal na njej in popravljal fasado, toženec pa se tega dogovora ni držal, iz malomarnosti je opustil držanje lestve, zaradi česar je ta zdrsnila na podlagi in je tožnik padel, toženec bi praktično uporabil teoretično znanje o varstvu pri delu, če bi ga imel, za tako znanje tudi ni predložil nobenega dokaza. V zvezi z uveljavljanjem zahtevka za plačilo denarne rente pa je tožnik trdil še, da je zidar s 25-letnimi izkušnjami in da je bil v času škodnega dogodka iskalec zaposlitve.

Čeprav je te trditve podal v zvezi z rentnim zahtevkom, so del trditvene podlage o utemeljenosti tožbenega zahtevka po pravni podlagi in bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati kot del tožnikove trditvene podlage pri presoji utemeljenosti zahtevka po temelju.

Tožnik v svoji trditveni podlagi ni navedel dejstev o tem, da za sprejeto delo popravila fasade ni ustrezno usposobljen, takih trditev ni podal v zvezi s svojo strokovno usposobljenostjo za zidarsko delo, niti v zvezi z usposobljenostjo za varno opravljanje sprejetega dela.

7Toženec pa je v svoji trditveni podlagi zanikal obstoj njunega medsebojnega dogovora, da bo tožnik na toženčevi hiši popravil fasado, trdil je, da je v izjavi z dne 26. 2. 2009 vsebina neresnična, ker naj bi ta izjava tožniku omogočila pridobiti odškodnino, ker se je tožnik tožencu smilil, toženec pa je imel zavarovano civilno odgovornost. Zanikal je tudi, da je podpis na izjavi njegov. Trdil je še, da ko je tožnik pričel popravljati balkon, saj sta se dogovorila le za to delo, je toženec v tem času pričel popravljati tožnikov avtomobil in je to počel ves čas do nesreče, pri nesreči ni bil prisoten, ni je videl, niti ne ve, kako se je zgodila in zanjo ni odgovoren. Nista se dogovorila, da naj bi mu toženec pri popravilu fasade držal lestev in ni res, da naj bi lestev zaradi sprejema telefonskega klica toženec izpustil, nelogična in neživljenjska je trditev, da bi bila stabilnost lestve odvisna le od držanja, ker držanje ne bi preprečilo njenega zdrsa. Tožnik bi moral uporabiti ustrezno zavarovanje, to je varnosti pas, saj bi z lestve lahko padel tudi zaradi izgube ravnotežja, njegovo ravnanje brez ustreznega varovanja je neodgovorno, za nezgodo je odgovoren sam, toženec sploh ni vedel, da tožnik opravlja delo na lestvi, toženec ni bil nosilec nevarne dejavnosti, ker popravila ni naročil, zato tožnikovega ravnanja ni mogel pričakovati, toženec ni kršil nobenega predpisa, tožniku ni bil dolžan zagotavljati varnih delovnih sredstev in varnega delovnega okolja pri popravilu fasade.

8Glede na njuno trditveno podlago med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je tožnik poškodoval, ko je na toženčevi hiši popravljal fasado in je pri tem delu padel z nezavarovane prislonske lestve z višini okrog 4 metre, ker je ta zdrsnila na podlagi.

9Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je toženec naročil tožniku, da naj mu izvede popravilo fasade in kakšno pravno razmerje je nastalo med njima v zvezi s tem naročilom, če je bilo dano, in ali sta tožnik in toženec dogovorila, da bo toženec tožniku pri popravilu fasade pomagal na način, da mu bo pri tem držal prislonsko lestev, pa je toženec svojo dogovorjeno obveznost opustil.

10Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednje dejansko stanje:

(-) tožnik in toženec sta dogovorila tudi popravilo fasade, to delo je naročil toženec, tožnik tega dela ni izvajal samovoljno,

(-) toženec je solastnik objekta, na katerem je tožnik izvajal popravilo fasade,

- tožnik je popravilo fasade izvajal na prislonski lestvi na višini 3,5 metra do 4 metre, lestev ni bila zavarovana,

(-) toženec ni prerekal tožnikove trditve, da je bil tožnik v času škodnega dogodka brez zaposlitve, tožnik je popravilo pri tožencu opravljal priložnostno “na črno”, bila sta prijatelja, tožencu je bil znan tožnikov zaposlitveni status,

(-) tožnik bi lahko poskrbel za svojo varnost, če bi si priskrbel in uporabil varnostni pas, tega je bilo mogoče uporabiti na več načinov (ki jih je sodišče prve stopnje tudi opisalo), pa tega ni storil,

(-) tožnik ni dokazal dogovora, da naj bi mu toženec med popravilom fasade držal lestev,

(-) varovanje delavca, ki opravlja delo na lestvi, na način, da druga oseba drži lestev, je v nasprotju s predpisom, takšno ravnanje bi povečalo verjetnost, da lestev ne bi zdrsnila, ni pa mogoče trditi, da bi to preprečilo nesrečo.

O utemeljenosti toženčeve pritožbe:

11Toženec v pritožbi ni konkretiziral svoje trditve, da je bil tožnik z vsemi navedbami, podanimi po 23. 1. 2012, prekludiran, saj teh navedb ni izrecno izpostavil. Po presoji pritožbenega sodišča toženec za to neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev 286. člena ZPP in s tem v zvezi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

12Pritožbena trditev, da sodišče ne bi smelo toženca šteti za nosilca dejavnosti popravila fasade, je očitek o zmotni uporabi materialnega prava, zato je neutemeljen očitek o protispisnosti.

13Ni utemeljen pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega zaradi tega, ker naj bi sodišče prve stopnje izvajalo dokaze glede neprerekanih dejstev. Glede na diametralno nasprotno postavljene trditve pravdnih strank o načinu nastanka škodnega dogodka in vzroka za njegov nastanek, ne drži toženčeva pritožbena trditev, da tožnik ni prerekal toženčevih trditev o tem, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi tožnikovega lahkomiselnega in nepravilnega pristopa k delu.

14Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstvo, da sta se tožnik in toženec dogovorila, da bo tožnik popravil fasado na tožnikovi hiši, da je to delo toženec tožniku naročil. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo izpovedbo priče S. M., saj je ta izrecno izpovedala, da je videla skozi okno tožnika delati na višini, da je vedela, kaj počne na višini, saj je bilo že prej zmenjeno, ko je prišel, da bo popravil fasado ob kopalniškem oknu, to se je s tožnikom pogovarjal pričin mož (toženec). Izpovedala je še, da na dan, ko se je zgodil padec, je bil tožnik pri njih (toženčevi družini) na kavi in ji je tožnik povedal, da bo popravljal fasado.

Drži toženčeva pritožbena trditev, da ni predlagal dokaza z zaslišanjem te priče tožnik, temveč ga je predlagal toženec, to potrjujejo navedbe in dokazni predlogi v odgovoru na tožbo. Vendar pa je toženec predlagal zaslišanje te priče za dokazovanje svojih trditev, da je tožnik popravljal po dogovoru s tožencem le ploščice na balkonu in da je toženec ves čas do tožnikove nesreče popravljal tožnikov avtomobil, da toženec ni bil na kraju nesreče, ko se je zgodila.

Izpovedba priče S. M. tako ni potrdila toženčeve trditve, da je tožnik po dogovoru z njim opravil le delo na balkonu.

Sicer pa toženec sam v svoji izpovedbi, zaslišan kot stranka, ni potrdil lastne trditve o tem, da popravila fasade tožniku ni naročil. Toženec je izpovedal, da sta se dalj časa pred škodnim dogodkom s tožnikom pogovarjala, da bo tožnik popravil fasado na toženčevi hiši, da je tožnik obljubljal dalj časa in ni popravil, da pa ga toženec ni nič priganjal ali ga posebej klical. Izpovedal je tudi, da tožniku ni poravnal stroškov za delo, ker mu jih ta ni predočil, kot akontacijo za delo pa mu je izročil mobilni telefon Samsung.

Toženec pa nikoli ni trdil, niti ni izpovedal, da bi naročilo tožniku preklical.

Torej je toženec sam potrdil tožnikove trditve o obstoju dogovora za popravilo fasade in da bo tožniku toženec to delo plačal. Toženec torej neutemeljeno izpodbija pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju naročila, oziroma dogovora med pravdnima strankama, da bo tožnik popravil fasado na toženčevi hiši.

15Sodišče prve stopnje je glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve, ki so povzete zgoraj pod tretjo alinejo v točki 10 te obrazložitve, pravilno zaključilo, da je tožnik v času škodnega dogodka opravljal nevarno dejavnost.

Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo tudi naravo pravnega razmerja med pravdnima strankama, ko je presodilo, da sta sklenila pogodbo o delu, saj je tožnik dokazal pravno pomembna dejstva o sklenitvi pogodbe o delu po 619. členu OZ, ki jih je tudi zatrjeval.

16V po tožencu neprerekani tožnikovi trditvi, da je bil v času škodnega dogodka tožnik brez zaposlitve, je res implicirano tudi dejstvo, da tožnik ni imel samostojnega gospodarskega statusa (da ni bil samostojni podjetnik, obrtnik). Vendar sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikove trditve, da je zidar s 25-letnimi delovnimi izkušnjami in da je ves čas opravljala priložnostna dela ter ni upoštevalo, da tožnik nikoli ni trdil, da ni bil strokovno usposobljen za prevzeto naročilo opraviti popravilo fasade. Zato pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo o tožnikovi brezposelnosti vsebuje tudi dejstvo o njegovem formalno neurejenem gospodarskem statusu, to je, da ni bil registriran kot samostojni podjetnik oziroma obrtnik. Pritožba pa utemeljeno meni, da glede na tožnikovo trditveno podlago in glede na izostanek trditev o tožnikovi strokovni neusposobljenosti za opravljanje zidarskih del, ni pravno pomembno dejstvo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka brez zaposlitve.

17Upoštevaje tožnikovo trditveno podlago je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da je v dejstvu o tožnikovi brezposelnosti implicirana tudi trditev o dejstvu, da tožnik ni bil strokovno usposobljen za prevzeto delo, niti za spoštovanje varnostnih pravil. Takšen sklep je celo v nasprotju s tožnikovo trditveno podlago in tudi z njegovo izpovedbo. Zaslišan kot stranka je namreč izpovedal: “Lestev ni bila kam pritrjena, če bi jaz sam to delal, bi lestev do prve prečke zabil v zemljo in se ne bi nikamor premaknila. Jaz sem namreč dosti delal v gradbeništvu in bi to znal sam narediti, znal sem si sam narediti varno delovno mesto.”

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik ni bil strokovno usposobljen za delo, ki ga je prevzel po toženčevem naročilu. Za tako ugotovitev v spisovnem gradivu ni niti trditvene niti dokazne podlage.

18Pritožba utemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je v okviru tožbe tožnik zatrjeval, da je bil zgolj pomočnik toženca pri popravilu fasade. Tožnik je pod točko I navedb res zapisal, da je tožencu pomagal pri popravilu fasade. Vendar je v nadaljevanju pravno pomembnih navedb o prevzemu naročila za popravilo fasade ter o načinu poteka tega dela in nastanka škodnega dogodka konkretiziral kot pomoč pri tem delu le toženčevo ravnanje, ta toženčeva pomoč pa naj bi bila v tem, da bi toženec prinašal vedra z vodo, da je tožnik pred pričetkom popravila fasade le-to omočil, in da bi toženec držal lestev.

19Glede na toženčeve trditve pred sodiščem prve stopnje, da dela popravila fasade tožniku ni nikoli naročil, pa je pritožbeno sodišče štelo kot očitno napačen zapis sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (stran 14 sodbe, oziroma hrbtna stran list. št. 401): “…, ko je toženec dokazal trditve o tem, da je tožnik izvajalec gradbenih del po pogodbi o delu.” Pravno pomembna dejstva o nastanku pogodbe o delu med njima je namreč zatrjeval le tožnik in jih tudi dokazal, ko je dokazal obstoj toženčevega naročila za popravilo fasade proti plačilu.

20Pritožbeno sodišče meni, da sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 574/1999, ki jo kot primerljivo navaja sodišče prve stopnje, ne obravnava primera, ki je primerljiv z obravnavanim. Edino enako (zatrjevano in ugotovljeno) dejstvo z obravnavano zadevo v citirani zadevi je, da je tožnik kot izvajalec dela le-to opravljal na toženčevem objektu. Tožnik namreč ni izvajal dela le v toženčevo korist, temveč tudi v svojo korist, ker naj bi mu toženec to delo plačal, kot je tožnik sam zatrjeval. V tožnikovi trditveni podlagi ni dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je bil toženec organizator dela, saj je po svojih trditvah tožnik prišel na toženčev objekt opraviti že precej časa prej naročeno delo, s seboj je prinesel tudi potreben material.

Četudi bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dokazal dejstvo, da je delo opravljal s pomočjo toženčeve lestve, to ne bi bil razlog za sklep, da je organizator in nosilec dejavnosti popravila fasade toženec.

Glede na prej obrazloženo toženec v obravnavani zadevi za naročeno delo tudi ni izbral (strokovno) neusposobljene osebe.

21Toženčeva pritožba torej utemeljeno izpodbija pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bil toženec organizator in nosilec nevarne dejavnosti popravila fasade, ki ga je izvajal tožnik in posledično presojo o obstoju objektivne odgovornosti toženca in njegove krivdne odgovornosti za nastanek škodnega dogodka in posledične tožnikove škode. Sodišče prve stopnje je glede na trditveno podlago pravdnih strank in ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni presoji pravne narave nastalega pogodbenega razmerja med tožnikom in tožencem napačno uporabilo določbi 150. člena in 131. člena OZ. Toženčeva pritožba je zato utemeljena v delu, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotno uporabo materialnega prava in ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v tem delu (4. in 5. alineja 358. člena ZPP). Pritožbeni očitek o obremenjenosti sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu s pritožbeno očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka pa ni utemeljen glede na zgoraj obrazloženo, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo drugih tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

O utemeljenosti tožnikove pritožbe:

22Očitek v tožnikovi pritožbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo toženčeve izjave z dne 26. 2. 2009 (dokazna listina v prilogi A 5) in posledično storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve svoje sodbe zapisalo, da tej izjavi ni sledilo, ker jo je ocenilo kot manj verjeten dokaz o načinu nastanka škodnega dogodka v primerjavi z drugimi dokazi. Torej jo je upoštevalo, saj jo je dokazno ocenilo, ocenilo pa jo je kot neverodostojno.

23Tožnikova pritožba izpodbija dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal zatrjevanega dejstva o obstoju dogovora s tožencem, da naj bi mu toženec med popravilom fasade držal lestev.

Sodišče prve stopnje je v točki 22 in 33 obrazložitve svoje sodbe ugotovilo dejstva, da je držanje lestve po drugi osebi med tem, ko je delavec na njej, v nasprotju s predpisom (Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, Uradni list RS, št. 83/2005) in da za tak način ni mogoče trditi, da bi preprečil nesrečo (zdrs lestve), bi pa povečal verjetnost, da lestev ne bi zdrsnila. Ugotovilo je tudi, da tožnik ne bi smel izvajati dela na višini okoli 4 m brez dodatnega varovanja - uporabe varnostnega pasu, ki ga je bilo glede na lastnosti stavbe mogoče pritrditi na več načinov (ugotovilo je, da kar na štiri načine). Ugotovitev teh dejstev je dokazno podprta z izvedenskim mnenjem izvedenca za varstvo pri delu, tožnikova pritožba pa ne izpodbija pravilnosti teh ugotovljenih dejstev.

Po presoji pritožbenega sodišča je tako materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje, da četudi bi obstajal dogovor med tožnikom in tožencem o tem, da bo toženec tožnika varoval med delom popravila fasade na tak način, da bo držal prislonjeno lestev, toženčeva izpustitev lestve (torej kršitev dogovora) ne bi bila v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom in tožnikovo škodo. Četudi bi torej tožnik dokazal obstoj dogovora o takšnem protipredpisnem načinu izvajanja varovanja, ob upoštevanju narave tožnikovega dela, ki ga je opravljal stoječ na lestvi na višini 3,5 do 4 m, ne bi bilo s potrebno stopnjo gotovosti dokazano, da bi toženčevo držanje lestve preprečilo nastanek škodnega dogodka, oziroma da je toženčeva opustitve držanja lestve vzrok za nastanek škodnega dogodka.

Ob obrazloženem niso relevantne pritožbene navedbe o napačni dokazni oceni izvedenih dokazov glede obstoja tega dejstva.

24Pritožbene novote pa so trditve, da je tožnik zatrjeval in poudarjal, da je toženec organiziral delo in tožniku avtoritativno odrejal, kako naj delo opravi. Že zgoraj v točki 6 te obrazložitve je povzeta tožnikova pravočasna trditvena podlaga, ki takih trditev ne vsebuje, v pritožbi pa tožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo.

25Toženec ni zatrjeval, da ga v času škodnega dogodka ni bilo doma, priča T. G., ki je po tožnikovi trditvi, tudi pritožbeni, voznik reševalnega vozila, pa je nedvomno prišel na kraj dogodka po tem, ko se je škodni dogodek že zgodil. Ta priča je torej izpovedala o toženčevi prisotnosti v času prispetja reševalcev. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpovedbo priče B. in jo pravilno dokazno ocenilo, ko je ugotovilo, da je ta priča potrdila dejstvo, da je bil toženec v času škodnega dogodka doma, je pa potrdila tudi toženčevo trditev, da je bil toženec v kritičnem času v garaži in ne na kraju škodnega dogodka. Dokazna ocena izpovedbe priče B. v povezavi z izpovedbo priče G. glede dejstva, ali je v času škodnega dogodka bil tožnik na kraju dogodka, pa ni mogoča, saj o tem priča G. ni mogla izpovedati, ker je v času škodnega dogodka na kraju ni bilo.

26Dejstvo, čigava je bila lestev, ki jo je v času škodnega dogodka pri delu uporabljal tožnik, pa po presoji pritožbenega sodišča glede na trditveno podlago tožnika ni pravno pomembno dejstvo, zato pritožba v tej smeri ni utemeljena.

27Po presoji pritožbenega sodišča tožnikov pritožbeni očitek o obremenjenosti sodbe sodišča prve stopnje z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP glede na zgoraj obrazloženo ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je presodilo, da sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je glede obstoja tožnikove odgovornosti za nastanek škodnega dogodka in lastne škode, ni obremenjena niti s tistimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tudi dejansko stanje je pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

28Tožnikova pritožba je neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (353. člen ZPP).

O stroških postopka:

29Zaradi spremenjene sodbe sodišča prve stopnje v posledici ugoditve toženčevi pritožbi se je posledično spremenil tudi pravdni uspeh pravdnih strank tako, da je tožnik v pravdi v celoti propadel. Zato mora tožencu povrniti stroške vsega postopka, toženec pa ni dolžan kriti tožniku nastalih stroškov, plačanih iz sredstev sodišča (prvi odstavek 154. člena ZPP).

30Tožnik in toženec v svojih pritožbah sicer nista konkretizirano izpodbijala po sodišču prve stopnje priznanih jima stroškov pravdnega postopka. Zahtevala sta le povrnitev vseh svojih priznanih stroškov v posledici zahtevane ugoditve svojima pritožbama.

31Glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da znašajo tožencu priznani stroški pravdnega postopka 4.201,32 EUR, mora tožnik ob dejstvu, da je ob ugoditvi toženčevi pritožbi in zavrnitvi njegove pritožbe v pravdi popolnoma propadel, povrniti tožencu vse priznane nastale stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 4.201,32 EUR, toženec pa ni dolžan kriti tožnikovih stroškov, plačanih iz proračuna sodišča. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev v točkah IV in V izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz 3. alineje točke I izreka te sodbe.

32Ker je toženec s pritožbo uspel, mu je tožnik dolžan povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka. Toženec je priglasil 1.104,83 EUR stroškov za vloženo pritožbo in 1.683,60 EUR stroškov vloženega odgovora na tožnikovo pritožbo. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da so potrebni toženčevi stroški za vložitev pritožbe, ker pa je v odgovoru na tožnikovo pritožbo le ponovil svoja že izražena stališča, stroški za sestavo odgovora na pritožbo niso potrebni stroški pravdnega postopka.

33Toženec je priglasil stroške v zvezi z vloženo pritožbo v obsegu stroškov za sestavo pritožbe 865,60 EUR po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki je pravna podlaga za odmero odvetniških stroškov ob dejstvu, da je v obravnavani zadevi bila tožba vložena v času veljavnosti citiranega zakona. Obsegajo še pavšalni znesek 20,00 EUR za fotokopiranje po tar. št. 6000, poštne storitve 20,00 EUR po tar. št. 6002 in 22 % DDV po tar. št. 6007, kar skupaj znaša 1.104,83 EUR, kolikor je tožnik tudi priglasil. Po oceni pritožbenega sodišča so bili priglašeni stroški tudi potrebni, zato mora tožencu tožnik te stroške povrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude, ker je tožnik za tak primer zahteval tudi zakonske zamudne obresti. Pritožbeno sodišče je o stroških vsega postopka odločilo na podlagi določb drugega odstavka 165. člena ZPP, prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP.