VSRS Sodba VIII Ips 315/2016

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo sklepa tožene stranke št. 24 4038306 z dne 5. 8. 2015 in odločbe št. 4038306 z dne 8. 9. 2015, s katerima je bila zavržena zahteva tožeče stranke za obnovo upravnega postopka, tožbo za razvrstitev v I. kategorijo pa je zavrglo. Sodišče je poudarilo je, da ocena delazmožnosti v postopku, končanem z odločbo tožene stranke št. I.- 4038306 z dne 31. 1. 2013, s katero je bila zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zavrnjena, temelji na do tedaj zbranih medicinskih izvidih in opisu delovnega mesta. Morebitna obremenitev v domačem okolju ni odločilna za to oceno. Zaključilo je, da ni podan razlog za obnovo postopka iz prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Tožbo je v delu, s katero je zahtevala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, zavrglo.

2Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pritožbo. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s pravnimi in dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje in zavrnilo njeno pritožbo. Strinjalo se je s tem, da predložena dokazila niso nov dokaz oziroma novo dejstvo v smislu prvega odstavka 260. člena ZUP in da uveljavljeni razlogi ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi.

3Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev iz prvega odstavka 339. člena ter iz 14. točke drugega odstavka tega člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V reviziji izpostavlja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj sodišče ni odgovorilo na vse njene pritožbene navedbe. Predlog za obnovo gradi na tem, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, saj ni bil upoštevan vpliv hrupa na njeno zdravje, ki lahko povzroči invalidnost prve kategorije. To bi lahko potrdila tri izvedenska mnenja, ki bi morala biti izdelana v ponovljenem postopku. Tožeča stranka se je na vpliv prekomernega hrupa lahko sklicevala šele po tem, ko je za to dejstvo izvedela. Laična javnost je bila o tem seznanjena 23. 4. 2015, strokovni javnosti pa je bilo to znano že pred tem. V postopku, katerega obnovo predlaga, ni bila vprašana o bivalnih razmerah v mikro okolju, kar bi morali strokovnjaki tožene stranke poznati. Z dela je odsotna že pet let. To pomeni, da je bilo sklepanje invalidske komisije napačno, s tem pa je podana kvalificiranost njenega predloga. V reviziji navaja tri nove dokaze iz leta 2016, povezane s prekomernim hrupom železniškega prometa. Opozarja na uradni opomin Evropske komisije Sloveniji, ker še ni izdelala akcijskih načrtov na območju Ljubljane in Maribora za pomembne ceste in železniške proge. V študiji je bilo namreč ugotovljeno, da je na območju, kjer živi, prekomeren hrup zvečer in ponoči. Njegove posledice so izrazite pri ranljivih skupinah. Vanjo sodi tudi ona. V potrditev svojih navedb prilaga novejšo dokumentacijo. Oporeka temu, da je bila narejena le formalna presoja predloga, ne pa tudi vsebinska. Sodišču in toženi stranki očita tudi zmotno uporabo in interpretacijo določb Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 118/2005 s spremembami). Na njegovi podlagi so izvedenci vezani na pravila stroke in doktrino. Izvedenci invalidske komisije pa niso upoštevali vpliva prekomernega hrupa v bivanjskem okolju, ki vpliva na sindrom kronične utrujenosti, zaradi katerega je bil invalidski postopek v letu 2012 začet.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Tožeča stranka ne pove, katero kršitev določb pravdnega postopka je sodišče zagrešilo oziroma jo uporabilo nepravilno in bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V reviziji izpostavlja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. V tej zadevi gre za presojo, ali je obnova upravnega postopka, končanega z odločbo tožene stranke z dne 31. 1. 2013, dovoljena ali ne. Sodišče je odločalo o tem, ali so izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji za to izredno pravno sredstvo. V svoji odločitvi je pojasnilo, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za pozitivno odločitev. Presodilo je, da niso in jih tudi obrazložilo. Zato je neutemeljen revizijski očitek kršitve iz 14. točke 339. člena ZPP.

8Prav tako ni utemeljen očitek, da ni bila opravljena vsebinska presoja predloga. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo in omejeno z zakonskimi določbami. Upravni organ najprej opravi formalni preizkus predloga, to je ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se opira predlog, verjetno izkazana (1. odstavek 267. člena ZUP). Vsebinska presoja predloga sledi le v primeru, če predlog za obnovo postopka na podlagi formalnega preizkusa ni zavržen. Predlog ni prestal formalnega preizkusa, zato vsebinska presoja ni dopustna.

9Tožeča stranka predlaga obnovo upravnega postopka po 1. točki 260. člena ZUP. Ta določa, da se postopek, ki je končan z obnovo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljeni dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Predlog mora biti podan v subjektivnem in objektivnem roku. Stranka mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog podan v zakonskem roku.

10Sodišče je pravilno odločilo, da v konkretnem primeru pogoji za obnovo postopka niso podani. Tožeča stranka kot razlog za obnovo navaja seznanitev s študijami in nekaterimi podatki o prekomernem hrupu v njenem domačem okolju od leta 2008 dalje. Njihovo poznavanje v prejšnjem postopku naj bi pripeljalo do zanjo ugodnejše odločitve. Po stališču Vrhovnega sodišča novih študij v zvezi s hrupom ni mogoče šteti za novo dejstvo, niti za nov dokaz. Dejstva in dokaze, ki tvorijo dejanski stan obnovitvenega razloga, bi lahko tožeča stranka uveljavljala v prejšnjem postopku. Temu v prid govori okoliščina, da je vpliv prekomernih emisij v okolju na zdravje posameznika splošno znan, študije o prekomernem hrupu v domačem okolju tožeče stranke pa so bile izdelane že pred letom 2012 in bi se z njimi lahko seznanila. Razlogi za to, da nek dokaz ni bil uporabljen v prejšnjem postopku, ne smejo biti na strani tistega, ki zahteva obnovo postopka.

11Tožeča stranka pa tudi ne navaja oz. dokazuje, da bi bilo zaradi seznanitve s študijo o negativnem vplivu prekomernega hrupa in drugimi študijami njeno zdravstveno stanje drugačno oziroma drugače ugotovljeno kot je bilo ugotovljeno v pravnomočno končanem postopku. Tožeča stranka s študijo ne dokazuje nove medicinske dokumentacije oz. take, ki bi bila drugačna od medicinske dokumentacije, obravnavane v upravnem postopku. Če ni ničesar novega v dejanskem stanju, tudi morebitni nov dokaz ne more pripeljati do drugačne odločitve. Predložene študije kot novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki naj bi bile podlaga za obnovo postopka, tega ne dokazujejo. Tožeča stranka ni navajala ali predlagala dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bilo njeno zdravstveno stanje v upravnem postopku napačno ugotovljeno in da so dokazi oziroma izvidi o tem obstajali že prej, pa zanje ni vedela oziroma, da je zaradi predloženih študij njeno zdravstveno stanje drugačno. Ocena v invalidskem postopku je bila izdelana na podlagi objektivnih, do tedaj zbranih izvidih o zdravstvenem stanju tožeče stranke ter z upoštevanjem obremenitev na delu. Pri tem vzrok ni pomemben; dejansko stanje zaradi tega ne bi bilo drugačno.

12Tožeča stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava zaradi nepravilno uporabljenih določb Pravilnika. Glede na določbo 260. člena ZUP to ni razlog za obnovo postopka, enako kot ne ponovna presoja v prejšnjem postopku izvedenih dokazov, nepoznavanje materialnega predpisa ali njegova sprememba po izdaji dokončne odločbe, spremenjena sodna praksa oziroma podobni razlogi. Vrhovno sodišče zaključuje, da navedena kršitev ni podana.

13Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.