VSL sklep II Cp 55/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se osebi A. A. omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in da se jo zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana najdalj do 2. 2. 2017.

2Zoper sklep se pritožuje pridržana oseba, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da niso podani razlogi iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Ne ogroža svojega življenja ali življenja drugih, ne ogroža svojega zdravja ali povzroča hude premoženjske škode. Meni, da je njeno pridržanje na oddelku pod posebnim nadzorom nezakonito.

3Pritožba ni utemeljena.

4V skladu s 53. členom ZDZdr je lahko oseba sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena tega zakona, kadar je zaradi duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. - 52. člena tega zakona. Prvi odstavek 39. člena nadalje določa, da mora biti za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve alternativno izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev: da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (1. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Nadaljnji pogoj je, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zadnji pa, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (2. in 3. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

5Sodišče prve stopnje je ugotavljalo obstoj pogojev za sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih in je po oceni sodišča druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno odločilo, da se pritožnico zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom. Pritožnica izpodbija le obstoj pogojev iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr in zatrjuje, da ti pogoji niso izpolnjeni, vendar konkretno ugotovljenega dejanskega stanja ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da je pri pritožnici podano maniformno stanje z vsemi atributi in pospešenim inkoherentnim miselnim tokom, vrvežavostjo in čustveno privzdignjenostjo, ki je po terapiji sicer dušena, vendar ne v celoti. Pretirana podjetnost pritožnice lahko to privede v spore z okolico. Do lastnega zdravstvenega stanja je neuvidevna in bi brez nadzora takoj opustila zdravljenje, bolezensko stanje bi se ji še poslabšalo, kar bi privedlo do hiperaktivnosti in potencialno tudi do ogrožanja finančne situacije. Sodišče prve stopnje je ocenilo da je zadržanje osebe (pritožnice) za predlagani čas potrebno, da se z nadaljevanjem terapije stabilizira njeno razpoloženje (trenutno v maniformni fazi) in na ta način pritožnica ponovno vzpostavi primeren stik z realnostjo. Pri pritožnici je namreč po operaciji tumorja prišlo do sprememb v duševnem stanju, zaradi katerih postaja hiperaktivna, moteča za okolico, obenem pa se svojega stanja ne zaveda in je do zdravil tudi izrazito odklonilna. Zdravljenje potrebuje tudi zaradi sanacije nedavne operacije, obenem pa izrazito precenjuje svoje sposobnosti za skrb zase in družino. Zdravila pavšalno odklanja, zato ambulantno vodenje ne pride v poštev, terapija pa še ni dosegla želenega učinka, saj se spremenjeno duševno stanje izkazuje kljub prejetim pomirjevalom. Zgolj z ustrezno vzpostavitvijo terapije v procesu zdravljenja je tako mogoče preprečiti nadaljnje, tudi hudo poslabšanje zdravstvenega stanja pritožnice.

6Ob ugotovljenem dejanskem stanju sodišče druge stopnje ugotavlja, da ne drži pritožbena navedba, da potrebni pogoji iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr niso podani. Kot že navedeno, zakon določa, da mora biti alternativno izpolnjen le eden izmed navedenih pogojev. V konkretnem primeru gre za situacijo, ko pritožnica zdravljenje odklanja, iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da razlog za to ni zavestna in razumska odločitev, saj se pritožnica svojega stanja ne zaveda zaradi sprememb v duševnem stanju, torej zaradi duševne motnje - maniformnega stanja. Navedeno pomeni, da je torej zaradi duševne motnje prizadeta voljna sfera pritožnice in odklonitev zdravljenja ni posledica razumske odločitve. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da se pritožnico zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, saj je to potrebno zaradi preprečitve nadaljnjega, tudi hudega poslabšanja zdravstvenega stanja pritožnice. Podan je torej pogoj hujšega ogrožanja lastnega zdravja pritožnice.

7Obstoja oziroma ugotovitev o ostalih zakonskih pogojih za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru pritožnica ne izpodbija.

8Tudi I. točke izreka izpodbijanega sklepa pritožnica konkretizirano ne izpodbija, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da je tudi odločitev v tej točki pravilna in skladna s tretjim odstavkom 64. člena ZDZdr.

9Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).