VSL Sodba I Cp 1913/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Tožnica je uveljavljala pridobitev lastninske pravice na parc. št. 124/55, k. o. X (v naravi garaža) na podlagi zakona. Trdila je, da je njen pravni prednik M. D. v letu 1962 pridobil pravico uporabe, ki je nato pravnoposlovno prešla nanjo, nato pa se je ta v letu 1997, ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), transformirala v lastninsko pravico. Pridobitev lastninske pravice je utemeljevala tudi s pravili o priposestvovanju in trdila, da je od uveljavitve ZLNDL, ki je ukinil družbeno lastnino, v dobri veri in na podlagi veljavnega pravnega naslova izvrševala posest na sporni nepremičnini.

2Sodišče je zahtevku ugodilo na obeh pravnih podlagah in z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica lastnica zgoraj navedene nepremičnine do celote (točka I izreka). Odločilo je še, da mora toženka tožnici povrniti 1.331,50 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka II izreka).

3Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek tožnice zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je sodišče prve stopnje na strani 4 in 5 sodbe pravilno povzelo dejstva, nato pa na podlagi ugotovljenih dejstev ter izpovedb zaslišanih prič sprejelo napačen zaključek. Po mnenju sodišča je hišni svet podeljeval pravico uporabe na zemljišču, na katerem so se kasneje zgradile garaže, vendar pa ta te pravice ni imel. Hišni svet namreč ni imel pravne subjektivitete, zato nanj ta pravica sploh ni mogla preiti, prehod te pravice pa tudi ni izkazan z dokumentacijo v spisu. Navedba v uvodu odločbe z dne 16. 4. 1962, da gre za upravno stvar hišnega sveta T. ne dokazuje, da je bilo kakršnokoli upravičenje preneseno na hišni svet. Oporeka ugotovitvi, da je pravni prednik toženke razpolagal s sporno nepremičnino tako, da jo je dal v trajno uporabo lastniku na njej zgrajene garaže, to je M. D. Iz spisa izhaja, da med pravnim prednikom toženke in M. D. oziroma ostalimi investitorji garaž ni bila sklenjena nobena (niti ustna) pogodba. Če je pravni prednik toženke razpolagal z zemljiščem na način, da je na druge subjekte prenesel pravico uporabe zemljišča, tožnica ni dokazala, da je razpolagal ravno v korist njenega pravnega prednika, ugotovitev sodišča prve stopnje, ki govori nasprotno, pa nima opore v listinskih dokazih niti v izpovedbah prič. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da jim je hišni svet po plačilu stroškov izgradnje garaže, brez sklenitve pogodbe, dodelil konkretno garažo in jim jo izročil v posest, izhaja, da je z garažami razpolagal subjekt brez pravne subjektivitete, razpolagal je celo brez sklenitve pogodbe, torej tudi brez ustno sklenjene pogodbe. Prenos zemljišča s pravnega prednika toženke na prve posestnike garaž tako ni izkazan, drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje pa so napačne. Zaradi odsotnosti oziroma neobstoja listin se je v postopku pojavil tudi utemeljen dvom o tem, ali ima tožnica v posesti prav tisto garažo, do katere naj bi bila po svojih navedbah upravičena. Priče, ki so o tem skladno izpovedale, so seznanjene zgolj z dejanskim stanjem, ne pa tudi s pravnim stanjem. Nekonsistentne so navedbe sodišča o tem, kdo je investitor garaž. Na enem mestu navaja, da so bile to fizične osebe, ki so dejansko garažo zgradile, na drugem mestu pa ugotavlja, da je bilo v odločbi z dne 20. 12. 1961 določeno, da morajo dejanski investitorji s posebno vlogo zaprositi za gradbeno dovoljenje, pred izdajo gradbenega dovoljenja pa od Občinskega ljudskega odbora pridobiti odločba o dodelitvi zemljišča za gradnjo. To pa po mnenju sodišča predstavlja odločbo z dne 16. 4. 1962, v kateri pa o investitorjih sploh ni govora. Hišni svet iz že pojasnjenih razlogov ni mogel biti investitor. Podlago prenosa pravice uporabe na sporni nepremičnini predstavljajo Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. l. FLRJ št. 26/54), Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča (Ur. l. SRS, št. 42/66 s spremembami) ter kasneje Zakon o prispevku za uporabo mestnega zemljišča (Ur. l. SRS, št. 7/72) in še kasneje tudi Zakon o upravljanju in razpolaganju s stavbnim zemljiščem ter Zakon o stavbnih zemljiščih. Po teh zakonih se je stavbno zemljišče oddajalo v uporabo na podlagi javnega razpisa ali tudi brez njega, vendar vedno s sklenitvijo pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča ter za določeno plačilo. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami je določal pisnost pogodbe. Taka pogodba v postopku ni bila predložena. Sodna praksa je to zakonsko določilo res začela razlagati tako, da je začela priznavati pravni učinek tudi ustnim pogodbam, vendar v konkretnem primeru tudi ustna pogodba ni bila sklenjena, niti glede tega tožnica ni podala ustreznih trditev. V kolikor bi se dogovor o dodelitvi garaže med M. D. in hišnim svetom štel za ustno pogodbo, pa je treba vnovič opozoriti, da ta ni imel pravne subjektivitete in bi bila zato taka pogodba brez pravnih učinkov. M. D. tako nikoli ni pridobil pravice uporabe.

Tožnica lastninske pravice ni pridobila niti s priposestvovanjem, saj ni izkazala nobenega pogoja po 43. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Iz prvih pogodb (nepopolne) verige pogodb sploh ne izhajajo podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče ustrezno identificirati nepremičnino. Glede na to, da je tožnica vedela, da je v zemljiški knjigi vpisan pravni prednik toženke, je bila njena raziskovalna dolžnost, da se pozanima in ugotovi, čemu tako zemljiškoknjižno stanje. Tožnica bi lahko ugotovila, da se v prvem členu verige pojavlja M. D., za katerega ni znano, na kakšen način se je pravzaprav sploh pojavil kot stranka pogodbe, saj ni izkazano, da bi pridobil kakršnakoli upravičenja do sporne nepremičnine od zemljiškoknjižnega lastnika oziroma druge osebe, od katere bi takšno upravičenje lahko dobil. Tudi če je tožnica prava neuka stranka, se ne more nekritično zanašati zgolj na pravni naslov, na podlagi katerega je sama domnevno pridobila neko pravico. Dobrovernost je treba presojati v kontekstu družbenih razmer v času sklenitve darilne pogodbe. Leta 1990 je bila vknjižba v zemljiški knjigi že konstitutivnega pomena za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice (33. člen ZTLR). Tožnica se je zato mogla in morala zavedati, da lastninske pravice ni pridobila.

Sodišče je napačno odločilo tudi o stroških postopka. Po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) znaša nagrada s količnikom 1,0 pri vrednosti spornega predmeta od 10.000,00 EUR do 13.000,00 EUR 315,00 EUR in ne 341,00 EUR, kot je to napačno priglasila tožnica, sodišče pa je temu sledilo. Tako nagrada za postopek na prvi stopnji znaša 409,50 EUR, nagrada za narok pa 378,00 EUR.

4Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Stroškov ne priglaša.

5Pritožba ni utemeljena.

6V pritožbenem postopku je sporen prvi prenos pravice uporabe v letu 1962 s pravne prednice toženke na pravnega prednika tožnice M. D.

7Relevantno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v zvezi s prvim prenosom, je sledeče:

V letu 1962 je hišni svet T. organiziral izgradnjo garaž za potrebe stanovalcev novo zgrajenih blokov na območju med T. cesto in P. ulico. 16. 4. 1962 je Oddelek za gradbene, komunalne in stanovanjske zadeve ObLO ... v upravni stvari že zgoraj navedenega hišnega sveta izdal odločbo št. 3922-H/34, s katero je (med drugim) dovolil uporabo parc. št. 124/8, k. o. Y¹ za gradnjo montažnih garaž kot provizorij po zazidalnem načrtu, po priloženem načrtu, ki je bil sestavni del odločbe. Na načrtu je bil na parceli 124/8 vrisan niz sedmih garaž, med njimi tudi garaža označena s št. 1, ki danes stoji na parceli 124/55, k. o. X. Garaže so bile zgrajene, njihovo gradnjo pa so plačali s strani hišnega sveta izbrani stanovalci (med njimi tudi pravni prednik tožnice M. D. ) kot dejanski investitorji. O tem, katera garaža pripada posameznemu investitorju, je odločil hišni svet. Posebna pogodba o tem ni bila sklenjena. M. D. je bila dodeljena garaža, ki je v načrtu, ki je priložen odločbi z dne 16. 4. 1962, označena z 1 in danes stoji na parceli 124/55, k. o. X. Garažo je prevzel v posest in jo vse do odtujitve v letu 1974 nemoteno uporabljal.

8Glede na povzete dejanske ugotovitve je zaključek sodišča prve stopnje, da je pravni prednik tožnice M. D. postal imetnik pravice uporabe na nepremičnini, ki je predmet tega postopka, pravilen.

9Že sodišče prve stopnje je opozorilo, da je bila v letu 1962 stanovanjska hiša v družbenem upravljanju pravna oseba glede tistih pravic in obveznosti, ki nastajajo z njeno uporabo, njen organ upravljanja pa je bil (poleg zbora stanovalcev) hišni svet (glej 7. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih, UL FLRJ št. 16/1959 s spremembami). Iz nadaljnjih določb istega zakona (členi 67 do 89) izhaja, da so bile hišnemu svetu, kot organu upravljanja hiše, dane široke pristojnosti. Tako je hišni svet skrbel za tekoče vzdrževanje hiše kot celote ter skupnih prostorov, odločal o popravilih, skrbel za smotrno uporabo in ureditev stavbne parcele, na kateri je hiša stala, odločal o uporabi skladov hiše, o letnem predračunu dohodkov in izdatkov, skrbel za redno pobiranje stanarine in njeno delitev, sklepal stanovanjske pogodbe, jih odpovedoval, sklepal in odpovedoval delovno pogodbo s hišnikom in drugo (glej 70. člen). Sodna praksa mu je v postopkih, ki so se navezovali na spore glede vprašanj iz njegove pristojnosti, priznavala položaj stranke².

10Glede na predstavljeno ureditev ni dvoma, da je hišni svet T. s tem, ko se je lotil organizacije gradnje garaž in je v zvezi s pridobitvijo pravice uporabe in dovoljenja za gradnjo sprožil upravni postopek, deloval v okviru svojih pristojnosti. Tudi upravni organ mu legitimacije za to ni odrekel. Vendar pa to, da je postopek tekel po predlogu hišnega sveta, ne pomeni, da je bila z odločbo dne 16. 4. 1962 uporaba sporne nepremičnine za gradnjo garaž dovoljena njemu. V tem pogledu ima toženka prav³. Nosilec te pravice je ne glede na to (ob upoštevanju zakonske ureditve) postala skupnost stanovalcev, ki jo je predstavljala stanovanjska hiša kot pravna oseba, torej osebe v korist in za potrebe katerih se je gradnja tudi izvedla⁴. Med njimi je bil tudi pravni prednik tožnice. Dejstvo, da v odločbi z dne 16. 4. 1962 posamezni stanovalci kot investitorji niso bili navedeni, zato na veljaven prenos pravice uporabe za gradnjo na posameznega stanovalca ne vpliva. Ker so po povedanem stanovalci (investitorji) pravico uporabe za gradnjo pridobili že z odločbo z dne 16. 4. 1962, dodaten prenos te pravice po presoji pritožbenega sodišča ni bil potreben.⁵ Je pa v vsakem primeru z odločbo dana pravica s skupnosti stanovalcev oziroma stanovanjske hiše kot pravne osebe prešla na posameznega stanovalca, ki je bil dejanski investitor gradnje, z dodelitvijo garaže s strani hišnega sveta kot njenega organa upravljanja.⁶

11Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti v ugotovitev, da je nepremičnina, ki je predmet zahtevka, tista, na kateri stoji garaža za izgradnjo katere je plačal M. D. Ker toženka v zvezi s tem v pritožbi novih argumentov ne ponuja, se v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje na razloge, ki jih je na strani 7 in 8 sodbe navedlo že sodišče prve stopnje.

12Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kdo je bil dejanski investitor garaž, niso nekonsistentne. Iz razlogov jasno izhaja, da so bili investitorji posamezni stanovalci, med njimi tudi M. D. Dejstvo, da so bili po odločbi z dne 20. 12. 1961 (priloga A26) investitorji dolžni pridobiti gradbeno dovoljenje in odločbo o dodelitvi zemljišča za gradnjo in dejstvo, da tega niso storili osebno, ampak preko hišnega sveta kot organa upravljanja v stanovanjski hiši, tej ugotovitvi iz že zgoraj navedenih razlogov ne nasprotuje.

13V skladu s 43. in 46. členom Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (v nadaljevanju ZPZS, UL FLRJ 26/1954 s spremembami), ki je veljal v letu 1962, je bila za prenos zemljišča iz družbene lastnine v trajno uporabo zasebnikom, da si sezidajo stanovanjsko stavbo (sem je treba šteti tudi gradnjo garaž), potrebna odločba in ne pogodba. Odsotnost klasične pogodbe zato na pridobitev pravice uporabe s strani pravnega prednika tožnice ne vpliva. Poleg tega je, kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, v sodni praksi uveljavljeno stališče, da odločba o podelitvi zemljišča za gradnjo in gradbeno dovoljenje (v konkretnem primeru je to odločba z dne 16. 4. 1962) vsebujeta pravico graditi, ta pa vsebuje trajno pravico uporabe zemljišča, na katerem je zgrajen objekt⁷. Sicer pa je za oceno, ali je pravni prednik tožnice pridobil pravico uporabe na zemljišču, pomembno to, da je gradil ob vednosti in dovoljenju pravne prednice toženke, ki mu je (kot enemu od stanovalcev) v ta namen z odločbo z dne 16. 4. 1962 dala v uporabo zemljišče za gradnjo garaže, da je pravni prednik tožnice garažo dejansko zgradil in uporabljal, toženka pa je kasneje tudi odmerila davke na pogodbah z dne 13. 10. 1974 in 15. 3. 1990 ter izdala odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Sodišče prve stopnje je vse navedeno, ob upoštevanju tedanjih predpisov in sodne prakse, pravilno upoštevalo kot podlago za pridobitev pravice uporabe.

14Pravica uporabe, ki jo je v letu 1962 pridobil M. D., je s prenosom lastninske pravice na garaži s kupno pogodbo z dne 13. 10. 1974 prešla na A. K., z darilno pogodbo z dne 15. 3. 1990 pa na tožnico. Ker se je pravica uporabe z uveljavitvijo ZLNDL (2. člen) transformirala v lastninsko pravico, je ugotovitev, da je lastnica nepremičnine tožnica, pravilna, pritožba pa neutemeljena.

15Pritožbenemu sodišču se posledično do očitkov, s katerimi toženka nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe o pridobitvi lastninske pravice (tudi) na podlagi priposestvovanja, ni treba opredeljevati. Ne glede na to pa dodaja, da sodišču prve stopnje pritrjuje tudi v tem delu in v celoti soglaša z razlogi, ki jih je navedlo in v katerih je vsebinsko že odgovorjeno tudi na pritožbene navedbe.

16Sodišče prve stopnje je stroške tožnice ob upoštevanju ZOdvT pravilno odmerilo. Nagrada s količnikom 1 po tabeli iz 12. člena tega zakona znaša pri vrednosti predmeta postopka do 10.000,00 EUR 315,00 EUR, pri vrednosti do 13.000,00 EUR pa 341,00 EUR. Ker je bila v konkretnem primeru vrednost predmeta postopka označena v višini 10.870,00 EUR, znaša nagrada s količnikom 1 341,00 EUR, torej toliko kot je pri izračunu nagrade za postopek in nagrade za narok upoštevalo sodišče prve stopnje.

17Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. členom ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena. Odločitev o tem je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Tožnica stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o tem ni odločalo.

¹ Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki niso izpodbijane, je sedaj obstoječa parc. št. 124/55, k. o. X, nastala z njeno delitvijo. Zemljišče je bilo nacionalizirano v letu 1959 in v družbeni lastnini.
² Glej sodbo Zveznega vrhovnega sodišča Už 7905/60 z dne 21. 10. 1960, objavljeno v Zbirki sodnih odločb, V/3-1960, stran 218, točka 439.
³ Tega ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje. V razlogih na strani 6 je namreč zapisalo, da je bil hišni svet le organ preko katerega so stanovalci stanovanjske hiše skupno pridobili potrebna dovoljenja za gradnjo.
⁴ Nosilec pravic in obveznosti, ki so nastale v zvezi z uporabo hiše, je bila skupnost stanovalcev hiše, ki jo je pravno predstavljala stanovanjska hiša kot pravna oseba. To ni bila premoženjska skupnost, ampak skupnost oseb, ki so bile kot stanovalci zainteresirane za to, da je bila hiša v stanju, da se je lahko rabila za namen, za katerega je bila namenjena (dr. Alojzij Finžgar: Pravna osebnost stanovanjskih hiš v družbeni lastnini, Pravnik št. 3 - 4/1961, stran 68).
⁵ Podobno stališče je bilo zavzeto v zadevi tega sodišča I Cp 432/2014 in I Cp 345/2015.
⁶ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je hišni svet odločil, katera konkretna garaža bo pripadla posameznemu stanovalcu. Gre za odločitev, ki je bila glede na že omenjeni 70. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih v njegovi pristojnosti.
⁷ Glej odločbi VS RS II Ips 553/2002 in II Ips 223/2009 ter odločbe VSL I Cp 1470/2012 in s to odločbo povezan sklep VS RS II DoR 220/2013, I Cp 2059/2014, I Cp 432/2014 in I Cp 1557/2015.