VSL sodba V Cpg 816/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 690,03 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Uvodno pojasnilo

1V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo IV Pg 910/2009 z dne 12. 9. 2012 zahtevke tožeče stranke deloma zavrnilo, deloma pa jim je ugodilo. Tako je ugotovilo, da je tožena stranka z neupravičenim jemanjem izvlečkov in ponovno uporabo znatnega dela vsebine podatkovne baze O. v svoji bazi podatkov na spletni strani http://www.r.../katalog kršila pravice izdelovalcev podatkovnih baz tožeče stranke (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da iz svoje baze R. odstrani svoje podatke o imenih, naslovih, kontaktnih številkah in spletnih naslovih za tistih 909 ponudnikov, ki jih je sodišče prve stopnje citiralo v IV.a točki izreka svoje sodbe in toženi stranki prepovedalo, da te podatke uporablja in priobčuje javnosti (IV.c točka izreka). Hkrati je toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki 24.480,00 EUR s pripadki (prvi stavek V. točke izreka), da sodbo objavi na svoji spletni strani R. (VI. točka izreka) in tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 2.202,00 EUR s pripadki (VII. točka izreka).

2Tožeča stranka proti sodbi IV Pg 910/2009 z dne 12. 9. 2012 ni vložila pritožbe. Zato so zavrnilni deli te sodbe postali pravnomočni.

3Na pritožbo tožene stranke pa je Višje sodišče v Ljubljani z odločbo I Cpg 159/2013 z dne 20. 11. 2014 razveljavilo tisti del prvostopenjske sodbe, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo 24.480,00 EUR s pripadki in plačilo pravdnih stroškov. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Izpodbijana sodba

4V novem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo IV Pg 4651/2016 z dne 24. 2. 2016 toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki 12.889,80 EUR odškodnine. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (vse I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki na 2.202,00 EUR odmerjene pravdne stroške, v primeru zamude pa plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila (II. točka izreka).

Pritožba in odgovor na pritožbo

5Proti zavrnilnemu delu I. točke izreka in proti odločitvi o pravdnih stroških se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter ji prizna vse prijavljene pravdne stroške. Zavzela je stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine naložbe v izdelavo baze upoštevati tudi naložbo v izbiro imena, domene, izpis logotipa in pripravo zasnove predstavitve, prav tako pa tudi vložena finančna sredstva v višini 5.000,00 EUR v izdelavo spletnega portala, programiranje, zakup domene, dodelavo programskega iskalnika in spletno gostovanje. Če teh stroškov ne bi bilo, po njenem mnenju vsebina baze O. sploh ne bila javno dostopna. S tem, ko je tožena stranka prekopirala znaten del vsebine baze, je protipravno izkoristila dejstvo, da je bila baza dostopna javnosti in je tako neizogibno izkoristila tudi naložbo v predstavitev v vsebino baze. Ker vsega tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 141.a (1) ZASP in posledično napačno ugotovilo višino honorarja, kar predstavlja kršitev 168. (3) ZASP. Tako bi honorar moral znašati 18.176,00 EUR (1.464 ur krat 9,00 EUR/uro + 5.000,00 EUR). Zmotno uporabo materialnega prava pritožnik vidi tudi v tem, da je sodišče prve stopnje izračunani znesek stroškov izdelave baze O. (v višini 12.276,00 EUR) neupravičeno zmanjšalo za 50%. Po stališču pritožnika ni dopustno upoštevati dejstva, da je v času kršitve isto vsebino baze (podatke o 909 ponudnikih) poleg oškodovanca uporabljala tudi tožena stranka kot kršitelj. Ta je namreč bazo uporabljala nezakonito, brez dovoljenja imetnika pravic. Poleg tega je bila tožeča stranka pripravljena pravice na bazi prenesti kvečjemu izključno, ne pa neizključno. Logika, kakršno je uporabilo sodišče prve stopnje, pripelje do zaključka, da bi se kršitev splačala. Absurdnost take logike je spoznalo tudi prvostopenjsko sodišče (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato je nerazumljivo, zakaj je taki logiki sledilo.

6Izrecno se je tožeča stranka pritožila tudi proti odločitvi o pravdnih stroških. Po njeni oceni je nepravično, da mora sama trpeti vse stroške sodnih taks. Tožeča stranka je pravnomočno dokazala, da je tožena stranka kršila njene izključne pravice in v pravdi uspela praktično z vsemi nedenarnimi zahtevki.

7V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi glede glavne stvari

8Pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP potrdilo, saj tudi ob uradnem preizkusu te sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

9V novem sojenju so bili, kot rečeno, predmet odločanja le denarni zahtevki in odločitev o pravdnih stroških.

10Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da stroški, ki so povezani s predstavitvijo vsebine baze O., izborom njenega imena, izbora domene, programiranja, zakupa domene itd. ni mogoče šteti za tiste stroške, ki predstavljajo podlago za izračun višine odškodnine. Tožena stranka je v svoji bazi brez pravne podlage uporabila 909 ponudnikov iz baze tožeče stranke, ne pa tudi tiste osnove, ki je povezana z nastankom baze same. Četudi drži pritožbeno stališče, da brez truda v osnovo, baza tožeče stranke niti ponudnikov ne bi vsebovala, pa vendarle ne gre spregledati, da baza tožeče stranke ne bi nastala niti v primeru, če tožeča stranka ne bi imela računalnika, ki ga je uporabila za izdelavo baze, niti poslovnih prostorov (ali pa stanovanja) v katerih je bazo ustvarjala. Ker je tožena stranka protipravno uporabila 909 ponudnikov iz baze tožeče stranke in ničesar drugega, osnovo za višino odškodnine zaradi protipravne uporabe teh 909 ponudnikov ne morejo predstavljati tudi tisti stroški, ki so povezani z nastankom baze same kot take.

11Tožeča stranka je zahteva plačilo odškodnine za materialno škodo. Taka škoda je skladno s 132. členom OZ zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali pa preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). V odškodninskem pravu velja načelo, da oškodovančev premoženjski položaj po prejemu odškodnine ne sme biti boljši kot pred škodnim dogodkom. Osnovni namen nepogodbenega odškodninskega prava je, kot izhaja iz prvega odstavka 164. člena OZ, reparacija. S povrnitvijo premoženjske škode naj bi bil oškodovanec postavljen v položaj, ki bi obstajal, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Iz tega sledi, da odškodnina ne sme presegati nastale škode. Vendar pa bi se v primerih, kadar protipravno pridobljeni dobiček presega škodo, kaj lahko zgodilo, da bi po plačilu odškodnine izgubljeni dobiček ostal povzročitelju škode. V teh primerih bi se kršiteljem kljub plačilu odškodnine splačalo kršiti pravice drugih(1). Da se to na avtorsko pravnem področju ne bi dogajalo, ima ZASP v tretjem odstavku 168. člena uzakonjeno določilo o civilni kazni.

12ZASP v prvem odstavku 168. člena vsebuje načelno določilo, da se za kršitve po tem zakonu uporabljajo splošna pravila o povzročitvi škode. Tako je na podlagi prvega dela drugega odstavka 168. člena ZASP kršilec dolžan upravičencu plačati odškodnino v obsegu, ki se določa po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Na podlagi drugega dela istega odstavka pa jo je dolžan plačati v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste.

13Na podlagi tretjega odstavka 168. člena ZASP lahko upravičenec takrat kadar je kršitelj njegovo pravico kršil namerno ali iz hude malomarnosti, poleg tiste škode, ki mu je dejansko nastala, iztrži še dvakratni znesek dejansko nastale škode. Gre za zgoraj omenjeno civilno kazen. Namen civilne kazni je preprečiti piratstvo na avtorskem področju, ki bi se sicer lahko izplačalo, kot poudarja pritožnik v pritožbi(2). Namen civilne kazni je dvojen: prvič naj prepreči kršitve, torej preventivno vpliva na spoštovanje avtorskih pravic, drugič pa naj olajšuje odškodnino in njen izračun. Pri tem gre za kombinacijo kaznovalnih in odškodninskih elementov. Tako se avtorskopravna civilna kazen zgleduje po obligacijsko pravni ureditvi pogodbene kazni.

14S tožbo je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine v višini tolikšnega „honorarja ali nadomestila za zakonito uporabo podatkovne baze, kolikor so znašali stroški dela in materialni stroški, potrebni za izdelavo baze“, rekoč, da „bi bila pripravljena pravice na bazi prenesti kvečjemu izključno - za tak prenos bi običajni honorar ali nadomestilo vsekakor znašal najmanj toliko, kot so znašali stroški v zvezi z izdelavo, objavo in trženjem baze“. K temu je dodala, „naj višino običajnega honorarja ali nadomestila (na podlagi razmer na trgu, na podlagi stroškov izdelave baze O. ali kako drugače, ugotovi izvedenec ...“

15Tožeča stranka svojega odškodninskega zahtevka ne utemeljuje na splošnih predpostavkah civilnega delikta. Zato ji skladno z določilom drugega dela drugega odstavka 168. člena ZASP, pripada odškodnina le v višini dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za zakonito uporabo kršečih primerkov. Dogovorjeni honorar je, kot že ime pove, tolikšen, kot ga dogovorita pogodbeni stranki. Običajni honorar pa je tisti honorar, ki bi bil običajen na trgu. Za presojo običajnega honorarja zato ne morejo biti merilo želje ene ali druge stranke, pač objektivno vprašanje, za kolikšen denar bi bil v danih razmerah zainteresirani kupec pripravljen kupiti kršeči primer. Nemška literatura zagovarja stališče, da ni pomembno, ali bi imetnik kršene pravice ali kršitelj bila pripravljena skleniti licenčno pogodbo, ali bi bil imetnik pravice sposoben, pridobiti primerno licenčnino. Sklenitev licenčne pogodbe pod primernimi pogoji se fingira. Kot primerna velja licenčnina, ki bi jo razumna pogodbena stranka razumno dogovorila(3). K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je izhodišče za izračun višine podatkovne baze z vidika ponudnika baze prodajalca sicer lahko višina stroškov, vloženih v izdelavo baze. Vendar pa tista metoda za izračun odškodnine, ki povsem ignorira honorar, ki bi bil na trgu običajen, oziroma pričakovan ali vsaj sprejemljiv za obe pogodbeni stranki, ni skladna z zakonom.

16Tožeča stranka ni pojasnila, na čem utemeljuje svoj zaključek, da stroški, ki jih je imela z izdelavo baze 909 ponudnikov, vključujoč izbor imena, izbora domene, programiranja, zakupa domene itd., predstavljajo običajni honorar ali nadomestilo za zakonito uporabo baze tistih 909 ponudnikov, ki jih je tožena stranka nezakonito uporabila. V XVII.2. točki vloge z dne 9. 1. 2015 je celo dobesedno zapisala, da je napačno stališče pritožbenega sodišča(4), da znesek nadomestila, izračunan na podlagi stroškov izdelave baze tožeči stranki po po členu 168/2 ZASP ne pripada, in da je zato tožba v tem delu nesklepčna.

17Ne glede na njeno stališče, povzeto zgoraj, je pritožbeno sodišče sklepčnost tožbe po višini zaznalo v skopi navedbi tožeče stranke, da bi se zadovoljila z običajnim honorarjem, ki naj ga na podlagi razmer na trgu izračuna izvedenec ekonomske stroke ob sodelovanju izvedenca za računalništvo in informatiko. Izvedenka je osnovo za primerni honorar izračunala po metodi, ki jo je predlagala tožeča stranka. Da je vložek v izdelavo 909 primerkov po višini izračunan pravilno, je pojasnjeno v 10. robni številki te sodbe. Ta vložek znaša, kot ugotavlja sodišče prve stopnje (8. robna št. izpodbijane sodbe) 12.276,00 EUR. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, oprti na izvedensko mnenje. Izvedenka je ta znesek znižala za 50 % in zvišala za 5%. Za 50% ga je znižala zato, ker je istočasno kot tožena stranka na svojih spletnih straneh tudi tožeča stranka na svojih spletnih straneh ponujala isto bazo 909 ponudnikov. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Sočasno ponujanje istih produktov (ponudnikov) na internetnih straneh dveh ponudnikov je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča razumen razlog za 50% nižje nadomestilo od tistega, do katerega bi bil upravičen ekskluzivni ponudnik. Taka je tudi nemška praksa. Tudi nemška sodišča pri določitvi višine upoštevajo tudi vprašanje, ali je prišlo do izključne uporabe ali souporabe, do celotnega ali delnega prevzema avtorskega dela(5). Torej je zmotno pritožbeno stališče, da običajni honorar ne more biti 50 % nižji samo zato, ker sta isto vsebino vaze uporabljala imetnik pravic in kršitelj. Ker kršitelj ni bil edini ponudnik te baze, s pritožbeno navedbo, ki je hipotetična, da bi bila tožeča stranka pripravljena kvečjemu izključno prenesti svoje pravice na tretjo osebo, pritožnik ne more uspeti. Določila ZASP o civilni kazni pa so tista, ki odvračajo kršitelje od namere kršiti avtorske in sorodne pravice. Ne nazadnje je prav iz tega naslova sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki civilno kazen v višini 100 % zneska odškodnine. Tako je tožbenemu zahtevku ugodilo do 12.889,80 EUR. Ta znesek pa je višji od tistega, za katerega je izvedenka ugotovila, da ga je tožeča stranka porabila za to, da se je kršenih 909 ponudnikov pojavilo na spletu. Kršitev se torej toženi stranki ni splačala.

18Na prav tako hipotetične pritožbene trditve, da bi se kršitev splačala, če bi bilo kršiteljev več, pa pritožbeno sodišče ne more odgovoriti drugače kot s ponovnim sklicevanjem na določilo 168. člena ZASP (prim. 11. do 13. robno številko te sodbe).

K odločitvi o pritožbi glede pravdnih stroškov

19Tožeča stranka je v tem sporu postavila več zahtevkov, vendar za nobenega od njih (razen za denarnega) ni navedla vrednosti spornega predmeta. To bi v skladu z določilom drugega odstavka 180. člena ZPP morala storiti. K navedbi vrednosti posameznih zahtevkov je ni pozvalo niti sodišče prve stopnje (prim. 45. člen ZPP). Zato uspeh ali neuspeh z ostalimi zahtevki (razen denarnega) na odmero pravdnih stroškov ne more imeti vpliva (prim. 39. člen ZPP). Tožeča stranka je plačala takso za postopek pred sodišče prve stopnje in je v tem postopku uspela s 15% svojega denarnega zahtevka, tožena stranka pa je plačala takso za pritožbo in je v pritožbi uspela v celoti, v pravdi pa 85%. Torej je tožeča stranka tista, ki bi glede na uspeh v pravdi morala toženi stranki povrniti del njenih pravdnih stroškov, povezanih s sodnimi taksami. Ker pa se tožena stranka ni pritožila, je tudi pritožba tožeče stranke proti stroškovni odločitvi neutemeljena.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

20Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki, ki je vložila odgovor na tožbo, pa mora povrniti 690,03 EUR pritožbenih stroškov. Od tega zneska 545, 60 EUR odpade na nagrado za postopek in 20 EUR pavšalnih stroškov, kar skupno upoštevajoč 22% DDV znaša 690,03 EUR.

-------------

Op. št. (1): Po nemškem pravu krivdno ravnajoči kršitelj ne sme biti v boljšem položaju kot tisti, ki je varovano pravico pravno pravilno uporabljal kot pogodbeni licencojemalec (povzeto po Schricker/Löwenheim: Urheberrecht, 4. Aufl., 2010, (rob. št. 152).

Op. št. (2): Povzeto po dr. Miha Trampuž, ZASP s komentarjem, GV 1997, str. 387.

Op. št. (3): Chricker/Löwenheim: Urheberrecht, 4. Aufl., 2010, (rob. št. 155)

Op. št. (4): Očitno je imela v mislih sklep VSL I Cpg 159/2013 z dne 20. 11. 2014 (str. 12).

Op. št. (5): Chricker/Löwenheim: Urheberrecht, 4. Aufl., 2010 (rob. št. 158).