VSL sodba I Cpg 84/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.233,10 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe, podrejeno njeno spremembo ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Med strankama ni sporno, da sta 20.11.2007 sklenili prodajno pogodbo, po kateri je tožena stranka od tožeče stranke kupila poslovni prostor, in nato naslednji dan še pogodbo o finančnem leasingu, s katero je tožena stranka nepremičnino prepustila v uporabo tožeči stranki, le-ta pa se je zavezala plačevati leasing obroke. Tožeča stranka bi postala lastnik nepremičnine, če bi po plačilu vseh obveznosti po leasing pogodbi (tudi odkupnega obroka) uresničila opcijo odkupa in zahtevala prenos lastništva nanjo, do česar pa ni prišlo, ker je tožena stranka zaradi neplačevanja leasing obrokov 27.1.2012 odstopila od pogodbe. Odstop od pogodb sta pravdni stranki uredili v 26. členu pogodbe, kjer so taksativno navedeni razlogi, iz katerih ima leasingodajalec pravico enostransko s pisno izjavo odstopiti od pogodbe (med drugim, če leasingojemalec zamudi s plačilom dveh zaporednih obrokov ali katerih drugih dveh periodičnih obveznosti in le-teh ne poravna niti po tretjem opominu; točka c) 26. člena pogodb). V 27. členu sta pravdni stranki uredili končni finančni obračun v primeru odstopa od pogodb, in sicer tako, da sporazumno določila pošteno tržno vrednost predmeta leasinga (1. točka 27. člena pogodb), v primeru, da se ne moreta sporazumeti o določitvi vrednosti na način iz 1. točke ali če sploh ne želita določati vrednost na tak način, pa se kot osnova za končni obračun upošteva vrednost, za katero uspe leasingodajalec predmet leasinga prodati ali oddati v finančni leasing ali najem tretji osebi. Pravdni stranki sta razmerja v primeru razveze pogodbe torej pogodbeno uredili na način, da sta določili pravice in obveznosti pogodbenih strank v primeru odstopa od pogodbe.

6Pritožba na več mestih odločitev sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da je sodišče odločalo o pravici do pozitivnega pogodbenega interesa in s tem zahtevku tožene stranke kot leasingodajalca, kar ni predmet tega spora. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Predvsem ne drži, da je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožene stranke iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa; argumentacija izpodbijane sodbe se v tem delu namreč nanaša na presojo pritožnikovih navedb glede vsebine pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine, glede na to, da je pritožnik trdil, da je pogodba vsebinsko nepopolna in nična, posledično pa naj bi se zato za presojo spornega razmerja uporabljala določila Obligacijskega zakonika (OZ) in ne pogodbe.

7Višje sodišče jasni, logični in analitični obrazložitvi sodišča prve stopnje v celoti sledi, tudi v delu, v katerem ugotavlja, da je predmetna pogodba v skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in veljavna.

8Pravne posledice prenehanja pogodbe niso kogentno urejene z zakonom, kot to zmotno ponavlja pritožnik, saj sta se pravdni stranki v okviru pogodbene avtonomije dogovorili za posledice, ki v ničemer ne nasprotujejo prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Stranki leasing pogodbe se namreč lahko v naprej dogovorita, na kakšen način se bo izračunal pozitivni pogodbeni interes leasingodajalca (premoženje, ki bi leasingodajalcu pripadalo, če bi bila pogodba v celoti pravilno izpolnjena; prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 103/2013) v primeru odpovedi pogodbe zaradi razlogov na strani leasingojemalca. Taki pogodbeni ureditvi ni mogoče očitati nemoralnosti zgolj zato, ker leasingodajalec naj ne bi nosil nobenega finančnega rizika, kot to trdi pritožnik.

9Upoštevajoč navedeno po zaključku višjega sodišča tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ki jo pritožnik vidi v tem, da je sodišče svojo odločitev oprlo na pogodbena določila, ne da bi upoštevalo pravne posledice razvezane pogodbe (določene v OZ), ki omejujejo pogodbeno avtonomijo.

10Višje sodišče zaključke sodišča prve stopnje kot pravilne potrjuje v delu, v katerem je ugotovilo, da ni pravne podlage za zahtevek tožeče stranke do vračila že plačanih leasing obrokov, zmanjšanih za uporabnino za predmet leasinga za čas, ko je tožeča stranka nepremičnino uporabljala. Iz pogodbe tak zahtevek ne izhaja; pravdni stranki se namreč nikjer nista dogovorili, da bi bila tožena stranka v primeru razveze pogodbe zaradi kršitve s strani tožeče stranke, le-tej dolžna vrniti plačane leasing obroke, zmanjšane za uporabnino.

11Glavna obveznost leasingojemalca je redno in pravočasno plačevanje leasing obrokov. Če to obveznost prekrši, ima leasingodajalec pravico odstopiti od pogodbe, gre pa mu tudi že omenjeni pozitivni pogodbeni (izpolnitveni) interes: premoženje, ki bi stranki pripadlo, če bi bila pogodba pravilno v celoti izpolnjena. To sta se pravdni stranki pogodbeno izrecno dogovorili (27., 28. člen pogodbe), že sodišče prve stopnje pa pravilno zaključuje, da so pravila OZ o prodaji na obroke dispozitivna in za predmetni spor neuporabljiva, saj gre v primeru sporne pogodbe predvsem za financiranje in ne prodajo. Nenazadnje je tožeča stranka predmet leasinga prodala toženi stranki ter ga vzela nazaj v leasing z namenom financiranja, ne nakupa. Pogodbeno je bila po zaključku leasinga sicer dogovorjena možnost odkupa (23. člen), vendar zgolj opcijsko, saj je po izteku pogodbe imela tožeča stranka možnost uresničiti opcijo odkupa in zahtevati, da se nanj prenese lastninska pravica, kar pa ne pomeni, da ima zgolj zaradi tega določila pogodba značilnosti prodaje na obroke.

12Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi v delu, v katerem ugotavlja, da tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ). Pogoji, ki jih za utemeljenost zahtevka iz neupravičene pridobitve določa OZ, so: obogatitev (na škodo drugega), prikrajšanje, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. Obogatitev na škodo drugega brez pravnega temelja je konstitutivni element za nastanek terjatve za vrnitev prejetega na tej pravni podlagi. Za neupravičeno pridobitev je značilno, da je iz nekega dejstva eni stranki nastala korist, drugi stranki pa prikrajšanje, izguba; za tak premik koristi iz sfere ene stranke v sfero druge stranke ni pravne podlage ali je le-ta kasneje odpadla.

13V konkretnem primeru tožena stranka sredstev s plačilom leasing obrokov ni neupravičeno pridobila, pravna podlaga za njihovo pridobitev pa z odstopom od pogodbe prav tako ni odpadla. Pravdni stranki sta namreč s pogodbo izrecno uredili razmerje za primer odstopa tožene stranke od pogodbe iz razlogov na strani tožeče stranke: dogovorjeno je bilo, da je tožena stranka v takem primeru upravičena do pozitivnega pogodbenega interesa, zmanjšanega za vrednost predmeta leasinga, tožeča stranka pa pridobi zahtevek do tožene stranke po izvedbi končnega obračuna. Le-ta sicer še ni bil izveden (ker predmet leasinga še ni bil unovčen), vendar tožeča stranka ni dokazovala, da bi bila vrednost predmeta leasinga večja od pogodbeno dogovorjenih upravičenj tožeče stranke.

14Glede pritožbenih očitkov v zvezi z izvedbo dokazov, ki se nanašajo na eventualne drugačne dogovore, kot so bili zapisani v pogodbi, višje sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v točki 10. obrazložitve opredelilo do pričevanja zakonitega zastopnika tožeče stranke ter ugotovilo, da njegova izpoved o vzporednih dogovorih nima opore v trditvah tožeče stranke. Slednja ustnih dogovorov ni zatrjevala, niti niso dokazani. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke pravilno oprlo na celoten dokazni postopek, v katerem je (poleg izvedbe dokazov z listinami) zaslišalo tudi priče, in ki izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke niso potrdile. Pritožbeni očitki so zato tudi v tem delu neutemeljeni.

15Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zgolj na kratko zavrnilo navedbe tožeče stranke glede dobropisa. Pritožbene navedbe o knjigovodski naravi dobropisa in zatrjevanja, da se je z njim konkludentno spremenila vsebina pogodbe, ne izpodbijajo pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da izdaja dobropisa ni mogla predstavljati odpusta dolga (319. člen OZ). Dobropis je bil izdan za namene DDV (kot je to izrecno razvidno iz dobropisa in česar pritožba ne izpodbija), iz njega pa niti posredno ne izhaja, da bi tožena stranka izjavila, da ne bo zahtevala izpolnitve obveznosti tožeče stranke, določene za primer razveze pogodbe.

16Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.