VSL sodba II Cpg 788/2016

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje spremeni:

- v ugodilnem delu I. točke izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 49340/2015 z dne 24. 4. 2015, v prvem odstavku izreka razveljavi tudi za znesek 2.958,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2015 do plačila in se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne;

- v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 516,98 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 424,19 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v prvem odstavku izreka delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišče v Ljubljani, opr. št. VL 49340/2015 z dne 24. 4. 2015, in sicer za znesek 2.958,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2015 dalje do plačila. V presežku je citirani sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je citirani sklep razveljavilo v tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tožnikove pravdne stroške, v višini 734,57 EUR (II. točka izreka).

2Zoper ugodilni del odločitve se „iz vseh pritožbenih razlogov“ po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali pa jo v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Višje sodišče najprej poudarja, da obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati. Prav tako v tovrstnih sporih odločitve ni mogoče izpodbiti zaradi relativnih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6Ključna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ugotovilo, in ki ne morejo biti predmet pritožbenega izpodbijanja, so:

- da je objekt ... (v nadaljevanju sporni objekt) priključen na vodovodno omrežje,

- da je tožena stranka (v spornem obdobju) bila lastnica tega objekta,

- da je odjemno mesto (priključek) skupno za celoten kompleks stavb.

Sporno pa ostaja vprašanje, ali je, glede na ugotovitev, da je odjemno mesto 000 skupno za celoten kompleks, ki obsega več stavb, v lasti različnih subjektov, imela tožeča stranka pravico od tožene stranke zahtevati plačilo celotne omrežnine vodarine, povezane s tem odjemnim mestom.

7Sodišče prve stopnje je podlago za takšno obračunavanje vodarine našlo v 19. točki prvega odstavka 40. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju občina X (v nadaljevanju Odlok). Ta določa, da morajo uporabniki javne službe oskrbe z vodo sami urejati medsebojno delitev stroškov, kadar je obračun v več stanovanjskih stavbah preko skupnega obračunskega vodomera. Da interna delitev stroškov in zaračunavanje vode posameznim uporabnikom ni dolžnost izvajalca, naj bi izhajalo tudi iz 50. člena Odloka.

8Pritožba pravilno opozarja, da uporaba navedenih določb v obravnavanem primeru ni možna. Obe povzeti določbi sta namreč formulirani na način, ki kaže na to, da se nanašata na delitev stroškov v večstanovanjskih stavbah (omenjata stanovanja, skupnost lastnikov stanovanj in upravnika, kar vse so pojmi, povezani z večstanovanjskimi stavbami), ne pa na situacije, ko je več posameznih (stanovanjskih ali nestanovanjskih) stavb priključenih na isti priključek.(1) Situacije kot je podana v obravnavanem primeru, ko gre za lastnike posameznih stavb, zgrajenih na različnih parcelah, ki niso povezane nikakor drugače, kot s tem, da imajo skupni števec za porabo vode, Odlok ne ureja.(2) Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem nanj zmotno uporabilo materialno pravo. Višje sodišče je zato preverilo, ali za zaračunavanje celotne omrežnine vodarine toženi stranki, obstaja kakšna druga pravna podlaga.

9Obveznost plačila dajatev, ki jih vtožuje tožeča stranka, je deljiva obveznost (prvi odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Glede na ugotovitev, da je na vodomer vezanih več objektov z različnimi lastniki, gre za situacijo, ko ima deljiva obveznost več dolžnikov, ki je urejena v drugem odstavku 393. člena OZ. Ta določa, da se, ob odsotnosti drugačnega dogovora, v takšnih primerih obveznost deli na enake dele in je vsak od dolžnikov odgovoren za svoj del obveznosti. Domneva solidarnosti dolžnikov je podana le v primeru gospodarskih pogodb (394. člen OZ). Tožeča stranka obstoja takšne (gospodarske) pogodbe o dobavi vode ni zatrjevala. Dejansko ni zatrjevala obstoja nobene pogodbe, z nobenim od lastnikov objektov v kompleksu. Prav tako ni zatrjevala, da bi med lastniki obstajal dogovor o solidarni odgovornosti ali da bi za takšno odgovornost obstajala kakršnakoli druga podlaga. V zvezi s tem je navedla le, da ni dolžna raziskovati kakšni so odnosi lastnika števca z morebitnimi ostalimi uporabniki. To pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja trditev, na podlagi katerih bi bilo njenemu zahtevku (ki dejansko predpostavlja solidarno odgovornost uporabnikov vodomera) mogoče ugoditi.

10Glede na navedeno torej podlaga za obračunavanje celotne vodarine, vezane na odjemno mesto za priključek 000, toženi stranki, ni podana. Ker tožeča stranka, kljub večkratnim opozorilom tožene stranke, zahtevka ni prilagodila na način, da bi slednji obračunala le del obveznosti, ki po pravilih 393. člena OZ pade nanjo, niti ni podala trditev na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti solidarno odgovornost lastnikov objektov v kompleksu, je bilo njen zahtevek treba v celoti zavrniti. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano odločbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (355. člen ZPP).

11Ker je pritožba utemeljena že iz navedenega razloga, višje sodišče na ostale pritožbene navedbe (predvsem o nasprotju med trditvami in obrazložitvijo, o ne-obrazloženi opustitvi izvedbe dokazov, o nakupu vodovodnega števca in o tem da bi plačilo omrežnine vodarine tožeča stranka morala zahtevati od prejšnjega lastnika objekta) ni vsebinsko odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je bila potrebna tudi sprememba odločitve o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v celoti propadla, mora toženi stranki povrniti stroške, ki so ji nastali tekom postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Toženi stranki je priznalo 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 225 točk za drugo pripravljalno vlogo, 300 točk za zastopanje na prvem naroku, vse z 22% DDV, ter 55,00 EUR potnih stroškov odvetnika. Ob upoštevanju, da vrednost odvetniške točke znaša 0,459 EUR, mora tako tožeča stranka toženi povrniti 516,98 EUR pravdnih stroškov.

13Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti tudi pritožbene stroške. Ti obsegajo 375 točk (172,13 EUR) nagrade za pritožbo, 2% materialnih stroškov (3,44 EUR), oboje z 22% DDV ter 210,00 EUR sodne takse. Skupaj mora tako tožeča stranka toženi povrniti 424,19 EUR njenih pritožbenih stroškov.

---------------

Op. št. (1): Situacija v enem in drugem primeru namreč ni enaka, saj so solastniki oziroma etažni lastniki večstanovanjskih stavb v bistveno drugačnih razmerjih oziroma so bistveno bolj povezani kot samostojni lastniki posamičnih parcel. Ureditev medsebojnih odnosov je v primeru prvih že njihova zakonska dolžnost. Prav tako razmerja in delitev stroškov (obveznosti) med njimi urejajo tako zakoni (SPZ, SZ-1) kot podzakonski predpisi. Nič od navedenega pa ne velja za samostojne lastnike parcel s skupnim vodomerom.

Op. št. (2): Takšna je tudi sodna praksa v podobnih primerih - npr. sodbi VSL I Cp 2673/2013 in I Cp 1856/2014.