VSM sodba I Cp 1029/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 28975/2009 z dne 10. 3. 2009 v celoti razveljavilo in je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Zoper citirano sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) vložila pravočasno pritožbo ob uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe tako, da sklep o izvršbi ostane v celoti v veljavi oziroma podrejeno razveljavitev te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti in po določilih takšnega postopka, ki so zajeta v 30. poglavju Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je sodišče prve stopnje zadevo pravilno obravnavalo in je pravdni stranki v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi pravilno poučilo, da se sodbo izdano v postopku v sporu majhne vrednosti sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava.

6Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri očitanega pritožbenega razloga, kot tudi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ki je pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na dejanske ugotovitve o naravi vtoževanega zneska, ki v pritožbenem postopku ni sporna, je sodišče prve stopnje uporabilo pravo materialno pravo, ko je svojo odločitev o ugovoru zastaranja oprlo na določilo šestega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sprejeto odločitev je skrbno, natančno in razumno obrazložilo, ker pa pri svojem delu ni storilo tistih bistvenih kršitev določb procesnega prava, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, slednje v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe kot pravilne, glede na pritožbene očitke pa le še dodaja:

7Glede na jasno določilo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, ki določa, da v enem letu zastarajo tudi terjatve upnikov večstanovanjske hiše za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, so neutemeljena vsa pritožbena izvajanja, da gre v obravnavanem primeru za neupravičeno obogatitev na strani toženke in je zato treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok po določbah 190. in 346. člena OZ, saj da v primeru, ko upnik za dolžnika iz lastnih sredstev poravna oziroma plača fakture dobavitelju, zahteva za povrnitev stroškov temelji na petletnem zastaralnem roku in ne enoletnem roku, saj je položaj, ko dolžnik dolguje upniku drugačen, kot če dolguje dobavitelju. Kot izhaja iz komentarja OZ, je sodna praksa na podlagi 1. točke prvega odstavka 378. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) res izoblikovala stališče, da za plačila za dobavljeno toplotno energijo, vodo, dimnikarske, vzdrževalne storitve ne velja enoletni zastaralni rok, če jih za etažne lastnike plača upravnik stanovanj. Terjatve upravnikov za navedene storitve in dobave so primerljive s terjatvami iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ, zato, kot nadalje izhaja iz komentarja, tudi ni smiselno, da bi bili etažni lastniki v slabšem položaju takrat, ko dolgujejo plačilo upravniku (ker bi veljal daljši zastaralni rok), kot takrat, ko plačilo za isto storitev dolgujejo neposredno dobavitelju. Ravno zato je zakonodajalec, ker 1. točka citiranega člena velja le za terjatve, ki jih imajo dobavitelji oziroma izvajalci storitev (upravniki večstanovanjskih hiš pa niso dobavitelji energije, izvajalci dimnikarskih storitev in vzdrževanja Snage), v OZ-u določil, da tudi za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja in tudi druge njihove terjatve velja enoletni zastaralni rok. Druge njihove terjatve so med drugim tudi terjatve, ki so nastale zato, ker so za etažne lastnike plačali dobavljeno energijo ali storitve, pogoj pa je, da dospevajo trimesečno ali v krajših rokih, kar pa je v obravnavanem primeru podano. Glede na jasno zakonsko določilo in komentar k temu določilu, ki pojasnjuje namen zakonodajalca za takšno določilo, so vsa pritožbena izvajanja, da gre v obravnavanem primeru za neupravičeno obogatitev in zato petletni zastaralni rok, neutemeljena in jih pritožbeno sodišče kot takšna tudi zavrača.

8Pritožbeno sodišče ne vidi pomena, zakaj naj bi zakonodajalec, v kolikor bi imel namen, da bi upnikove terjatve zastarale v roku enega leta, v določbi 6. točke izpustil besede, „ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih“, kot trdi pritožba. Prav v tem je namreč določeno, da za takšne terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, velja enoletni zastaralni rok.

9Na izpodbijano odločitev pa tudi ne morejo vplivati pritožbena zatrjevanja, da ima tožnik letno preko 4.000 izvršb in da takšna odločitev predstavlja sodni precedens ter da zavrača tudi navajanja prvostopnega sodišča, da je zaradi pridobitne dejavnosti od tožnika mogoče pričakovati podobno skrbnost pri uveljavjanju svojih pravic, kot do neposrednih dobaviteljev. Pritožbeno sodišče le poudarja, da se mora upnik - v obravnavanem primeru tožnik, pač neoziraje na splošni petletni ali enoletni zastaralni rok vedno potruditi za pravočasno izterjavo, saj v nasprotnem primeru ni poplačan.

10Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritožbi ni moglo priznati uspeha, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje - 335. člen ZPP.

11O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker le-ti niso bili priglašeni.