VSL sklep IV Cp 1938/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo, s katero je mladoletna otroka pravdnih strank do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici, določilo je mesečno obveznost toženca za plačilo preživnine ter po uradni dolžnosti določilo stike med tožencem in mladoletnima otrokoma. Hkrati je zavrnilo toženčev predlog za izdajo začasne odredbe, da se otroka začasno zaupata v vzgojo in varstvo njemu ter da se tožnici prepove, da z otrokoma prečka državno mejo.

2Toženec je proti odločitvi o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe vložil pravočasno pritožbo, proti izdani začasni odredbi pa ugovor, ki pa ga je na naroku dne 5. 7. 2013 umaknil. Tako je odločitev s katero je sodišče začasno, do pravnomočno končanega postopka, mladoletna otroka dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici postala pravnomočna.

3V pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe (IV. točka izreka sklepa) pritožnik navaja, da je sodišče v celoti sledilo enostranskim navedbam tožeče stranke, pri čemer ni izvedlo nobenega izmed predlaganih dokazov pravdnih strank. Poudarja, da je odločitev sodišča v nasprotju s koristjo otrok, in sicer iz razlogov, ki jih je navedel v ugovoru zoper I. točko izreka sklepa o začasni odredbi. Toženec v pritožbi poudarja, da tožnica nima slovenskega državljanstva, da v Republiki Sloveniji nima sorodnikov ter da po izselitvi iz varne hiše ne bo imela stanovanja, saj je do sedaj živela v stanovanju toženčevih staršev, kar pa so vse okoliščine, ki izkazujejo nevarnost, da bo tožnica odpeljala deklici iz Republike Slovenije.

4Tožnica je na pritožbo odgovorila ter je predlagala njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog toženca za izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval, da tožeča stranka z otrokoma ne sme prečkati državne meje ter da mora pri naslovnem sodišču deponirati potna lista za mladoletna otroka. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da toženec z ničemer ni izkazal nevarnosti, da bi tožeča stranka deklici za stalno odpeljala iz Republike Slovenije. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da deklicama z izdajo takšne začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazale za neutemeljeno ne bi utrpele nikakršne škode oziroma bi bila le-ta v primerjavi s škodo, katero bi utrpel tožnik, v kolikor bi ju tožnica dejansko odpeljala iz Republike Slovenije, neznatna. S prepovedjo prečkati državno mejo, bi bili deklicama najmanj preprečeni stike s sorodniki po materini strani, za katere toženec sam zatrjuje, da prebivajo izven Republike Slovenije.

7Z umikom toženčevega ugovora zoper izdani sklep o začasni odredbi, je postala odločitev sodišča o začasnem zaupanju deklic v varstvo in vzgojo materi pravnomočna. Pravnomočna odločitev sodišča, da se deklici začasno dodelita v varstvo in vzgojo tožnici, pa izključuje možnost, da bi bil utemeljen toženčev predlog da se otroka začasno dodelita v varstvo in vzgojo njemu. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja tudi z razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje začasno dodelilo deklici v varstvo in vzgojo tožnici in jih pritožbena izvajanja v ničemer ne omajajo.

8Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ( 2. točka 365. člena ZPP).