VSL sklep II Cp 3128/2016

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora toženka tožniku v roku 15 dni plačati 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2009 dalje do plačila. Toženki je naložilo, da mora tožniku povrniti tudi pravdne stroške v višini 4.261,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi kot bistveno navaja, da so ugotovitve sodišča o namenu danega posojila v medsebojnem nasprotju, zaradi česar je podana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tako v 19. točki obrazložitve ugotavlja, da je bilo posojilo dano za izgradnjo betonskega opornega zidu in bazena, iz 21. in 23. točke obrazložitve nasprotno izhaja, da je bilo posojilo porabljeno za izdelavo tlakov, inštalacij, ureditev kopalnice in kuhinje, iz 25. točke obrazložitve pa, da je bil denar porabljen za potrebe družine, skupnega gospodinjstva ter gradnjo hiše in okolice. Nadalje so ugotovitve sodišča v nasprotju s trditveno podlago tožbe in izvedenimi dokazi. Tožnik je sprva trdil, da je bilo posojilo dano za potrebe družine in gospodinjstva, kasneje pa, da je 15.000,00 EUR A. v septembru 2008 posodil za gradnjo hiše, 6.000,00 EUR pa leta 2009 za izgradnjo opornega zidu in bazena. Tožnik torej sploh ni trdil, da bi bil tudi znesek 15.000,00 EUR posojen za izgradnjo bazena in opornega zidu, kot je ugotovilo sodišče. Tožnik je ob zaslišanju, sicer v nasprotju s tožbenimi navedbami, izpovedal, da je bilo celotno posojilo 21.000,00 EUR namenjeno izgradnji bazena in opornega zidu, pri čemer je znesek 15.000,00 EUR 3. 9. 2008 izročil v gotovini, ker je A. zaradi plačila izvajalcev takoj potreboval denar. Posojilo 15.000,00 EUR torej zagotovo ni bilo namenjeno izgradnji bazena in betonske škarpe, saj je bil načrt za gradnjo izdelan šele v januarju 2009 in se gradnja pred majem 2009 ni pričela. Ugotovitev sodišča, da naj bi bilo posojilo porabljeno za izdelavo tlakov, instalacij, kopalnice ter kuhinje, v izvedenem dokaznem postopku nima prav nobene opore. Niti tožnik, niti toženka o takšni namembnosti posojila nista izpovedala. Iz izpovedbe toženke izhaja, da so bile ob vselitvi napeljave in tlaki že dokončani. Nadalje sodišče ni kritično presodilo navedb toženke, da je bilo posojilo dano kvečjemu za skupne poslovne projekte tožnika in A. Sodišče je zaključilo, da je iz elektronskega sporočila z 11. 5. 2011 poslovni namen danih posojil razviden le glede projektov R. in P. ter pri tem spregledalo trditev, da je o poslovnem namenu mogoče sklepati na podlagi dejstva, da sta vtoževani posojili omenjeni v elektronskem sporočilu, ki sicer govori o poslovnem sodelovanju med tožnikom in A. Nenazadnje je tožnik glede posojil v višini 16.270,00 EUR priznaval, da izhajajo iz njunih poslovnih razmerij, četudi to iz elektronskega sporočila ni razvidno. Če sodišče namena posojila ni moglo zanesljivo ugotoviti, bi moralo odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Poleg tega se sodišče ni opredelilo do navedb toženke, da ji je tožnik z elektronskim sporočilom 14. 10. 2013 dolg odpustil, kar predstavlja kršitev toženkine pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava. Ker toženka od pokojnega ne more izterjati regresnega zahtevka, ne more solidarno odgovarjati za celotno vračilo posojila. Predlaga spremembo sodbe, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba je bila vročena v odgovor tožniku, ki je prerekal podane pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Utemeljena je pritožbena graja, da so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnem dejstvu – namenu posojila v medsebojnem nasprotju. Tako sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve ugotavlja, da je bilo posojilo porabljeno za dograditev betonskega opornega zidu (škarpe) in bazena v skladu s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 2008/212-01 iz decembra 2008. Iz 21. in 23. točke obrazložitve nasprotno izhaja, da je bilo posojilo porabljeno za izdelavo inštalacij v hiši (voda, elektrika) ter izdelavo tlakov oz. estrihov, kar je sploh omogočalo, da sta toženka in A. v hiši lahko normalno živela. V 25. točki obrazložitve pa sodišče prve stopnje zaključi, da je bilo posojilo porabljeno za pokrivanje potreb družine in gospodinjstva oziroma za gradnjo hiše in okolice. Izpodbijana sodba tako na treh mestih zavzame nasprotne ter medsebojno izključujoče zaključke o porabi posojila, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Nadalje držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožnika z ugotovitvijo, da je bilo posojilo v celoti porabljeno za izgradnjo betonskega zidu in bazena, saj tega tožnik sploh ni zatrjeval. Tožnik je namreč zgolj glede posojila v višini 6.000,00 EUR navajal, da je bilo porabljeno za gradnjo opornega zidu in bazena, medtem ko naj bi bilo prvo posojilo v višini 15.000,00 EUR porabljeno za nadaljevanje gradnje hiše (list. št. 22). Utemeljene so tudi pritožbene navedbe, da zaključek sodišča prve stopnje o porabi posojila za izdelavo instalacij, estrihov in kanalizacije v izvedenem dokaznem postopku nima nobene opore. O takšni porabi posojila niso izpovedale niti priče, niti katera izmed pravdnih strank. Tožnik je ob zaslišanju (v nasprotju s trditveno podlago tožbe) dejal, da je bil celoten znesek 21.000,00 EUR posojen striktno za namen ureditve betonske škarpe in bazena, na izrecno vprašanje o vlaganjih v hišo pa je odvrnil, da bi slednje težko dokazal. Tudi toženka o takšnih vlaganjih ni izpovedala, temveč je ob zaslišanju dejala, da sta s pokojnim A. hišo kupila v letu 2006 in po nakupu za silo (bivanje) uredila pritlično kletni prostor ter se vanj vselila. V drugih etažah zaradi pomanjkanja sredstev po vselitvi ni bilo nič narejeno, položen je bil zgolj parket. Sodišče prve stopnje zaključka, da je bilo posojilo namenjeno izdelavi tlakov in instalacij, ni utemeljilo z izsledki dokaznega postopka, temveč z razlago, da je edino življenjsko in logično, da bi si toženka in A. pred izgradnjo bazena in zunanje škarpe uredila inštalacije oziroma hišo usposobila za normalno življenje. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je v obravnavani zadevi bistveno, za kateri namen sta toženka in pokojni A. posojilo dejansko porabila, in ne kako bi bilo po presoji sodišča v njuni situaciji najbolj razumno postopati. Sodišče bi moralo namen danega posojila ugotoviti na podlagi konkretnih okoliščin obravnavane zadeve. Če tega na podlagi izvedenih dokazov ne bi moglo zanesljivo ugotoviti, bi moralo v skladu z 215. členom ZPP odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

7Sodišče prve stopnje ni izvedlo celovite dokazne ocene in ni kritično presodilo navedb toženke, da je tožnik A. posojal denar za različne skupne projekte. Možnost, da bi bilo posojilo dano za poslovne namene, je sodišče prve stopnje izključilo zgolj na podlagi dejstva, da v elektronskem sporočilu s 5. 5. 2011 pri vtoževanih posojilih ni bil naveden konkreten poslovni projekt, medtem ko je bilo pri dveh drugih zneskih (ki niso predmet obravnavanega postopka) izrecno navedeno, da je bilo posojilo dano za projekta R. in P. Takšna razlaga ni prepričljiva. Četudi pri vtoževanih posojilih namen, za katerega sta bili dani, iz elektronskega sporočila ni razviden, to samo po sebi ne izključuje možnosti, da sta bili dani za posloven namen. Pritožnica utemeljeno opozarja, da tožnik glede posojil v skupni višini 16.270,00 EUR priznava, da gre za dolg iz poslovanja med tožnikovo družbo S., d.o.o., ter pokojnikovima družbama V., d.o.o., in Z., d.o.o. (list. št. 41), čeprav slednje iz vsebine elektronskega sporočila ravno tako ni razvidno. Poleg tega je toženka pravočasno navajala, da je pokojni A. kot arhitekt dal določene projekte v izris tožniku in dolg verjetno predstavljajo izostala plačila za opravljeno delo (list. št. 31), do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Iz elektronskega sporočila izhaja, da naj bi vtoževani dolg 6.000,00 EUR nastal v obdobju med septembrom 2008 in septembrom 2009. Dolg v enaki višini naj bi nastal tudi v obdobju med septembrom 2009 in septembrom 2010, v času med septembrom 2010 in majem 2011 (ko je bilo napisano sporočilo) pa še dolg 4.500,00 EUR, pri čemer iz pojasnil tožnika izhaja, da se zadnja dva zneska nanašata na dolg iz poslovnega sodelovanja z A. Dejstvo, da sta dolgova v enaki višini 6.000,00 EUR nastala v enakem časovnem razdobju dvanajstih mesecev, bi lahko nakazovalo, da vtoževani dolg 6.000,00 EUR izhaja iz poslovnega sodelovanja med tožnikom in A. Nenazadnje pa sodišče prve stopnje ni odgovorilo niti na navedbe toženke, da ji je tožnik z elektronskim sporočilom dne 14. 10. 2013 dolg odpustil (list. št. 59, 60) ter ji s tem kršilo pravico do izjave, kar predstavlja procesno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Pritožbi je bilo tako iz že navedenih razlogov treba ugoditi. Ker gre za kršitve, ki jih pritožbeno sodišče glede na njihovo naravo ni moglo samo odpraviti, je izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ob tem je na podlagi 356. člena ZPP odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom. V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje narediti celovito dokazno oceno ter se obrazloženo opredeliti do navedb pravdnih strank ter navesti dejansko in materialnopravno podlago za sprejeto odločitev.

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).