VSM sodba IV Kp 22054/2012

I. Pritožba obsojenega B.C. se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 60,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo II Kr 22054/2012 z dne 14. 7. 2016 na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pogojno obsodbo, izrečeno obsojenemu B.C. s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju I K 22054/2012 z dne 26. 2. 2014, s katero mu je bila zaradi kaznivega dejanja zatajitve iz prvega odstavka 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) določena kazen 7 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, preklicalo in mu navedeno zaporno kazen izreklo. Po prvem odstavku 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan poravnati stroške tega postopka, in sicer plačati sodno takso po tar. št. 74010 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 65,00 EUR.

2Zoper sodbo se je obsojenec pritožil. V pritožbi, ki jo hkrati imenuje prošnja, pritožbenemu sodišču predlaga, da mu da še eno priložnost za izpolnitev posebnega pogoja, in sicer da do 31. 12. 2016 oškodovani gospodarski družbi poplača celoten znesek, ki ga dolguje.

3Pritožba ni utemeljena.

4V pritožbi z dne 1. 9. 2016, s katero se zavzema, da se pogojna obsodba ne prekliče, obsojenec navaja, da ni več zaposlen pri delodajalcu v Avstriji, ki mu je dolžan izplačilo plač, a mu bo po zagotovilih Zavoda za zaposlovanje v Republiki Avstriji denar izplačan v roku dveh do treh mesecev ter da se je zaposlil v Republiki Sloveniji, kjer mu je delodajalec zagotovil, da ga bo zaposlil za nedoločen čas, to pa pomeni, da bo lahko dobil tudi bančni kredit ter bo oškodovanki do 31. 12. 2016 celoten znesek poplačal.

5Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve in razlogov prvostopenjske sodbe zaključuje, da je sodišče prve stopnje pogojno obsodbo, izrečeno obsojenemu B.C., utemeljeno preklicalo in mu izreklo zaporno kazen. Pravilno je namreč zaključilo, da je bil obsojenec vse od izdaje sodbe 26. 2. 2014 v rednem delovnem razmerju in je prejemal plačo, da je bil nato po lastnih navedbah zaposlen pri avstrijskem delodajalcu in da njegove socialne ter premoženjske razmere niso tako slabe, da oškodovani družbi ne bi mogel poravnati škode v precej višjem znesku kot je to storil do 9. 3. 2016, torej v višini 2.325,00 EUR, prav tako pa, da se je na narokih za preklic pogojne obsodbe neprepričljivo skliceval na prijatelja. Slednji bi mu naj obljubil, da mu bo pri plačilu pomagal in si v ta namen že uredil kredit, a naj ne bi mogel dvigniti denarnih sredstev, ker je na delu v Ameriki. Navedeno in njegova trditev, da bi denar nakazal oškodovani družbi, a je menil, da mora škodo povrniti v celoti, pri čemer je pred tem že povrnil del zneska, tudi po oceni pritožbenega sodišča kažejo na to, da obveznosti do oškodovanke obsojeni B.C. ni imel namena poravnati.

6Razlog za ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe je lahko tudi okoliščina, da obsojenec posebni pogoj izpolni še pred pravnomočnostjo sodbe, s katero mu je bila pogojna obsodba preklicana in kazen zapora izrečena. Ker je obsojenec v pritožbi navedel, da bo posebni pogoj v celoti izpolnil do 31. 12. 2016, mu je bila ta možnost dana, a tudi po preteku tega datuma pritožbeno sodišče ugotavlja, da svoje obveznosti, kljub okoliščinam, ki jih navaja v pritožbi in zatrjevanju, da jo bo izpolnil, tega ni storil, saj bi sicer sodišče o tem obvestil.

7Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

8Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo po tar. št. 74011 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ter prvim odstavkom 507. člena ZKP).