VSM sodba IV Kp 51959/2010

I. Pritožba obsojene R. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo II Kr 51959/2010 z dne 5. 12. 2016 preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obsojenki izrečena s sodbo istega sodišča IV K 51959/2010 z dne 20. 9. 2012, v kateri je bila zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) določena kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let in dodatnim pogojem, da je obsojenka v roku enega leta in šest mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovancu povrne premoženjsko škodo v višini 15.000,00 EUR.

2Zoper to sodbo se je pritožila obsojenka. Iz njene laično sestavljene pritožbe je razbrati, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni in ji določi dodaten čas za izpolnitev pogoja, naloženega s pogojno obsodbo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Postopek za preklic pogojne obsodbe je namenjen preverjanju, ali je obsojenec izpolnil v pogojni obsodbi določen posebni pogoj. Če ga ni izpolnil, sodišče ugotavlja, ali pogoja ni izpolnil zato, ker kljub pripravljenosti iz objektivnih okoliščin tega ni mogel pravočasno storiti, ali pa ga ni izpolnil zato, ker ima še vedno družbeno nesprejemljiv, nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic.

5Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z zgoraj navedenim in je potem, ko je pooblaščenec oškodovanca dne 6. 1. 2015 podal predlog za preklic pogojne obsodbe, ker obsojenka ni izpolnila dodatnega pogoja, začelo postopek ugotavljanja razlogov za neizpolnitev. V ta namen je skladno z določbo drugega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poskušalo zaslišati obsojenko, da bi ugotovilo dejstva in zbralo dokaze, ki so pomembni za odločitev o predlaganem preklicu pogojne obsodbe. Pri tem pa, kot je to razvidno iz obširne in podrobne obrazložitve napadene sodbe (točka 3), ni bilo uspešno. Obsojenko je vabilo na tri naroke na njen tedaj edini znan naslov, vendar so se vsa vabila vračala z oznako, da jih obsojenka ni dvignila. V enem od teh primerov je vročitev opravilo tudi po posebej pooblaščenem vročevalcu, ki prav tako ni bil uspešen. Opravilo je tudi več poizvedb pri različnih policijskih postajah, da bi ugotovilo prebivališče obsojenke, po 547. členu ZKP pa je odredilo razpis iskanja. Vse brez uspeha. Kot je zapisalo v obrazložitvi napadene sodbe, se je obsojenka ob intenzivnem policijskem iskanju sama javila sodišču dne 9. 11. 2016 in po telefonu sporočila, da bo pristopila na sodišče dne 21. 11. 2016. Zatem pa je dne 18. 11. 2016 po elektronski pošti sodišče obvestila, da živi v Španiji in da so nastopile okoliščine, zaradi katerih na navedeni datum na sodišče ne bo mogla priti. Te okoliščine je tudi pojasnila. Sodišče prve stopnje je obsojenko zatem vabilo še na njen nov naslov v Republiki Sloveniji, ki je naveden v CRP, vendar obsojenka kljub njenim zagotovilom, da bo na sodišče prišla, do izreka sodbe tega ni storila.

6Na osnovi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se obsojenka izmika s pogojno obsodbo naloženim obveznostim in da zavlačuje postopek odločanja o preklicu pogojne obsodbe. Obsojenki je bila dana možnost, da se izreče o razlogih neizpolnitve dodatnega pogoja, ter da predloži ustrezna dokazila, s katerimi bo izkazala v elektronskem sporočilu z dne 9. 11. 2016 zatrjevano objektivno nezmožnost njegove izpolnitve, vendar tega ni storila. Za svoje navedbe, da živi v Španiji, da se tam izobražuje in da se ji po izobraževanju obeta dobro plačana služba, ter da mora skrbeti za dva nedoletna otroka in da doslej ni imela sredstev, da bi povrnila oškodovancu s kaznivim dejanjem povzročeno premoženjsko škodo, ni predložila prav nobenega dokazila, tega pa ni storila niti v pritožbenem postopku, ko kljub ponovnemu zatrjevanju obstoja navedenih okoliščin, ki naj bi bile razlog za njeno neizpolnitev naložene ji obveznosti, k pritožbi ni priložila ničesar, kar bi dokazovalo resničnost dejstev, ki jih zatrjuje. Z ničemer niso izkazani in dokazani tudi v pritožbi zatrjevani njeni stiki z oškodovancem, pa zato pritožbenim navedbam, v katerih zatrjuje, da se ne izmika izpolnitvi s pogojno obsodbo naloženega pogoja, ni mogoče verjeti.

7Ob vsem navedenem ni prezreti, da je rok za izpolnitev dodatnega pogoja potekel že dne 20. 3. 2014, torej pred več kot dvemi leti in devet mesecev, preizkusna doba pa se je iztekla dne 20. 9. 2016. Ker sme sodišče podaljšati rok za izpolnitev obveznosti samo v okviru s pogojno obsodbo določene preizkusne dobe (člen 54 KZ), je pritožbeni predlog obsojenke, da bi pritožbeno sodišče ta rok podaljšalo, neutemeljen.

8Iz navedenih razlogov, in ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obsojenka ni izpolnila v pogojni obsodbi naložene obveznosti, pri čemer na podlagi zbranih podatkov in neaktivnosti obsojenke v smeri predložitve dokazil o nasprotnem, ni moglo priti do zaključka, da tega ni storila iz objektivnih razlogov, je o predlogu za preklic pogojne obsodbe, ki ga je podal pooblaščenec oškodovanca, z napadeno sodbo pravilno odločilo.

9Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obsojenke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

10Izrek o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 94. člena ZKP, zanj pa se je pritožbeno sodišče odločilo iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (točka 5 obrazložitve).