VSC sklep in sodba Cp 344/2015

Pritožbi drugotožene stranke se ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v točki 1. razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v točki 3. in 5. pa se izrek spremeni tako, sedaj točki 3 in 5 glasita:
Zavrne se primarni tožbeni zahtevek drugotožeče stranke v 1. in 2. točki, ki se glasita:
“1. Prodajna pogodba, ki sta jo pod št. ... v odvetniški pisarni odvetnika X., dne 26. 4. 2007 sklenila prvotožena stranka N. K., EMŠO …., stan. U. P. b. …, C. in sedaj pokojni J. H., EMŠO ..., takrat stan. C. n. G. ..., V., kot prodajalca z drugotoženo stranko R. A., EMŠO ..., stan. O. t. ..., L., kot kupcem, in na podlagi te prodajne pogodbe izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo prvotožene stranke in sedaj pokojnega J. H. z dne 26. 4. 2007, ki sta v zbirki listin Okrajnega sodišča v Celju pod Dn 3078/2007, se razveljavita.

2. Vknjižba lastninske pravice R. A., EMŠO ..., stan. O. t. ..., L., pri nepremičninah: z ID znakom ... (ID ...), ki predstavlja posamezni del št. 5 v stavbi št. ..., k. o. ... - L., pritlični del hiše na naslovu O. t. … v L., ki stoji na parceli 1 k. o. ... - L., ID znakom ... (ID ...), ki obsega parc. št. 2 v izmeri 54 m2, z ID znakom ... (ID ...), ki obsega par. št. 3 gospodarsko poslopje 164 m2 in dvorišče 137 m2, z ID znakom ... (ID ...), ki obsega parc. št. 4, dvorišče, dejansko pa vrt v izmeri 67 m2, s sklepom Okrajnega sodišča v Celju Dn 3.../2007 z dne 11. 5. 2007, kasnejša vknjižba lastninske pravice drugotožene stranke pri nepremičnini z ID znakom ... (ID ...), s sklepom Okrajnega sodišča v Celju Dn 28.../1988 z dne 17. 1. 2013 ter kasnejša vknjižba lastninske pravice drugotožene stranke pri nepremičninah z ID znakom ... (ID ...), z ID znakom ... (ID ...), z ID znakom ... (ID ...), s sklepom Okrajnega sodišča v Celju Dn ... z dne 17. 1. 2013, so neveljavne in se v posledici izbrisa lastninske pravice drugotožene stranke ponovno vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (stanje vpisov, kot je obstajalo pred vpisom Dn ...).”

“5. Zavrne se podredni tožbeni zahtevek drugotožeče stranke v točkah 3 in 4, ki se glasita: “3. Prvotožena stranka N. K., U. p. b. ..., C. in dediči po pokojnem J. H., EMŠO ..., stan. C. n. g. ..., V. (M. H., EMŠO ..., C. n. g. ..., V., P. H. K., EMŠO ..., P. p. V. ..., V. in M. S., EMŠO …, M. G. ..., S., H.), sta dolžna skleniti prodajno pogodbo z drugotožečo stranko I. G., T. c. ..., C., pod enakimi pogoji, kot sta jo sklenila prvotožena stranka in sedaj pokojni J. H., EMŠO ... drugotoženo stranko. Prodajna pogodba mora biti zemljiškoknjižno sposobna za vpis lastninske pravice tožeče stranke I. G., O. t. ..., L., in sicer do 1/2 celote, na pritličnem delu hiše na naslovu O. t. ..., L., ki stoji na parceli št. 1 k.o. L. z ID znakom ... (ID ...), na parceli št. 2 k.o. L. z ID znakom ... (ID ...), , na parceli št. 3 k.o. L. z ID znakom ... (ID ...), ter parceli št. 4 k.o. L. z ID znakom ... (ID ...), , za kupnino 31.296,95 EUR, z naslednjo vsebino:
„PRODAJNA POGODBA sklenjena med prodajalcema:

1. K. N., roj. …., iz C., Ul. V. p. b. ..., (EMŠO …)

2. dediči po pokojnem H. J., EMŠO ... (to so M. H., EMŠO ..., C. n. G. ..., V., P. H. K., EMŠO ..., P. p. V. ..., V. in M. S., EMŠO ..., M. G. ..., S., H.) in kupcem: G. I., roj. 1959, stan. O. t. .., L. (EMŠO ...) v tekstu kot sledi:
I. N. K. in dediči po pokojnem J. H. sta v k.o. L. dejanska solastnika vsak do 1/2 naslednjih nepremičnin:
- celotnega pritličnega dela hiše O. t. .. v L., ki stoji na parceli 1, stanovanjska stavba 324 m2 z ID znakom ... (ID ..., - parcele št. 2 v izmeri 54 m2 z ID znakom ... (ID ...), ki se vodi kot poslovna stavba, vendar samo zemljišča in brez omenjene “poslovne stavbe”, ki je v naravi objekt montažnega pomena - kiosk za prodajo sadja in zelenjave,- parcele št. 3, gospodarsko poslopje 164 m2 in dvorišče 137 m2 z ID znakom ... (ID ...) - parcele št. 4 dvorišče, dejansko pa vrt v izmeri 67 m2 z ID znakom ... (ID ...).
To njuno solastništvo je v elektronsko vodeni zemljiški knjigi opredeljeno takole:
- pod B 7 je vpis: Po pravnomočni odločbi Sekretariata za upravne in gospodarske zadeve O.L. z dne 8. 6. 1993, št. ... in dodatni odločbi z dne 13. 7. 1993 se vknjiži lastninska pravica, razen glede iz nacionalizacije izvzetih stanovanj, v korist oseb z imenom: H. J., roj. 1930, C. n. G. ..., V. K. N. roj. H., roj. 1924, C. - U. V. p. b. ..., za vsakega do polovice nedoločenega deleža.
- pod B 8 je vpis: Po sklepu o dedovanju z dne 7. 12. 1993, opr. št. D 687/93 se pri H. P. nedoločenem deležu, razen glede iz nacionalizacije izvzetih stanovanj, vknjiži lastninska pravica za osebi z imenom: H. J., roj. 1930, C. n. G. ..., V. K. N. roj. H., roj. 1924, C. - U.. V. p. b. ...za vsakega do polovice nedoločenega deleža. - pod ***
II.Upoštevajoč ugotovitve iz tč. I. te pogodbe, prodajalca K. N., roj. 1924 (EMŠO ...) in dediči po pok. H. J., roj. 1930 (EMŠO ...) prodata kupcu G. I., roj. 1959, stan. O. t. ..., L. (EMŠO ….), naslednje nepremičnine v k.o. L. na lokaciji O. t. - 1/2 celotnega pritličnega dela hiše O. t. … v L., ki stoji na parceli 1, stanovanjska stavba 324 m2 z ID znakom ... (ID ...)- 1/2 parcele št. 2 v izmeri 54 m2 z ID znakom ... (ID ...), ki se vodi kot poslovna stavba, vendar samo zemljišče in brez omenjene “poslovne stavbe”, ki je v naravi objekt montažnega pomena - kiosk za prodajo sadja in zelenjave,- 1/2 parcele št. 3, gospodarsko poslopje 164 m2 in dvorišče 137 m2 z ID znakom ... (ID ...) - 1/2 parcele št. 4 dvorišče, dejansko pa vrt v izmeri 67 m2 z ID znakom ... (ID ...).
III. Sporazumno določena kupnina znaša: 15.648,48 EUR.
IV. Zemljiškoknjižna dejanja iz te pogodbe lahko predlaga vsaka stranka sama in na svoje stroške.
V.Posest kupljenih nepremičnin nastopi kupec takoj in začne zanje tudi plačevati vse redne davke in druga javna bremena. Nepremičnine so kupljene po načelu “videno - kupljeno”. Prodajalca jamčita, da niso obremenjene, kar je razvidno tudi iz zemljiške knjige. Davek na promet nepremičnin plača kupec, ki nosi tudi stroške zapisa te pogodbe, z.k. dovolila, ki je izstavljeno ločeno od glavne pogodbe, notarske overitve in z.k. stroške.
VI. Pogodbene stranke so dolžne pogodbo predložiti pristojni davčni upravi in v roku 6 mesecev predlagati zemljiški knjigi ustrezen prepis lastništva.”,
v roku 15 dni, pod izvršbo, v nasprotnem primeru bo takšno pogodbo nadomestila ta sodba.

4. Toženi stranki N. K. EMŠO ..., U. p. b. …, C. in dediči po pokojnem J. H., EMŠO ..., C. n. g. ..., V. (M. H., EMŠO ..., C. n. g. .., V., P. H. K., EMŠO ..., P. p. V. ..., V. in M. S., EMŠO ..., M. G. ..., S., H.), sta dolžni I. G. kot kupcu izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo tožnik I. G. lahko vknjižil kot lastnik pritličnega dela stavbe na naslovu O. t. ..., L., stoječe na parceli št. 1 k.o. L. z ID znakom ... (ID ...), na parceli št. 2 k.o. L. z ID znakom ... (ID ...) , na parceli št. 3 k.o. L. z ID znakom ... (ID ...) ter parceli št. 4 k.o. L. z ID znakom ... (ID ...) , do 1/2 celote in s katerim izrecno in nepogojno dovoljujeta, da se pri nepremičninah z ID znakom... (ID ...) , ID znakom ... (ID ...), z ID znakom ... (ID ...) ter ID znakom ... (ID ...) vknjiži lastninska pravica v korist I. G., roj. 1959, stan. O. t. ..., L., EMŠO: ..., do 1/2 celote, razen posameznih delov od 1 do 4 v večstanovanjski stavbi št. ..., k.o. L., vse v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe, sicer bo dovolilo nadomestila ta sodba, vse pod izvršbo.”
Pritožba drugotožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je v točki 4 izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obema pritožbama se glede izreka o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, vsebovanih od točke 7. do 16., ugodi in se sodbo razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Drugotožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških drugotožene stranke in prvotožeče stranke pa se pridrži za končno odločbo.

1Z delno sodbo opr. št. P 492/2009 je dne 7. 2. 2015 sodišče prve stopnje razsodilo, da se tožbenima zahtevkoma prvo drugo in tretje tožeče stranke ugodi in se razveljavi prodajna pogodba sklenjena med toženimi strankami, glede parc. št. ..., ..., ... in ..., vse vpisane v k. o. L.. Nato je odločilo, da je vknjižba lastninske pravice na drugotoženo stranko na teh parcelah neveljavna in da so tožene stranke dolžne skleniti prodajno pogodbo s tožečima strankama, z vsebino kot sta jo tožeči stranki zahtevali v tožbi, pri tem je delno kombiniralo primarni in podredni tožbeni zahtevek obeh pravdnih strank. V točki 2. izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek prvotožeče stranke, da so tožene stranke dolžne s prvotožečo stranko skleniti prodajno pogodbo še za preostali delež (1/2 do celote) na prej omenjenih nepremičninah. Enako odločitev je do drugotožeče stranke sprejelo v točki 6. izreka, v točki 4. izreka je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek drugotožeče stranke. V točki 3. je ugodilo zahtevku, s katerim je ta stranka zahtevala, da prvotožena stranka in četrtotožena stranka skleneta prodajno pogodbo z drugotožečo stranko pod enakimi pogoji kot sta jo sklenila prvotožena stranka in sedaj pokojni J. H. z drugotoženo stranko, vse glede istih nepremičnin. V točkah 7. do 16. pa je sodišče prve stopnje odločilo o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Glede prvotožeče stranke je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila prvotožnica v času sklepanja pogodbe s toženimi strankami solastnica na stavbi, vpisani v vl. št. 104 k. o. L., to je na parc. št. 1, ne pa tudi na vseh nepremičninah, takrat vpisanih v vl. št. 104 k. o. L., to je na nepremičninah parc. št.1, stanovanjska stavba v izmeri 324 m2, parc. št. 2, poslovna stavba v izmeri 54 m2, parc. št. 3 gospodarsko poslopje v izmeri 164 m2 in dvorišče v izmeri 137 m2 ter parc. št. 4, dvorišče v izmeri 67 m2, do zaenkrat še nedoločenega deleža in ji je sodišče zato priznalo zakonito predkupno pravico na vseh spornih nepremičninah. Ker takrat prvo in tretje tožena stranka nista tožnice obvestila o sklenjeni prodajni pogodbi, je zato ta prodajna pogodba neveljavna, neveljavna je tudi vknjižba lastninske pravice, vknjižena na drugotoženo stranko in so zato pod enakimi pogoji prva in tretjetožena stranka dolžni skleniti z njo prodajno pogodbo na podlagi katere bo pridobila lastninsko pravico na vseh nepremičninah. Glede drugotožnika pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je uspel dokazati solastniško upravičenje na parc. št. 1 k. o. ..., prvo in tretjetožena stranka sta drugega tožnika obvestili o nameravani prodaji vseh nepremičnin z dopisom dne 7. 4. 2007, in nato še z nadaljnjimi dopisi, ki so vsi vsebovali navedbo cene in predmeta prodajne pogodbe, to prodajno ponudbo je drugotožnik nato sprejel in izjavil, da uveljavlja predkupno pravico in da se strinja s pogoji prodaje, kot to določa 508. člen OZ, vendar pa mu prvotoženka in J. H. uveljavitev predkupne pravice nista omogočila. Dogovor je bil, da bo drugotožnik kupnino plačal dne 25. 4. 2007, kljub temu da drugo in tretjetoženi stranki nista hoteli sprejeti kupnine, te kupnine ni deponiral, vendar kot laik in prava nevešča oseba s to zakonsko določbo ni bil seznanjen. Ugotovilo je tudi še, da sta tožeči stranki uspeli dokazati nedobrovernost kupca, to je drugotožene stranke. Zato je tudi glede drugotožnika odločilo, da je zahtevek utemeljen s podobno vsebino kot je to odločilo glede prve tožnice. Nato je odločilo še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

2Zoper ugodilni del delne sodbe se pritožuje drugotoženec po svojih pooblaščencih. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb ZPP, ker je dovolilo spremembo tožbe in je dovolilo še nov podredni zahtevek, to je zahtevek za izbris že opravljenih vknjižb v zemljiško knjigo. Ker je pravna podlaga obeh tožečih strank za uveljavljanje njune predkupne pravice 512. člen OZ, kjer pa je določen 6-mesečni prekluzivni rok, sodišče take spremembe tožbe ne bi smelo dovoliti, saj sta tožeči stranki tako zamudili 6-mesečni prekluzivni rok za vložitev tožbe, kar pomeni ne le bistveno kršitev določb ZPP, ampak tudi zmotno uporabo določbe 512. člena OZ. Pri taki svoji odločitvi pa je sodišče prezrlo, da je samo zahtevek drugotožene stranke po nasprotni tožbi iz naslova vlaganj v nepremičnine, ki je predmet tožbenega zahtevka in v katere je drugi toženec vlagal do izdaje začasne odredbe, s katero mu je sodišče prepovedalo nadaljnje posege v nepremičnino, to je do trenutka, ko je bil prvič seznanjen, da je njegov nakup sporen, izločilo iz te sporne zadeve, in je odprlo nov spis iz razloga ekonomičnosti postopka. Tako prvo kot drugotožeča stranka sta postavljene primarne in podrejene tožbene zahtevke v vlogah podale že po preteku 6-mesečnega roka in iz tega razloga sodišče njihovemu tožbenemu zahtevku ne bi smelo ugoditi, ker je bila tožba vložena prepozno, rok ki ga določa prvi odstavek 512. člena OZ pa je prekluziven. Nadalje je sodišče storilo bistveno kršitev določb ZPP, ker ni upoštevalo izpovedi prvotožeče stranke, da sta se z možem smatrala kot predkupna upravičenca iz prodajne pogodbe, na podlagi katere sta postala lastnika točno določene stanovanjske enote in iz prodajne pogodbe izhaja, da sta kupila le določene stanovanjske prostore brez zemljišča, brez skupnih delov in naprav, zlasti pa, da nepremičnina, v kateri se nahaja stanovanje stoji na par. št. 1 in da je v pogodbi natančno napisano, kaj je predmet prodaje. Iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige za vl. št. ... k. o. L. pa izhaja, da gre za solastnino prve tožnice in njenega moža K. H., le na stanovanju do 1/2. Predmet prodaje pa niso bile nepremičnine parc. št. ..., ... in .... Zlasti pa sodišče ni zavzelo stališče glede sodbe Okrajnega sodišča v Celju opr. št. P 8/2001, ki jo je drugi toženec sodišču posredoval in se nanjo tudi izrecno skliceval. Iz te sodbe je razvidno, da je sodišče pravnomočno tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na solastniški delež tožnikov na stavbi … in na parc. št. …, zavrnilo. Glede na dejstvo, da gre za že razsojeno zadevo, kjer je sodišče ugotovilo, da prva tožnica ni solastnica nepremičnin, na katere se nanaša tožbeni zahtevek prve tožnice, ki mu je sodišče ugodilo prav iz razloga ugotovitve, da gre za lastnino z obrazložitvijo, ker ni bila vzpostavljena etažna lastnina in je torej na podlagi zakona podana solastnina, za katero pa je s pravnomočno sodbo odločeno, da je ni in pri tem sodišče prve stopnje ne pojasni razlogov, zaradi katerih ni upoštevalo te, že pravnomočno razsojene zadeve. Sodišče ne pove, na kakšen način so postali tožniki solastniki gospodarskih poslopij, dvorišča in drugih parcel, ki nikoli niso bili predmet prodajne pogodbe, za katero niso nikoli bili vpisani v zemljiški knjigi kot solastniki in pri katerih prav gotovo ne gre za skupne dele in naprave, na katerih bi pridobili solastnino po samem zakonu. Tožniki so tudi trdili, da je bila že vzpostavljena etažna lastnina, v nadaljevanju pa so kasneje na podlagi take trditve tudi spremenili tožbo. Sodišče je kljub zatrjevanju etažne lastnine iskalo razloge za solastnino. Odločitev sodišča glede zahtevka prve tožnice pa je napačna tudi zato, ker je prva tožnica solastnica stanovanja do 1/2 in kot lastnik glede na svoj solastninski delež lahko uveljavlja predkupno pravico le do višine svojega solastniškega deleža, kar pomeni le do 1/4, v kolikor bi bil tožbeni zahtevek utemeljen. Napačen je v nadaljevanju tudi zaključek sodišča, da gre v konkretnem primeru za nedoločene solastninske deleže. Iz zgodovinskega izpiska je točno razvidno, da je prvotožeča stranka pridobila lastninsko pravico le na nedoločenem delu iz nacionalizacije izvzetega stanovanja, vknjižena je bila lastninska pravica za H. J. in K. N., za vsakega do 1/2 na preostalem delu zgradbe. Pri ostalih nepremičninah pa je dejansko vpisana lastninska pravica pri posameznih stanovanjskih enotah s točno določenim pomožnim prostori, ki so bili predmet prodaje in torej ne gre za solastnino. S pravnomočno sodbo pa je že tako ugotovljeno, da na drugih nepremičninah solastninske pravice tožnica nima. Prvotožeča stranka pa je bila tudi obveščena o nameravani prodaji in ponudbe ni sprejela. Drugotoženecje bil dobroverni kupec. Drugotožnik ni upošteval predkupne pravice, ker ni plačal kupnine. Sodišče je razsodilo, da je drugotoženec dolžan skleniti prodajno pogodbo s tožečima strankama pod drugačnimi pogoji, kot jih je sklenil s prejšnjimi prodajalci. Drugotožnik ni spoštoval roka za plačilo kupnine, ki je bil do 25. 4. 2007, to je dan preden je drugi toženec nepremičnino kupil. Drugi tožnik je sicer trdil, da je imel pripravljen denar, izkazal pa je le dvig 14.000,00 EUR. Res je sicer zaslišan kot stranka drugi tožnik na naroku 5. 2. 2014 izpovedal, da je imel zagotovljena sredstva za plačilo kupnine, vendar tega ni dokazal, njegova izpoved pa je drugačna kot ob njegovem prvem zaslišanju. Tretja tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe, saj ni vpisana kot solastnica stanovanja. Napačna je tudi odločitev sodišča, da se postopek nadaljuje z dediči pokojnega J. H.. Po pokojnem J. H. sta dedovali le dve dedinji. Ostali dedinji sta se odpovedali dedovanju, zato odpoved dedovanju velja tudi za kasneje najdejo premoženje. Glede na obrazloženo drugotožena stranka predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožečih strank v celoti zavrne in se tožečim strankam naloži plačilo pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji.

3Zoper točko 4. in zoper izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji se pritožuje drugotožnik. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje materialno in procesnopravno nepravilno zavrnilo primarni zahtevek drugotožnika, pri čemer se do svoje ugotovitve sploh ni opredelilo. Edino obrazložitev zavrnitve je sodišče podalo na 30. strani obrazložitve, kjer je skopo in po mnenju drugotožnika nepravilno povzelo stališče, da lahko na strani pokojnega J. H. nastopajo le vse tri dedinje in ne zgolj četrtotožena stranka sama. Četrto tožnica kot ena izmed dedinj pokojnega J. H. je v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Velenju, opr. št. D 327/2013 s preostalimi dedinjami sklenila dedni dogovor, po katerem si je dediščino s peto toženo stranko razdelila, kar pa je vključevalo tudi predmetne nepremičnine. Ker bo sodišče ob upoštevanju prvega odstavka 221. člena ZD odločalo o naknadno najdenem premoženju brez naroka, tako ne bo moglo odločiti, da pripada naknadno najdeno premoženje vsem trem dedinjam. Materialnopravno stališče sodišča, da lahko na strani preminulega J. H. nastopajo le vse tri dedinje skupaj, je napačno. Zato predlaga spremembo sodbe glede glavne stvari. Izpodbija tudi izrek sodbe od točke 7. do 16. obrazložitve, to je v stroškovnem delu, kjer je sodišče skupno odločilo o stroških drugo in tretje tožnika, do povračila oziroma plačila katerih sta upravičena nerazdelno, in se v tem delu pritožujeta oba. Sodišče je v ponovljenem postopku materialnopravno nedopustno vodilo postopek s tretje tožnikom, ki ni imel zakonskega položaja stranke v postopku. O njegovem primarnem in podrednem zahtevku je namreč že bilo pravnomočno odločeno v prvotnem postopku s sodbo P 609/2007 z dne 2. 10. 2008. Zato je izračun stroškov in odločitev o tem, kateremu pripadajo stroški, materialnopravno napačna. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam. Drugo in tretje toženi stranki sta odgovorili na pritožbo drugotožene stranke in v njej predlagata zavrnitev pritožbe. Prvotožeča stranka je odgovorila na pritožbo drugotožene stranke. Po mnenju te stranke je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj glede na določbo tretjega odstavka 66. člena SPZ sta predkupno pravico uveljavljala dva solastnika z enakima deležema in zato sodba v tem delu vsebuje navedbo razlogov o odločilnih dejstvih. Navaja, da drugotoženec ni bil dobroveren. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5Drugotožena stranka je odgovorila na pritožbo drugo in tretje tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je na 30. strani obrazložitve sodbe v zadnjem odstavku res zapisalo, da je primarno postavljeni tožbeni zahtevek drugega tožnika kot neutemeljen zavrnilo, ker kot tožene stranke na strani pokojnega J. H. nastopajo le vse dedinje skupno, torej tretje, četrto in peto tožena stranka in ne zgolj četrta toženka. Očitek sodišču v pritožbi, da je odločitev napačna, ker sta drugo in tretje tožeča stranka v pripravljalni vlogi 4. 9. 2014 izrecno navedli, da se bodo nepremičnine, s katerimi je v sporni kupoprodajni pogodbi razpolagal J. H. po določilu Zakona o dedovanju štele kot kasneje najdeno premoženje, za katerega pa sodišče ne razpiše novega naroka, ampak izda nov sklep na podlagi prejšnjega (člen 221 ZD). Odločitev je pravilna, zato predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

6Pritožba drugotožene stranke je utemeljena, glede glavne stvari in glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji, pritožba drugotožeče stranke pa glede izpodbijane točke 4 ni utemeljena, utemeljena je le glede izreka o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

7Sodišče prve stopnje je ponovno odločalo o primarno in podredno postavljenih tožbenih zahtevkih prvo in drugotožeče stranke, pri čemer je dovolilo spremembo tožbe oziroma povečanje tožbenega zahtevka še s takoimenovanim izbrisnim zahtevkom po 243. členom ZZK-1. Takšno spremembo je pravilno dovolilo na podlagi določbe prvega odstavka 185. člena ZPP. Že sodišče druge stopnje je v sodbi in sklepu Cp 148/2009 z dne 4. 3. 2009 opozorilo na možnost, da se že v tem pravdnem postopku postavi tudi takšen izbrisni zahtevek, da ne bo potrebna še ena tožba v primeru, da bo sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožečih strank po razveljavitvi prodajne pogodbe in po sklenitvi nove prodajne pogodbe. Iz enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki temelji na določbi 512. člena OZ izhaja, da uveljavljanje izbrisanega tožbenega zahtevka ni pogoj za sklepčnost (oblikovalnega zahtevka) za razveljavitev zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla ter (dajatvenega) zahtevka za prodajo sporne nepremičnine pod istimi pogoji tožnikom. Tožniki bi lahko namreč izbrisno tožbo zoper kupca vložili kadarkoli. Z uveljavitvijo izbrisnega zahtevka sta tožnika spremenila tožbo tako, da sta zraven obstoječega zahtevka uveljavljala še nov zahtevek. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ravnalo, ko je kljub nasprotovanju toženca takšno spremembo na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP dovolilo, saj je takšna sprememba smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, z njo pa se stranke izognejo morebitnemu novemu (kasnejšemu pravdnemu postopku), v katerem bi tožniki lahko uveljavljali zahtevek v okviru izbrisne tožbe.(1) Tako je ta pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje s tem spregledalo prekluzijo iz 512. člena ZPP, neutemeljen. Obe pravdni stranki sta že v prvem postopku na prvi stopnji postavili zahtevek v 6 mesečnem prekluzivnem roku iz prvega odstavka 512. člena OZ. Primarni zahtevek je zahtevek, da se pogodba razveljavi in se stvar pod enakimi pogoji proda predkupnemu upravičencu.(2)

8Drugotoženec pa v pritožbi utemeljeno opozarja na dejstvo, da je sodišče prve stopnje glede prvotožnice kot nesporno ugotovilo le to, da bi ji naj pripadala solastnina ali pa etažna lastnina samo na stavbi, vpisani v vložni številki ... na O. t. ..., to je glede parcelne številke 1 k.o. L. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče na strani 24 sodbe najprej ugotovilo, da sta prvo tožnica in drugotožnik solastnika le nepremičnine parc. št. ... k.o. ... L., ne pa tudi vseh nepremičnin, takrat vpisanih v vložni številki … k.o. L. (to je nepremičnin parc. št. 1, stanovanjska stavba v izmeri 324 m2, parc. št. 2, poslovna stavba v izmeri 54 m2, parc. št. 3 gospodarsko poslopje v izmeri 164 m2 in dvorišče v izmeri 127 m2 ter parc. št. 4, dvorišče v izmeri 67 m2), do takrat še nedoločenega deleža. Ta obrazložitev je nato v očitnem nasprotju z nadaljnjo obrazložitvijo glede ugoditve tožbenemu zahtevku prve tožeče stranke, da je potrebno na razmerje lastniških upravičencev v konkretno obravnavani stavbi gledati kot na solastnino in je posameznim solastnikom priznati tudi zakonito predkupno pravico na vseh spornih nepremičninah, ki jo lahko uveljavljajo, če posamezni solastniki prodajajo svoj idealni delež komu tretjemu. S takšno odločitvijo in s takšno obrazložitvijo pa je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj so razlogi o odločilnih dejstvih ugotavljanja predkupne pravice med seboj v nasprotju glede parcelne številke 1 in glede ostalih nepremičnin. Sodišče druge stopnje je v sodbi in sklepu Cp 148/2009 z dne 4. 3. 2009, že zapisalo, da je sodišče prve stopnje zmotno materialnopravno interpretiralo določbo 65. člena SPZ in sicer v zatrjevanju, da priznanje solastništva na parc. št. 1 nikakor ne more ustvariti solastništva na ostalih parcelah, ki so bile predmet sporne pogodbe z dne 26. 4. 2007. Gre za samostojne zemljiške parcele po Zakonu o zemljiški knjigi in po 18. členu SPZ. Zato je možen promet s posameznimi nepremičninami in izvzetje teh nepremičnin iz prejšnje enotne vložne številke in je možen na podlagi različnih materialno pravnih in dejanskih osnov. Sodišče prve stopnje tudi ni jasno pojasnilo, zakaj naj bi prvotožeča stranka imela predkupno pravico tudi na ostalih nepremičninah, ki so bile izvzete iz postopka nacionalizacije in nato v postopku denacionalizacije vrnjene samo prvo in tretje toženi stranki. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vsebine in moči pravnomočne sodbe P 8/2001 z dne 17. 4. 2003 (priloga B 6 spisa). Ker torej prvotožeča stranka svoja upravičenja do tožbenih zahtevkov gradi na podlagi določbe 65. in 66. člena SPZ v povezavi s členom 512 OZ, je bilo sodišče prve stopnje dolžno ugotoviti, na katerih nepremičninah prvotožeči stranki pripada solastnina ali etažna lastnina ter ali ji gredo obligacijskopravna upravičenja in na katerih parcelah, po določbah člena 512 OZ.

9Ker je sodba sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu, to je glede točke I izreka obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi drugotožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati navodila sodišča druge stopnje (člen 362 ZPP) in pravilno presoditi vso trditveno podlago tožeče in tožene stranke (tudi glede tega, da je prva tožeča stranka bila seznanjena s ponudbo o prodaji nepremičnin, pa je ni sprejela) in nato ob pravilni uporabi materialnega prava ugotavljati odločilna dejstva o obsegu razveljavitve prodajne pogodbe z dne 26. 4. 2007, o celotni ali delni neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet te pravde in na sklenitvi prodajne pogodbe, glede vseh ali samo tistih nepremičnin, na katerih obstaja predkupno upravičenje prvotožeče stranke, pod enakimi pogoji kot so jo sklenile tožene stranke med sabo.(3)

10Utemeljena pa je pritožba drugotožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje o tem, da drugemu tožniku pripada predkupna pravica na vseh spornih nepremičninah in da je prodajna pogodba z dne 26. 4. 2007 neveljavna in da je posledično neveljaven tudi ustrezni zemljiškoknjižni vpisi v zemljiško knjigo in da so prvo, tretje, četrto in peto tožene stranke dolžne skleniti prodajno pogodbo z drugotožečo stranko. V zvezi z drugotožečo stranko je sodišče druge stopnje v sklepu in sodbi Cp 148/2009 z dne 4. 3. 2009 zapisalo, da zahtevek drugotožnika temelji na drugačni dejanski podlagi, saj je drugotožnik zatrjeval, da sta ga prvo in drugotožena stranka obvestili o nameravani prodaji in o pogojih za prodajo, nato pa mu uveljavitev predkupne pravice nista omogočili in to ne predstavlja relevantnih konkretnih dejstev, ki bi jih bilo mogoče subsumirati pod dejanski stan določila člena 512 OZ v zvezi s členom 513 OZ. Položaj drugotožnika je izenačen s pravnim položajem po 507. in 508. členom OZ. S pogodbenim določilom o predkupni pravici se lastnik stvari (prodajalec) zavezuje, da bo predkupnega upravičenca obvestil o nameravani prodaji stvari določeni osebi ter o pogojih te prodaje ter mu ponuditi, naj jo on kupi pod enakimi pogoji. Iz spisovnega gradiva in tudi po zaključku sodišča prve stopnje pa izhaja, da sta J. H. in N. K. I. G. in L. J. obvestila o nameravani prodaji nepremičnin (priloga A 8 spisa in A 7 spisa). Obvestila sta I.G. “da želita prodati iz nacionalizacije izvzete poslovne prostore v pritličju zgradbe O. t. 2, parc. št. 1 k.o. L. in gospodarsko poslopje na parc. št. 3 s pripadajočimi zemljišči 2 in 4. Kot solastnika na parcelni številki 1 k.o. L. imata predkupno pravico na tej nepremičnini. Zahtevata sporočilo ali uveljavljata predkupno pravico do 25. aprila 2007.” Tožbene trditve drugotožeče stranke so bile, da je to predkupno ponudbo drugotožnik sprejel, vendar pa v nadaljevanju kupnine ni plačal in je tudi ni položil na ustrezen način.(4) Po določbi prvega odstavka 508. člena OZ mora predkupni upravičenec v 30. dneh od prejema lastnikovega obvestila o nameravani prodaji na zanesljiv način obvestiti prodajalca o svoji odločitvi, da bo izkoristil svojo predkupno pravico. Hkrati z izjavo, da kupuje stvar, mora plačati kupnino, določeno v lastnikovem obvestilu o nameravani prodaji ali jo položiti pri sodišču. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do plačila kupnine ni prišlo. Sodišče je zaključilo, da ne dvomi, da je tožnik do postavljenega dne, to je do 23. 4. 2007 prodajalcema ponudil plačilo are, česar nista sprejela, kupnine pa ni deponiral, ker kot laik in prava nevešča oseba s to zakonsko določbo ni bil seznanjen. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je v nasprotju s pogoji iz drugega odstavka 508. člena OZ. Samo s hkratnim plačilom kupnine ali pa s položitvijo kupnine pri sodišču bi tožnik bil upravičen, da v kolikor takratna toženca z njim ne bi sklenila prodajne pogodbe, proti njima po sprejetih pogojih o prodaji uveljavlja neveljavnost sklenitve prodajne pogodbe z drugim kupcem in za sklenitev takoimenovanega razpolagalnega pravnega posla (do zahtevka za izstavitev z.k. listine - intabulacijski zahtevek).(5) Določilo člena 508 OZ ureja situacijo, ko predkupni upravičenec potem, ko ga lastnik stvari na pravilen način obvesti o nameravani prodaji in pogojih prodaje, izjavi, da stvar kupuje, drugo določilo (člen 512 OZ) pa ureja situacijo, ko lastnik krši pravico predkupnega upravičenca in stvar proda in prenese lastnino na tretjega, ne da bi o tem obvestil predkupnega upravičenca. Prvo določilo ščiti interese lastnika, saj je z izjavo predkupnega upravičenca, da kupuje stvar, pogodba sklenjena, s plačilom kupnine pa je tudi izpolnjena, s čimer je lastnik razbremenjen tveganja neplačila kupnine zaradi plačilne nesposobnosti predkupnega upravičenca.(6) S sprejemom ponudbe z dne 16. 4. 2007, kjer je bil točno opisan predmet prodaje in so bile navedene nepremičnine in z dodatnim obvestilom o ceni vseh nepremičnin in s sprejemom te ponudbe bi tako bil sklenjen med I. G. kot kupcem in J. H. in N. K. kot prodajalcema takoimenovani zavezovalni pravni posel (sklenjena bi bila kupoprodajna pogodba) z bistvenimi sestavinami prodajne pogodbe. S plačilom kupnine oziroma z njeno položitvijo pa bi bila plačana tudi kupnina in s tem bi bil zavezovalni pravni posel v celoti sklenjen. Sklenitev takega zavezovalnega pravnega posla pa drugotožeča stranka glede na svoje tožbene navedbe ni zatrjevala, zatrjevala je le, da mu je bila sklenitev pogodbe onemogočena. Ker je s sprejemom ponudbe bila pogodba sklenjena, bi tožnik, da bi dosegel izpolnitev pogodbe moral položiti kupnino, kar vse je določeno v drugem odstavku 508. člena OZ. Ker tega ni storil, sedaj ne more postaviti zahtevka na sklenitev prodajne pogodbe, lahko bi zahteval neveljavnost vknjižbe - izbris, vpis lastninske pravice - izstavitev intabulacijske klavzule in pa neveljavnost naslednje prodajne pogodbe. Ker sklenitve takšne pogodbe ni dokazal, glede parc. št. 1 k. o. L., na kateri bi imel predkupno pravico in tudi ne glede ostalih parcelnih številk, glede katerih sicer ni bila podana ponudba o uveljavljanju predkupne pravice, pa sedaj, na podlagi neobstoječe pogodbe, ker ni plačal kupnine, ne more zahtevati sklenitev razpolagalnega pravnega posla in s tem izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine.(7) Zato je bilo ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno pritožbi drugotožene stranke glede drugotožnika ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se zavrne še preostali tožbeni zahtevek drugotožeče stranke vsebovan v točki 3. in 5. izreka sodbe sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe sodišča druge stopnje. Odločitev sodišča druge stopnje v tej zvezi temelji na določbi 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, saj je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo prej citirano materialno pravo in je materialnopravno zmotno ugodilo tožbenemu zahtevku drugotožeče stranke v izpodbijanih delih.

11Neutemeljena pa je pritožba drugotožeče stranke glede glavne stvari, vsebovane v točki 4 izreka sodbe sodišča prve stopnje. V tej zvezi je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen procesno in materialnopravni zaključek, da lahko kot tožena stranka na strani pokojnega J. H. nastopajo le vse dedinje skupno, torej tretje, četrta in peta tožena stranka, ne pa zgolj četrtotoženka, poleg tega pa drugotožnik za v točkah 3 in 4 tako postavljen primarni tožbeni zahtevek niti ni podal ustreznih navedb. Uveljavljanje predkupne pravice pomeni namreč uveljavljanje nedenarne terjatve nasproti dedičem po pokojnemu J. H., ki so bili vsi s sklepom zapuščinskega sodišča razglašeni za dediče po pokojnem in na to njihovo pravno nasledstvo in obstoj nedenarne terjatve do zapuščine ne spremeni dejstvo, da so tekom zapuščinskega postopka sklenili dedni dogovor, glede razdelitve zapuščine. Ker ne gre za naknadno najdeno premoženje (člen 221 ZD) in je predstavljal tožbeni zahtevek drugotožeče stranke nedenarno terjatev do zapuščine, se tako za procesnopravno in materialnopravno izkaže pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je lahko drugotožnik uveljavljal nedenarno terjatev le zoper vse dediče po pokojnem kumulativno in je zahtevek v tej zvezi pravilno zavrnilo (točka 4 izreka). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo (ZD), niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje pritožbo drugotožeče stranke glede glavne stvari kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

12Ker je sodišče druge stopnje delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je v posledici pritožbe drugotožene stranke moralo razveljaviti odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, saj bo glede stroškov, nastalih v zvezi s prvotožečo stranko moralo odločati ponovno ob presojanju utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo zahtevek drugotožeče stranke glede glavne stvari, vendar pa glede pravdnih stroškov ne more sprejeti vsebinske odločitve, ker je sodišče prve stopnje tudi v drugem, ponovljenem postopku vodilo pravdni postopek tudi zoper tretjo tožečo stranko, čeprav je o njenem tožbenem zahtevku že bilo odločeno s prvotno sodbo. Zato bo sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju moralo ponovno odločiti tudi o stroških, nastalih v zvezi s postopkom drugo in tretje tožnika zoper tožene stranke in bo moralo odločiti koliko stroškov mora plačati posamezna tožeča stranka toženim strankam in katerim.

13Ker drugotožeča stranka s pritožbo glede glavne stvari ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške za sestavo pritožbe. Ker pa je drugotožena stranka s pritožbo uspela drugotožeča stranka sama trpi stroške za odgovor na njeno pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Glede preostalih pritožbenih stroškov, tako glede same pritožbe drugotoženca in stroškov v zvezi z odgovorom na to pritožbo pa je sodišče druge stopnje glede na določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da se pridrži odločitev o stroških postopka v tej zvezi za končno odločbo.

-----

Op. št. (1): Tako tudi sodba VSM I Cp 1007/2013 z dne 12. 11. 2013.

Op. št. (2): Zahtevek drugotožnika temelji na drugačni dejanski podlagi (glej sklep VSC Cp 148/2009 z dne 4. 3. 2009; obrazložitev na sedmi strani sodbe in sklepa, kar bo dodatno pojasnjeno še kasneje).

Op. št. (3): Zahtevek drugotožnika temelji na drugačni dejanski podlagi (glej sklep VSC Cp 148/2009 z dne 4. 3. 2009; obrazložitev na sedmi strani sodbe in sklepa, kar bo dodatno pojasnjeno še kasneje).

Op. št. (4): O ceni predmeta prodajne pogodbe v znesku 31.296,95 EUR je bil drugotožnik obveščen z dopisom z dne 16. aprila 2007.

Op. št. (5): Glej 23. člen SPZ.

Op. št. (6): Tako sodba VS RS II Ips 276/2008 z dne 15. 10. 2008.

Op. št. (7): Drugotožnik, tudi glede ostalih nepremičnin, na katerih ni imel predkupne pravice zatrjuje dejstva kot, da zahteva izpolnitev zahtevka po prvem odstavku 512. člena OZ, kar pa ni pravilna trditvena podlaga za sklenitev prodajne pogodbe po splošnih pravilih o prodaji.