VSRS Sodba VIII Ips 229/2016

I. Reviziji se zavrneta.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe pa vrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 983,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2014 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije z dne 15. 10. 2014. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 6. 11. 2014, temveč je neprekinjeno trajalo do 19. 10. 2015, to je do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Posledično je zavrnilo reintegracijski zahtevek. Toženi stranki je naložilo, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 7. 11. 2014 do 19. 10. 2015, mu za ta čas obračuna vse zapadle bruto plače ter druge prejemke iz delovnega razmerja, zmanjšane za prejete zneske iz naslova starostne pokojnine v višini 1.283,32 EUR bruto mesečno in po odvodu davkov in prispevkov plača tožniku neto plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska ter mu obračuna denarno povračilo v višini 24.388,88 EUR bruto, tožniku pa po odvodu davkov in prispevkov plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. Zahtevku je ugodilo na podlagi ugotovitve, da niso bili podani razlogi, zaradi katerih od tožene stranke ne bi bilo upravičeno pričakovati, da tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Ocenilo je tudi, da tudi ni bil izpolnjen eden od poglavitnih pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je da delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj je tožnik delo opravljal tudi po dokončnosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije je bil tožniku vročen 6. 11. 2014, tožnik pa je delo pri toženi stranki nemoteno opravljal do 12. 11. 2014, ko je bila blokirana njegova evidenčna kartica oziroma do 17. 11. 2014. Sodišče je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo na podlagi ugotovitve, da nadaljevanje delovnega razmerja zaradi številnih medsebojnih nesoglasij in porušenega medsebojnega odnosa ni mogoče.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 6. 11. 2014 in da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje neprekinjeno trajalo do 19. 10. 2015 ter zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za navedeno obdobje. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Postavilo se je na stališče, da delavcu ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja, tako v primeru, če se delavec zaposli pri drugem delodajalcu, kot tudi v primeru upokojitve, saj hkrati ne more imeti dveh statusov.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta revizijo vložili obe stranki.

4Tožnik vlaga revizijo zoper tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katero je to ugodilo pritožbi tožene stranke. Pri tem uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi priznalo vse pravice iz delovnega razmerja. Tožnik se je upokojil zato, da je s tem reševal svoj socialni in eksistenčni položaj. Do pravnomočne odločitve sodišča je tožnik čakal leto in pol, v tem času pa brez pokojnine ne bi imel od česa živeti. Tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje nedvomno pripada povračilo škode, ki mu je nastala zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če ne bi prejel nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi delal do julija 2016, ko je izpolnil minimalne pogoje za starostno upokojitev. Zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke se je bil primoran upokojiti že novembra 2014, ko še ni izpolnjeval minimalnih pogojev za starostno upokojitev, zato bo do konca življenja imel manjšo pokojnino, pokojninski malus v višini - 6 %, kar pomeni, da njegovo oškodovanje na mesečni ravni znaša 88,30 EUR neto. V spornem obdobju od 7. 11. 2014 do 19. 10. 2015 je bil iz naslova razlik med plačo, ki bi jo prejemal in pokojnino, ki jo je prejemal, prikrajšan za 19.050,93 EUR bruto plus 78,49 bruto premije po KTPZJU. Upravičen je tudi do izplačila odškodnine za neizrabljeni letni dopust v višini 5.272,00 EUR bruto in sorazmernega dela regresa za leti dopust za leta 2015 v višini 100,00 EUR bruto. Skupaj znesek oškodovanja tožnika iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja tako znaša 24.430,05 EUR bruto oziroma 10.496,45 EUR neto. Odškodnina, ki jo omenja sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 203/2015 z dne 26. 1. 2016, ni enaka denarnemu povračilu namesto reintegracije, temveč gre za povračilo škode, ki je tožniku nastala v obdobju od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do datuma odločitve sodišča prve stopnje. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnega postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999) ter bistvene kršitve določb pravdne postopka iz 13. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5Zoper tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker je sodišče druge stopnje ugovor tožene stranke, da je bila tožba vložena prepozno, zavrnilo le s pavšalnim sklicevanjem na odločitev pritožbenega sodišča v dveh drugih zadevah. Sodišče se je pri tem oprlo na določbo četrtega odstavka 111. člena ZPP, pri tem pa ni upoštevalo, da se ta določba nanaša na procesne roke, za materialne roke pa se uporabljajo izključno določbe prvega do osmega odstavka 112. člena ZPP. Rok za vložitev tožbe po tretjem odstavku 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) oziroma tretjem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da mora biti neposredno sodno varstvo uveljavljeno v tridesetdnevnem roku. Ta rok se lahko podaljša le za poštni tek in v drugih primerih iz prvega do osmega odstavka 112. člena ZPP, nikakršne podlage pa ni za to, da bi se glede materialnih prekluzivnih rokov uporabljala določba četrtega odstavka 111. člena ZPP. Revizija se sklicuje na sodno prakso, razvidno iz odločbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 339/2006 z dne 25. 10. 2007, VIII Ips 370/2008 z dne 6. 4. 2010, VIII Ips 118/2010 z dne 6. 9. 2011 in I Up 1324/2004 z dne 16. 3. 2005.

6Obe stranki sta odgovorili na revizijo nasprotne stranke. Prerekali sta revizijske navedbe ter predlagali zavrnitev revizije.

7Reviziji nista utemeljeni.

8Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

K reviziji tožnika:

9Revizija bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 13. in 14. točke (pravilno 14. in 15. točke) drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja zgolj tako, da povzema zakonski opis navedenih kršitev, ne da bi konkretizirala, v čem so pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, zaradi katerih je sploh ni možno preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), oziroma glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov, izvedb dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zaradi navedenega izpodbijane sodbe sploh ni možno preizkusiti v smeri zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

10Podobno nekonkretizirano je ostalo tudi zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnik ne navaja, katerih določb ZPP sodišče ni uporabilo, oziroma jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

11Obsežne revizijske navedbe o višini škode, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke, pomenijo nedopustno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, razen tega pa pomenijo tudi širitev trditvene podlage tožbe, saj tožnik v postopku pred sodišči prve in druge stopnje takšne škode ni zatrjeval, temveč je uveljavljal le reparacijski zahtevek, o katerem sta sodišči tudi odločili.

12Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da se je tožnik upokojil s prvim dnem po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, pogodbo o zaposlitvi razvezalo s 6. 11. 2014 (to je z zadnjim dnem delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki) ter zavrnilo zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 7. 11. 2014 do 19. 10. 2015 (dneva obravnave pred sodiščem prve stopnje). Podlaga za takšno odločitev je določba prvega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Ta določa, da sodišče lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Določba „najdlje do odločitve sodišča prve stopnje“ pomeni, da lahko sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi na katerikoli datum od datuma realizacije nezakonite odpovedi (nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) do odločitve sodišča prve stopnje, pri čemer upošteva vse relevantne okoliščine. Delavčeva upokojitev po sicer nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, je lahko ena od relevantnih delavno pravnih okoliščin za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pred datumom odločitve sodišča prve stopnje. Na tej podlagi je sodišče druge stopnje lahko zakonito odločilo, da se pogodba o zaposlitvi razveže z zadnjim dnem, ko je pritožnik še bil v delovnem razmerju pri toženi stranki.

13Pritožbeno sodišče se pri tem utemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 203/2015 z dne 26. 1. 2016. V njej je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da enako kot v primeru, če se delavec po nezakonitem prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zaposli pri drugem delodajalcu, mu tudi v primeru upokojitve ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja.

14Tožnik se sklicuje na stališče iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča, da bi bila tožnica v primeru ponovnega vstopa v zavarovanje upravičena kvečjemu do odškodnine v višini morebitne razlike med prejeto pokojnino in plačo, ki bi jo prejela, če bi delala. Pri tem pa tožnik spregleda, da so bili v navedeni zadevi odločbi sodišč prve in druge stopnje delno razveljavljeni zato, da bi sodišče odločilo o sodni razvezi in denarnem povračilu, ne pa zaradi odločanja o odškodninskem zahtevku, ki niti ni bil postavljen. Odškodninski zahtevek mora stranka postaviti in o morebitni škodi ni mogoče odločati že v okviru reparacijskega zahtevka.

K reviziji tožene stranke:

15Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani del sodbe nima pomanjkljivosti zaradi katerih sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, zakaj šteje, da tožba ni prepozna in zakaj meni, da je pravočasnost tožbe potrebno presojati na podlagi določbe četrtega odstavka 111. člena ZPP. Tožena stranka se s temi stališči očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

16Tožena stranka ima sicer prav, ko navaja, da je po uveljavljeni sodni praksi rok za vložitev tožbe po drugem odstavku 25. člena ZJU oziroma tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da so ob upoštevanju določbe devetega odstavka 112. člena ZPP glede takšnega roka upoštevne določbe prvega do osmega odstavka 112. člena ZPP. Sporno pa je, ali se glede takšnega roka lahko uporabijo tudi druge določbe ZPP o rokih, zlasti še določba četrtega odstavka 111. člena ZPP, saj se ta določba nanaša na procesne roke. V teoriji je sprejeto stališče, da se tudi za materialne roke uporablja določba 111. člena ZPP o štetju rokov, razen četrtega odstavka tega člena, ki vsebuje pravilo o podaljšanju roka, kadar se zadnji dan roka izteče na soboto, nedeljo, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon (1).

17Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo pravo, ko je kot podlago za svoje stališče o pravočasnosti tožbe navedlo določbo četrtega odstavka 111. člena ZPP. Kljub temu je stališče, da je tožba pravočasna pravilno, vendar na drugi materialnopravni podlagi.

18Rok za sodno varstvo, v katerem je tožnik moral izpodbijati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je določen v drugem odstavku 25. člena ZJU. Ta določa, da javni uslužbenec lahko zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v tridesetih dneh od dneva vročitve sklepa Komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa Komisije za pritožbe. Obenem prvi odstavek 5. člena ZJU določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti z delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 pa se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. ZDR-1 in ZJU glede računanja rokov za uveljavljanje sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi nimata posebnih določb, zato je glede tega treba uporabiti splošna pravila civilnega prava, konkretno določbo 62. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Tretji odstavek 62. člena OZ določa, da se za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik, če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela. Tožbo v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je potrebno vložiti na sodišče, zato je glede vprašanja kdaj se po zakonu ne dela merodajna zakonodaja, ki ureja poslovanje sodišč. Zakon o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, 19/1994 s spremembami) v 6. členu določa, da poslovanje sodišč urejata zakon in sodni red. Iz prvega odstavka 51. člena v spornem času veljavnega Sodnega reda (Ur. l. RS, št. 17/95 s spremembami) je razvidno, da je poslovni čas vseh sodišč od ponedeljka do petka, ne pa tudi ob sobotah in nedeljah. Zadnji dan roka v katerem bi tožnik moral uveljavljati sodno varstvo zoper dokončni sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bila sobota 6. 12. 2014, zato je bila tožba, vložena v ponedeljek, 8. 12. 2014, pravočasna.

19Glede na to, da je pravočasnost tožbe treba presojati na podlagi tretjega odstavka 62. člena OZ (in ne na podlagi četrtega odstavka 111. člena ZPP) niso bistvene navedbe o sodni praksi, ki naj bi izhajala iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 1324/2004 z dne 16. 3. 2005. Navedena sodba se nanaša na vprašanje „ali se za materialne roke v upravnem postopku uporablja določba drugega odstavka 101. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembi), ki je po vsebini enaka določbi četrtega odstavka 111. člena ZPP. Preostale sodbe Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje revizija, se ne nanašajo na vprašanje, ali se rok za vložitev tožbe izteče s pretekom prvega prihodnjega delovnika, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon ob praznikih.

20Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obeh revizijah uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP reviziji zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje.

21Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh tožniku dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo. Ti znašajo 983,32 EUR (nagrada za postopek z revizijo po tar. št. 3300 806,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev pod tar. št. 6002 20,00 EUR, 22 % DDV 177,32 EUR).

----

(1) Sabina Kastelic: Pravočasnost tožbe, vložene na nepristojno sodišče, PP 26/2014, ki se v tem delu sklicuje na S. Triva in M. Dika: Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine Zagreb 2004, stran 383.