VSRS Sodba I Ips 5268/2010-188

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dve leti zapora s preizkusno dobo treh let ter nadaljnji pogoj, da oškodovani družbi D., založništvo in trgovino, d. d., povrne škodo v znesku 75.515,00 EUR, to je v znesku, v katerem je sodišče na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oškodovani družbi priznalo premoženjskopravni zahtevek. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) je s sodbo z dne 20. 2. 2014 zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika zavrnilo in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2Zoper sodbo Vrhovnega sodišča z dne 20. 2. 2014 je obsojenčev zagovornik vložil ustavno pritožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) je z odločbo Up-391/14-12 z dne 16. 6. 2016 razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča in mu zadevo vrnilo v novo odločanje.

3Zagovornik obsojenca je z zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo 5. 9. 2013, uveljavljal bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj izpodbijani sodbi razveljavi oziroma spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

4Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Procesna kršitev, ki naj bi jo sodišče zagrešilo z dopustitvijo spremembe obtožbe, čeprav izvedeni dokazi niso kazali na drugačno dejansko stanje, ni utemeljena, in to iz razlogov, ki jih je drugostopenjsko sodišče navedlo v točki 9. Prav tako ni utemeljen očitek o nasprotju med abstraktnim in konkretnim delom izreka sodbe, saj opis dejanja obsega vse zakonske znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Sicer pa zagovornik skozi pretežni del zahteve za varstvo zakonitosti izraža vsebinsko nestrinjanje z dokaznimi zaključki ter ocenjuje izpovedbe posameznih prič, s čimer uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Isto velja tudi za zahtevo v delu, v katerem izpodbija odločbo o kazenski sankciji, kjer po vsebini uveljavlja le pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan obsojencu, ki se nanj ni odzval, in njegovemu zagovorniku, ki je izrazil nestrinjanje s stališči tožilke.

B.

6Ustavno sodišče je v odločbi Up-391/14-12 z dne 16. 6. 2016 presodilo, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do navedb vložnika, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo, ker je tožilec obsojencu očital, da je kaznivo dejanje storil v okviru naročila in prevzema materiala od 28. 5. 2002 do 11. 6. 2002, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da ga je storil pred 28. 5. 2002, ko je bila sklenjena ustna pogodba.

7Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (v bistvenem) izhaja, da je obsojenec med 28. 5. 2002 in 11. 6. 2002, pri izvajanju pogodbe – nakupu tonerjev in tiskalnikov, preslepil odgovorno osebo oškodovane družbe s prikritjem dejstva, da obveznosti ne bodo izpolnjene. Sodišče prve stopnje je v sodbene razloge vneslo ugotovitev, da pogodba za nakup tonerjev in tiskalnikov ni bila sklenjena januarja 2002, kot se je bil zagovarjal obsojenec, temveč šele 2. in 8. 4. 2002, ko je obsojenec oškodovani družbi v zavarovanje izročil menici. To dejstvo ni vsebovano v obtožnem aktu, kot pravilno navaja vložnik. Vendar njegova teza, da gre za ugotovitev o času sklenitve neke druge pogodbe, ki ni zajeta z obtožbo, in za očitek o zgodnejšem izvršitvenem ravnanju od tistega, ki je zajet z obtožbo, ni utemeljena. Očitno je namreč, kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče, da gre le za ugotovitev, da pogodba, ki je bila realizirana med 28. 5. 2002 in 11. 6. 2002, ni bila sklenjena med 28. 5. 2002 in 11. 6. 2002, temveč je bila sklenjena pred tem, to je 2. in 8. 4. 2002, ko sta bili izročeni menici. To dejstvo v ničemer ne zanika in ne predrugači v izreku opisanega dejstva, da je do preslepitve prišlo pri izvajanju te pogodbe, torej med 28. 5. 2002 in 11. 6. 2002. Vložnikova teza, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo o času sklenitve pogodbe razširilo očitek o preslepitvenem ravnanju v fazo sklenitve pogodbe, je zato nevzdržen in očitno neutemeljen.

8Čas sklenitve pogodbe ni odločilno dejstvo (tako iz obtožbe kot iz sodbe izhaja, da je do preslepitvenega ravnanja prišlo pri izvajanju in ne pri sklenitvi pogodbe), zato obtožba s sodbeno ugotovitvijo tega dejstva ni mogla biti prekoračena. Objektivna istovetnost sodbe z obtožbo se namreč po ustaljeni sodni praksi ne nanaša na vsa z obtožbo zatrjevana in s sodbo ugotovljena dejstva, temveč le na konkretna dejanska stanova obtožbe in sodbe, ki sta praviloma zajeta v opisu dejanja v izreku obtožnega akta in sodbe. Ugotovitev o času sklenitve pogodbe ni dejstvo, ki bi pomenilo normativno konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234.a člena KZ. Ne gre niti za kakšno drugo odločilno dejstvo (odločilna so dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega in procesnega zakona, ki torej pomenijo okoliščine, ki imajo za storilca pravne posledice, npr. zakonski znaki kaznivega dejanja, kvalifikatorne okoliščine, teža kaznivega dejanja, identiteta storilca, alibi, zastaranje).(1)

9Po mnenju vložnika sodišče ne bi smelo sprejeti obtožbe, ki jo je državni tožilec spremenil na glavni obravnavi kljub temu, da se dejansko stanje, kot je bilo opisano v obtožbi, ni v ničemer spremenilo. Poleg tega pa je sodišče dovolilo spremembo obtožbe na način, da je v izreku sodbe opisan drug dejanski stan, kot v prvotni obtožbi, zoper katero je obtoženec še pred razpravnim postopkom ugovarjal.

10Kot izhaja iz podatkov v spisu, je državni tožilec izpustil iz izreka sodbe besedilo »po zapadlosti izdanih računov za prevzete predmete.« V ostalem je obtožba ostala nespremenjena. Sodišče prve stopnje je na podobne ugovore obrambe med postopkom odgovorilo v zadnjem odstavku na strani 7 sodbe in prvem odstavku na strani 8 sodbe. Pojasnilo je, da sam poseg v ničemer ne spreminja opisa dejanja v obtožnici in da prav tako ne gre za drugačno dejansko stanje, saj je obtoženec menice izročil v zavarovanje oškodovani družbi takrat, ko se je odločil za nakup, svoje obveznosti pa je bil dolžan poravnati ob zapadlosti računov in se ni takrat pričel šele dogovarjati za plačilo. Pri navedeni spremembi gre tako po presoji sodišča prve stopnje za izpustitev besedila, ki je vsebinsko nelogično oziroma je izpuščeno besedilo glede na preostali opis dejansko nesmiselno. Pritožbeno sodišče pa je na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja vložnik v zahtevi, pojasnilo, da je treba stališču sodišča prve stopnje pritrditi. Dodalo pa je še, da se s tem, ko je bil iz besedila obtožnega akta ta del zapisa izpuščen, ni očitek obtožencu prav nič spremenil. Prav tako je pojasnilo, da sme državni tožilec poseči v opis tudi na podlagi drugačnega spoznanja glede dejanskega stanja, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice. S spremembo obtožnega akta pa je bil obsojenec seznanjen na glavni obravnavi dne 10. 7. 2012, ko je izjavil, da je spremembe razumel in celo izrecno navedel, da dodatnega zagovora v zvezi s tem ne bo podal.

11Tem razlogom se pridružuje tudi Vrhovno sodišče. To je že v več svojih odločbah (na primer I Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010) pojasnilo, da sprememba obtožnice ni pogojena z novimi dokazi, bistveno je, da gre za dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi. Sprememba obtožnice torej ni vezana na nove dokaze, temveč bo državni tožilec obtožnico spremenil glede na svojo presojo dejanskega stanja neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov, potem ko so bili ti na glavni obravnavi znova neposredno izvedeni. Državni tožilec je pri tem vezan le na istega obtoženca, na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja. Da gre za subjektivno oceno tožilca, izhaja že iz samega besedila zakona, ki določa, da bo tožilec spremenil obtožnico, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje (prvi odstavek 344. člena ZKP). Takšna razlaga zakonskega besedila pa je tudi sicer povsem smiselna, saj se dejansko stanje do konca glavne obravnave šele ugotavlja. Vložnik neutemeljeno navaja, da je zaradi izpustitve spornega besedila prišlo do drugačnega očitka. Nižji sodišči sta pravilno pojasnili, da gre za izpustitev odvečnega besedila, ki na samo dejanje nima nikakršnega vpliva. Očitek storilcu po modifikaciji je le bolj jasen, ne pa spremenjen oziroma drugačen.

12Nadaljnja kršitev, ki jo uveljavlja zagovornik v zahtevi, je kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila storjena s tem, ker je podano nasprotje med abstraktnim in konkretnim delom izreka ter nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo. Nasprotje v izreku vidi vložnik v tem, da se obsojencu v abstraktnem delu očita, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene v celoti, pri opisu konkretnega dogajanja pa, da je pri nakupu tonerjev in tiskalnikov v skupni vrednosti 18,213.874,54 SIT oziroma 76.005,15 EUR prikril dejstvo, da obveznosti ne bodo izpolnjene. Ta kršitev, kot je pravilno presodilo pritožbeno sodišče, ni podana. Opis dejanja mora biti tak, da iz njega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet, na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Pomemben je torej konkreten opis dogodka, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Za sklepčnost obtožnega akta ali izrek sodbe zato ni pomembno, ali so abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja opredeljeni prej ali na koncu konkretnega opisa dejanja oziroma ali so sploh opredeljeni. Konkretizacija obtožbe je namreč tista, ki omogoča učinkovito obrambo, hkrati pa preprečuje, da bi se obdolžencu za isto dejanje še enkrat sodilo. Kršitev 11. točke 371. člena ZKP v zvezi z izrekom pa je podana le takrat, ko je konkretni del izreka sodbe nerazumljiv oziroma ko se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje gre. Nerazumljivost pa se mora nanašati na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost obdolženca, torej na dejanski temelj sodbe. Konkretni del izreka prvostopenjske sodbe je sklepčen oziroma iz njega jasno izhaja, da je obsojenec oškodovancu prikril dejstvo, da obveznosti ne bodo izpolnjene, saj je vedel, da ob zapadlosti njegovih računov njegova družba ne bo imela sredstev za poravnavo.

13Očitek iste kršitve, to je kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi se nanašal na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, pa ne samo, da ni utemeljen, temveč tudi nima opore v podatkih spisa. Vložnik trdi, da naj bi iz izreka izhajalo, da je obsojenec menici izročil v obdobju od 28. 5. 2002 do 11. 6. 2002, v obrazložitvi sodbe pa je ugotovilo, da jo je izročil 8. 4. in 2. 4. 2002. Iz izreka namreč ne izhaja, kot je zagovorniku pojasnilo že pritožbeno sodišče, da je menice izročil 28. 5. 2002.

14Z ostalimi navedbami, kot so, da sama zamuda s plačilom računa ne pomeni poslovne goljufije; da ni dokazano, da je obsojenec že pred prodajo podjetja zasledoval povzročitev velike škode oškodovani družbi; da če neka družba v danem trenutku ni likvidna, to še ne pomeni, da je zrela za stečaj; da se mora s posli ukvarjati novi lastnik, ne pa stari; da je bila pogodba o nakupu tonerjev in tiskalnikov sklenjena med 28. 5. 2002 in 11. 6. 2002 in ne prej, vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15Z očitkom, da je sodišče kršilo zakon s tem, ko je obsojencu v pogojni obsodbi določilo še dodatni pogoj, da mora plačati oškodovancu premoženjskopravni zahtevek, pa prav tako izpodbija sodbo le iz razloga po prvem odstavku 374. člena, ne pa iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP. Sodišče namreč krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji, če prekorači pravice, ki mu gredo po zakonu. V obravnavani zadevi pa je sodišče pri izreku kazenske sankcije ravnalo skladno z zakonom, svojo odločitev, ki se nanaša na dodatni pogoj, pa je tudi ustrezno obrazložilo. Nestrinjanje z izrečeno kazensko sankcijo pa, kot pojasnjeno, ne pomeni očitka kršitve kazenskega zakona.

C.

16V zahtevi uveljavljane kršitve procesnega ali materialnega kazenskega zakona niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

17Odločitev o stroških tega dela postopka temelji na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

----

1) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 15956/2012 z dne 29. 7. 2014.