VSL sodba Cpg 1966/92

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka Republika Slovenija plačati tožeči stranki tisto, kar naj bi po tožbenih trditvah znašala njena obveznost iz naslova neupravičene pridobitve oziroma povrnitve povzročene škode.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo, podredno pa razveljavitev. Navedla je, da je tožena stranka v letih 1988-90 na podlagi Zakona o zagotavljanju sredstev in izpolnjevanju obveznosti SR Slovenije za pospeševanje razvoja gospodarsko manj razvitih razvitih republik in SAP Kosova od gospodarskih subjektov v Sloveniji zbrala sredstva za finansiranje projekta tožeče stranke in podjetja iz Đakovice. V času od 7.2.1990 do junija 1990 pa je sprejela ukrepe o prenehanju plačevanja obveznosti iz navedenega zakona in je za prejeta sredstva obogatena. Tožeča stranka pa je za ista sredstva prikrajšana, saj bi ji podjetje iz Đakovice - če bi ta sredstva prejelo - z njimi plačalo opremo, ki jo je uvozila (in plačala) tožeča stranka. Obstoji pa tudi odškodninska odgovornost tožene stranke. Protipravnost njenega ravnanja je po mnenju pritožbe v tem, da je odobrila projekt tožeče stranke, nato pa s svojimi ukrepi preprečila njegovo finansiranje, medtem ko je tožeča stranka svojo obveznost izpolnila ter po mnenju pritožbe v bistvu za toženo stranko založila sredstva za uvoz opreme za podjetje iz Đakovice.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno (in s tem soglaša tudi tožeča stranka), ko je tožbeni zahtevek obravnavalo po dveh pravnih podlagah: vrnitvi neupravičeno pridobljenega in plačilu odškodnine.

Pri tem je pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek po nobeni od navedenih pravnih podlag ni utemeljen, ker tožeča stranka niti ni zatrjevala, da bi bila tožena neupravičeno obogatena na njen račun (kar je temelj za vrnitveni zahtevek po 210. čl. ZOR) in ker ni protipravnosti kot enega od obveznih elementov splošne odškodninske odgovornosti po 154. čl. in naslednjih ZOR. Pritožbeno sodišče s stališči sodišča prve stopnje o teh vprašanjih v celoti soglaša, glede na pritožbene navedbe pa k razlogom prvostopne sodbe še dodaja: Tudi iz trditev v pritožbi sledi, da tožena stranka ni bila obogatena na račun tožeče stranke, ampak kvečjemu na račun tistih gospodarskih subjektov, ki so morali zbrati sredstva za finansiranje projekta tožeče stranke. Zahtevek tožeče stranke torej nikakor ne temelji na vrnitvi premoženja, ki naj bi po podlagi (samoupravni sporazum, pogodba ali zakon), ki je ni bilo ali bi kasneje odpadla, prešlo od tožeče stranke med premoženje tožene stranke. S tem pogoji za vrnitveni zahtevek iz 210. čl. ZOR niso izpolnjeni.

Protipravnosti ravnanja tožene stranke ni bilo niti pri odločitvi o prenehanju pošiljanja sredstev za nerazvite na Kosovo (kot je obrazložilo že prvostopno sodišče) niti pri odobritvi projekta tožeče stranke (kot sedaj v pritožbi trdi tožeča stranka). Pri tem pa tudi ne drži pritožbena trditev, da je tožeča stranka za toženo založila sredstva za plačilo opreme, uvožene za podjetje iz Đakovice. Uvoz opreme je bil namreč izvršen na podlagi komisijske pogodbe med tožečo stranko kot komisionarjem in podjetjem iz Đakovice kot komitentom, kot sledi iz ugotovitev izpodbijane sodbe. Tako se pokaže, da zaradi tega, ker ni ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, tudi zahtevek na podlagi določb 154. čl. in naslednjih ZOR ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče je torej ugotovilo, da ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP) je preizkusilo sodbo tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, a ni našlo nobene. Zato je skladno z določbo 368. čl. ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.