VSL sodba Cpg 953/93

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izdani sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka vzdržalo v veljavi glede plačila glavnice 21.816,00 SIT, zakonitih zamudnih obresti od te glavnice od dne 15.8.1991 dalje do plačila ter glede stroškov izvršilnega postopka v višini 6.099,00 SIT (1. točka izreka). V preostalem delu 1. točke izreka je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki pa je naložilo tudi povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 12.146,00 SIT (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka, ki je v pritožbi navedla, da je sodišče prve stopnje razsojalo nekontekstualno, da je tožena stranka g. A. K., ki je bila na podlagi splošne pogodbe o trgovskem zastopanju pooblaščena za zastopanje in opravljane poslov, ki spadajo v redno poslovanje tožene stranke, preklicala pooblastilo že sredi julija 1991, da gre v primeru poslov g. A. K. za prevzem izpolnitve in da tožena stranka ne razpolaga s sredstvi na žiro računu (tako tudi ne s premičnimi stvarmi). Tožena stranka pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge, zaradi katerih je odločilo tako kot izhaja iz izreka in na podlagi katerih je bilo možno sodbo preizkusiti. Torej ne gre za smiselno zatrjevano absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 13. točke 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku. Zato pritožbena navedba, da je sodba nekontekstualna, ni utemeljena.

Tožena stranka se je v pritožbi sklicevala na ustni preklic pooblastila g. A. K. v mesecu juliju 1991. Ta pritožbena navedba pa predstavlja nedovoljeno novoto (glej določbo 1.odst. 496.a čl. ZPP), ki jo ni dovoljeno uveljavljati šele v pritožbi, zato jo drugostopno sodišče pri reševanju pritožbe ni moglo upoštevati.

Trditev tožene stranke, da gre pri poslih g. A. K. za prevzem izpolnitve ni relevantna. Tudi če bi šlo za prevzem izpolnitve po 1. odst. 453. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, tožeča stranka ne bi imela proti g. A. K. nobene pravice (glej 3. odst. 453. čl. ZOR).

Slednja bi bila namreč zavezana le napram toženi (ne pa tudi tožeči) stranki. Pa tudi če bi šlo za pristop k dolgu po 451. čl. ZOR, bi bila tožena stranka še vedno zavezana napram tožeči stranki, saj ima le-ta pravico, da po lastni izbiri terja izpolnitev od tožene stranke (kot dolžnika) ali tretjega, ali pa od obeh solidarno.

Sicer pa je iz prilog v spisu razvidno, da je v naročilnicah/pogodbah o prevozu z dne 30.7.1991 (A 2 in A 4) kot plačnik prevozov navedena tožena stranka. Tako določbe 34. čl. Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP) ter 2. odst. 659. čl. in 1. odst. 670. čl. ZOR ne pridejo v poštev. Prejemnik se namreč s prevzemom pošiljke in podpisom voznega lista ne zaveže plačati prevoza, če je v voznem listu kot plačnik označena tretja oseba (ki torej ni ne pošiljatelj ne prejemnik).

Pritožbena navedba, da tožena stranka ne razpolaga s sredstvi na žiro računu (kakor tudi ne s premičnimi stvarmi) za ta postopek ni bistvena, saj premoženjsko stanje stranke nima vpliva na odločitev sodišča prve stopnje v konkretnem gospodarskem sporu. To bi bilo lahko pomembno kvečjemu v izvršilnem postopku.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).