VSL sodba Cpg 753/93

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki obračunane obresti v višini 5.367,80 SIT s procesnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške v znesku 7.028,80 SIT.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP in predlagala njeno razveljavitev. Navedla je, da bi moralo sodišče prve stopnje naložiti tožeči stranki, da vse vloge s prilogami prevede v slovenski jezik, tudi če so bile vložene v hrvaškem jeziku v skladu s predpisi takratne SFRJ, ker tako ravnajo hrvaška sodišča s slovenskimi strankami. Oporeka tudi aktivni legitimaciji tožeče stranke, ker ni dokazala pravnega nasledstva s prvotno tožečo stranko.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede dolžnosti prevajanja vlog in prilog, ki so jih v svojem jeziku vložile stranke z območja drugih republik nekdanje SFRJ v skladu z določbami ZPP o uporabi jezika v postopku, ima izpodbijana sodba jasne in pravilne razloge, s katerimi sodišče druge stopnje v celoti soglaša. Glede na pritožbene navedbe k tem razlogom samo še dodaja, da vzajemnost ne more biti razlog za nezakonitost, do česar bi prišlo, če bi sodišče ravnalo tako, kot zahteva tožena stranka.

Kar se tiče aktivne legitimacije tožeče stranke pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožena stranka dejstev v zvezi s tem v postopku na prvi stopnji ni navajala, v pritožbi pa ne izkazuje za verjetno, da tega ne bi mogla storiti. Zato pritožbeno sodišče glede na določbo 1. odst. 496.a člena ZPP tega ugovora ni moglo upoštevati.

Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zato je po določbi 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo napadeno sodbo.

Na podlagi določbe 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.