VSL sodba II Cpg 917/2016

I. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže.

II. Pritožba zoper I. in III. točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 118833/2014 z dne 11. 9. 2014, v delu, v katerem toženi stranki nalaga v plačilo glavnico 1.242,19 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 1.240,56 EUR od 18. 5. 2014, od zneska 1,63 EUR pa od 11. 9. 2014 ter izvršilne stroške v višini 64,00 EUR (I. točka izreka). V preostalem delu je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je v plačilo naložilo 237,32 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper celotno sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da jo spremeni tako, da zgoraj citirani sklep o izvršbi v celoti razveljavi.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe ni dovoljena, zoper I. in III. točko izreka pa ne utemeljena.

5Tožena stranka na več mestih izrecno navaja, da se pritožuje zoper celotno odločbo sodišča prve stopnje. Slednje je v II. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 118833/2014 z dne 11. 9. 2014, v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 1,63 EUR od 18. 5. 2014 do 11. 9. 2014 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper takšno odločitev (z ugoditvijo pritožbi se namreč njen pravni položaj ne bi v ničemer izboljšal). Takšna pritožba ni dovoljena (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (352. člen ZPP).

6Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- da tožeča stranka opravlja dejavnost posredovanja dela, ki vključuje tudi začasna in občasna dela dijakov in študentov,

- da se je tožena stranka (med drugim) zavezala tožeči stranki plačati delo študentov in dijakov, ki jih bo ta posredovala,

- da je tožeča stranka toženi za delo posredovala dva študenta, ki sta delo opravila,

- da je za opravljeno delo obeh študentov in druge postavke (koncesijske dajatve, prispevke in zakonske zamudne obresti) tožeča stranka toženi stranki izstavila račun,

- da tožena stranka računa ni plačala,

- da je eden izmed študentov pred delovnim in socialnim sodiščem sam vložil tožbo zoper toženo stranko, za plačilo dela po isti napotnici.

Vse navedeno je med pravdnima strankama nesporno. Edino sporno vprašanje je, kakšen je vpliv vložene tožbe pred delovnim in socialnim sodiščem na predmetni postopek. To pa je pravno in ne dejansko vprašanje. Kadar v sporih majhne vrednosti dejansko stanje med strankama ni sporno in ni drugih ovir za izdajo sodbe, sodišče o sporu odloči brez razpisa naroka (prvi odstavek 454. člena ZPP). V zvezi z nespornim dejanskim stanjem mu seveda tudi ni treba izvajati dokazov. Tako je ravnalo povsem pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakonitih zastopnikov pravdnih strank.

7Tudi na toženčeve navedbe, da mu dela zahtevka ni treba plačati, ker o njem že teče postopek pred delovnim in socialnim sodiščem, je sodišče prve stopnje odgovorilo. Ker ne gre za spor med istima strankama, litispendenca ne more biti podana. Dejstvo, da plačilo istega zneska zahteva tudi oseba, ki je delo dejansko opravila, pa samo po sebi ne more vplivati na izid predmetne pravde. V njej je namreč bilo ugotovljeno, da se je tožena stranka tožeči stranki s pogodbo zavezala, da ji bo plačala za delo, ki ga bodo opravili študentje ali dijaki, ki jih bo posredovala tožeča stranka. Na podlagi nespornih dejstev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so vse predpostavke za plačilo spornega računa izpolnjene – tožeča stranka je toženi poslala dva študenta, oba sta delo po napotnicah opravila, tožena stranka je to tožeči stranki potrdila, tožeča stranka pa ji je, na podlagi pogodbenega dogovora, izdala račun. Ker tožena stranka svoje pogodbene obveznosti ni izpolnila, ji je sodišče prve stopnje pravilno naložilo, da to stori.

8Pritožba pa ne more uspeti niti z navedbami, da je v postopku pred delovnim sodiščem, s študentom S. Š., dne 15. 9. 2015, sklenila sodno poravnavo in mu na njeni podlagi del terjatve že plačala. Gre za dejstvo, ki je nastalo pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje (dne 9. 10. 2015), a po vložitvi toženčeve druge pripravljalne vloge (ki jo je sodišče prejelo dne 24. 8. 2015).

Sodišče prve stopnje (kakor tudi pritožbeno sodišče) lahko pri odločanju upošteva zgolj tista dejstva (ob predpostavki, da jih stranki zatrjujeta), ki so nastala v okviru časovnih meja pravnomočnosti. Te v rednem pravdnem postopku opredeljuje trenutek zaključka glavne obravnave. V postopkih v sporih majhne vrednosti (kot je obravnavani) pa velja tog sistem, da je nova dejstva možno navajati le v tožbi, odgovoru na tožbo in še eni pripravljalni vlogi vsake stranke (452. člen ZPP). Ob takšni zakonski ureditvi je treba časovne meje pravnomočnosti opredeliti drugače. Te se morajo nanašati na čas vložitve zadnje dovoljene pripravljalne vloge toženca. To pomeni, da sme sodišče pri odločanju upoštevati le dejstva, ki so nastala do tega trenutka. Kasnejša dejstva, to je dejstva, ki so nastopila po vložitvi zadnje dovoljene pripravljalne vloge in ki naj bi vplivala na vsebino s sodbo razreševanega pravnega razmerja, pa je mogoče uveljavljati v izvršilnem postopku z ugovorom (8. točka 55. člena Zakona o izvršbi in izobraževanju – v nadaljevanju ZIZ) oziroma s tožbo na nedopustnost izvršbe (59. člen ZIZ).(1)

9V obravnavanem primeru to pomeni, da pritožbenih navedb, ki se nanašajo na sklenjeno sodno poravnavo in delno plačilo, ki naj bi bilo izvedeno na njeni podlagi, ni mogoče upoštevati.(2) Višje sodišče se zato do njih ni vsebinsko opredeljevalo.

10S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so pomembne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo tožene stranke je zato v tem delu (zoper I. in III. točko izreka) zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora stroške odgovora na pritožbo sama kriti tožeča stranka, saj ta ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).

-------------

Op. št. (1): Podobno: VSL v sodbah I Cpg 267/2013 in II Cpg 485/2015, VS RS npr. v sklepih II Ips 59/2011 in II Ips 643/2008 ter A. Galič in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 171.

Op. št. (2): Dodati velja, da sodišče prve stopnje z njim niti ni bilo seznanjeno. Na podlagi dejstev, ki so mu bila znana pa je izrecno ugotovilo, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi za opravljeno delo plačala.