VSL sodba I Cpg 1391/2015

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka), kolikor se nanaša na drugotoženo stranko, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

1Prvostopenjsko sodišče je s sklepom zaradi delnega umika sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 169916/2013 z dne 8.11.2013 razveljavilo v prvem odstavku izreka za plačilo 2.667,30 EUR in postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka), s sodbo pa je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 169916/2013 z dne 8.11.2013 obdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da sta prva toženka in drugi toženec dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki 141.445,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2013 do plačila, 4.707,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2014 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2013 do plačila (II. točka izreka) in toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.533,50 EUR v 15-tih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2Zoper sodbo (torej zoper II. in III. točko izreka) se je pravočasno pritožila drugotožena stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje s stroškovno posledico.

3V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetnem sporu tudi pritožbeno ni sporen temelj obveznosti drugotoženca do tožeče stranke iz kreditne pogodbe št. 3096-LD/09355/00194/NS z dne 21.12.2009 in dodatka št.1 z dne 4.7.2011, ki temelji na njegovi poroštveni izjavi z dne 21.12.2009, v kateri se je tožeči stranki (oziroma pravnemu predniku N. d.d. kot kreditodajalcu) zavezal kot porok in plačnik obveznosti prvotožene stranke kot kreditojemalca. Tudi ni sporno, da je drugotoženec na podlagi Dogovora o delnem plačilu dolga in utesnitvi izvršbe z dne 19.5.2014 (priloga B1, v nadaljevanju Dogovor) tožeči stranki plačal 51.000,00 EUR. Pritožnik pa izpodbija materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da vračunavanje delnega plačila v znesku 51.000,00 EUR po drugem odstavku 287. člena OZ (po stališču pritožnika bi se moralo to plačilo v celoti vračunati kot delno plačilo terjatve po kreditni pogodbi, iz katere črpa svoj tožbeni zahtevek tožeča stranka, ker je ta tožničina terjatev najstarejša) glede na vsebino Dogovora ni uporabljivo.

6Prvostopenjsko sodišče je v razlogih za tako stališče izhajalo iz ugotovitve, da je v 2. alineji I. točke Dogovora opredeljena kot zapadla in neplačana obveznost, ki na dan 16.5.2014 znaša 3,191.395,27 EUR, torej kot enotna obveznost, čeprav dogovorjena obveznost izvira iz več kreditnih pogodb in da predmet dogovora ni bila delna izpolnitev ene od več istovrstnih denarnih obveznosti po posamezni kreditni pogodbi, ker obveznosti po posameznih kreditnih pogodbah niso bile ločeno specificirane v smislu zapadlosti in zneska. Ker prejeti znesek 51.000,00 EUR ni zadostoval za celotno poplačilo denarne obveznosti iz Dogovora, je tožnica pojasnila, da je z navedenim zneskom poplačala zapadle in neplačane zamudne obresti iz naslova kreditne pogodbe št. 3096-LD/09355/00194/NS v znesku 2.667,30 EUR, iz naslova kreditne pogodbe št. 3119-LD/12072/0116/NS (predmet izvršilnega postopka In 888/2013 pred Okrajnim sodiščem v Mariboru) so bile poravnane zamudne obresti v znesku 42.477,90 EUR, kar je rezultiralo v delnem umiku in utesnitvi izvršbe, iz naslova kreditne pogodbe št. 3096-LD/10042/00132/NS pa so bile poravnane zamudne obresti v znesku 3.805,62 EUR, kar je rezultiralo v delnem umiku tožbe (v postopku II P 2347/2013 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani) za 5.854,80 EUR.

7Prvostopenjsko sodišče pri tem pravilno ugotavlja, da teh navedb in v zvezi z njimi predloženih dokazil pritožnik ni prerekal. Predmet pritožbenega izpodbijanja tudi ni trditev tožnice, da je plačilo 51.000,00 EUR rezultiralo v delnem upoštevanju poplačila obveznosti zamudnih obresti tudi iz drugih dveh kreditnih pogodb (ki nista predmet tega postopka) in posledično v delnem umiku in utesnitvi izvršbe oziroma umiku tožbe. Tudi zato je sprejelo pravilo o vračunavanju obresti iz 288. člena OZ.

8Pritožnik pa neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču v zvezi s presojo, katero svojo obveznost je tožeči stranki s plačilom zneska 51.000,00 EUR poravnal, očita napačno razlago vsebine Dogovora o delnem plačilu dolga in utesnitvi izvršbe z dne 19.5.2015. Zmotno meni, da bi moralo sodišče pri razlagi pogodbe (Dogovora) uporabiti določilo 82. člena OZ in iskati skupen namen pogodbenikov in pogodbena določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, določenim v OZ. Sodišče pa tega namena ni iskalo in v tej smeri ni izvajalo dokazov, čeprav je tožena stranka podala izrecne trditve, da je s plačilom navedenega zneska poravnala najstarejšo, torej v tem postopku sporno terjatev. Ker pa je dogovor, ki ga je razlagalo sodišče, pripravila tožeča stranka, ga je po določbi 83. člena OZ treba razlagati v korist drugega pogodbenika.

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnik v prvostopenjskem postopku ni skliceval na skupen namen pogodbenikov – skleniteljev Dogovora, katera izmed večih denarnih obveznosti iz v Dogovoru omenjenih kreditnih pogodb naj bi bila s plačilom zneska 51.000,00 EUR poravnana. Iskanje skupnega namena pogodbenikov pomeni iskanje njihove skupne volje pri urejanju medsebojnega obligacijskega razmerja. Skupna volja pa pomeni doseženo soglasje volj glede pravnih učinkov posameznih dejanj pogodbene stranke. Takega skupnega namena strank Dogovora glede vprašanja, katera obveznost pritožnika bo s plačilom zneska 51.000,00 EUR poravnana, pritožnik v prvostopenjskem postopku niti ni zatrjeval. Zato pritožbeni očitek kršitve kontradiktornosti postopka in s tem bistvene postopkovne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče ne ugotavljalo skupne volje strank dogovora in v zvezi z njo izvedlo dokazov, ni utemeljen. Kot izhaja iz trditev pritožnika v pripravljalni vlogi z dne 3.3.2015 (list. št. 56) se pritožnik namreč sklicuje na subsidiarno uporabo določbe drugega odstavka 287. člena OZ in ne na skupen namen pogodbenih strank iz dogovora, katera terjatev bo s plačilom 51.000,00 EUR poravnana. Prvostopenjsko sodišče zato glede na razpoložljivo trditveno in dokazno gradivo ni imelo podlage za razlago skupnega namena glede opredelitve terjatve, ki naj bi prenehala z zgoraj navedenim plačilom. Pritožbena trditev, da je dogovor pripravila tožeča stranka, zaradi česar bi ga bilo treba razlagati skladno s 83. členom OZ v korist drugega pogodbenika, pa je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče glede na prvi odstavek 337. člena ZPP ni bilo upravičeno presojati.

10Kot je bilo zgoraj obrazloženo, prvostopenjsko sodišče ni zavrnilo uporabe 287. člena OZ le zato, ker bi znesek iz 2. alineje I. točke dogovora upoštevalo kot enotno terjatev, pač pa tudi zaradi trditev tožeče stranke, da je skladno z Dogovorom tožeča stranka (zaradi plačila 51.000,00 EUR) v izvršilnem postopku In 888/2013 dne 29.5.2014 podala predlog za delni umik in ustavitev izvršbe in predlagala zaradi delnega plačila obveznosti v višini 42.477,90 EUR za navedeni znesek delno ustavitev izvršbe. Ker toženi stranki navedenih trditev in predloženih dokazov nista konkretno prerekali, jih je zato prvostopenjsko sodišče utemeljeno štelo za dokazane in kot materialnopravno utemeljeno sprejelo tožnikovo poračunavanje zamudnih obresti po 288. členu OZ.

11Ker je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, tudi ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj vsebuje vse relevantne razloge o odločilnih dejstvih za odločitev.

12Ni namreč utemeljen pritožbeni očitek, da sodba glede ugovora tožene stranke o nemožnosti preizkusa višine terjatve vsebuje le pavšalne razloge. Obveznost poglobljene razlage utemeljenosti višine vtoževane terjatve je odvisna od trditvenega in dokaznega gradiva, ki ga v postopku ponudita pravdni stranki. Tožeča stranka je že v točki IV. dopolnitve tožbe (list. št. 35-37) pojasnila strukturo vtoževane terjatve (glavnica, redne obresti in zamudne obresti) ter način obračunov obresti (obdobje za katero so obračunane, obračunsko osnovo in obrestno mero) in zato predložila tudi dokazila. Tako konkretizirane trditve in dokazi so terjali tudi konkretizirano izpodbijanje le-teh. Tožena stranka pa je v pripravljalni vlogi z dne 17.4.2014 (list. št. 44) po eni strani zatrjevala, da so obresti obračunane napačno in da tožeča stranka ni pravilno upoštevala vseh delnih plačil, pri čemer ne pove, zakaj naj bi bil obračun napačen in katera delna plačila naj bi upoštevala napačno in v čem je napaka (v višini plačil ali datum plačil) po drugi strani pa pritožbeno izpostavlja nemožnost preizkusa pravilnosti izračuna terjatve tožeče stranke (oba ugovora se namreč medsebojno izključujeta). Tako pavšalno oporekanje višini vtoževane terjatve zato ne izpolnjuje pogojev trditvenega bremena tožene stranke iz 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Konkretne navedbe o načinu obračuna terjatve so namreč terjale tudi konkretno izpodbijanje podatkov, ki so bili podlaga za obračun terjatve. Temu trditvenemu bremenu pa tožena stranka ni zadostila. Prvostopenjsko sodišče pavšalnih ugovorov o nepravilnosti izračuna terjatev zato niti ni moglo preizkusiti, posledično pa tudi ni imelo razloga za dvom v pravilnost izračuna obveznosti tožene stranke. Tako se pokaže kot zmotno pritožbeno stališče, da je bilo ob „izrecnih ugovorih tožene stranke“ prvostopenjsko sodišče dolžno presojati oziroma preizkušati pravilnost in dokazanost izračuna višine vtoževane terjatve. Katera pravnorelevantna dejstva mora tožnik dokazovati, na kom je torej dokazno breme, je torej odvisno od tega, katero konkretno dejstvo, relevantno za odločitev, je med pravdnima strankama sporno. Kot rečeno pa tožena stranka trditvenemu bremenu v tej smeri v prvostopenjskem postopku ni zadostila. Zmotno je zato tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki naj bi v primeru ugovora o višini terjatvi, ki vsebuje ugovor nezmožnosti in nepravilnosti preizkusa izračuna tožeče stranke, terjala preizkus izračuna z izvedencem finančne stroke.

13Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu, kolikor se nanaša na drugotoženo stranko, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Izrek o pritožbenih stroških pritožnika temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in je posledica pritožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.