VSRS sklep II Ips 290/2016

I. Reviziji se ugodi, sklepa nižjih sodišč se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1

Tožnik je zoper toženca vložil tožbo zaradi izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva, podani 29. 12. 1998 pri Upravni enoti Ptuj. S to izjavo je drugotoženca priznal za svojega sina, prvotoženka, ki je njegova mati, je s tem soglašala.

2Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker naj bi bila vložena po izteku

objektivnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 99. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

3Pritožbeno sodišče je sprva vložilo zahtevo za presojo ustavnosti drugega odstavka 99. člena OZ, kolikor se nanaša na izpodbijanje izjave o pripoznanju očetovstva. Ustavno sodišče je s sklepom U-I-129/15 z dne 11. 2. 2016 zahtevo Višjega sodišča v Mariboru zavrglo. Pritožbeno sodišče je nato z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe.

4Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 175/2016 z dne 6. 10. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja uporabe roka iz drugega odstavka 99. člena OZ za vložitev tožbe za izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva.

5Tožnik vlaga dopuščeno revizijo ter sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V reviziji obširno argumentira svoje stališče, da objektivni rok iz drugega odstavka 99. člena OZ ne velja za primer, ko pravni oče izpodbija izjavo o priznanju očetovstva.

6Revizija je utemeljena.

7Glede izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ne vsebuje nobenega izrecnega pravnega pravila. S tem postavlja očete, ki so očetovstvo priznali z izjavo, v neenak položaj v primerjavi z očeti, glede katerih velja domneva očetovstva. Ti namreč v skladu s 96. členom ZZZDR lahko izpodbijajo očetovstvo otroka, če mislijo, da otrok ni njihov. Tožbo pa morajo vložiti v enem letu od tedaj, ko izvejo za okoliščine, ki vzbujajo sum, da otrok ni njihov. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-251/14 z dne 21. 10. 2015 razveljavilo nadaljnji zakonski predpis, ki je določal objektivni rok pet let po rojstvu otroka za vložitev tožbe. Pravni red torej daje domnevnim očetom možnost izpodbijanja te domneve in sicer v enoletnem subjektivnem roku.

8Opisana neenakost dveh skupin pravnih očetov obenem ustreza tudi pojmu klasične pravne praznine(1). Gre namreč za očitno nehoteno vrzel v zasnovi pravnega reda. Nobenega stvarno utemeljenega in razumnega razloga namreč ni, da bi ena skupina očetov svoje pravno očetovstvo smela izpodbijati, druga pa pod nobenimi pogoji ne. Ker gre torej za primer klasične pravne praznine, je treba le-to vsebinsko zapolniti z uveljavljenimi metodami pravne razlage.

9Uveljavljene metode zapolnjevanja pravnih praznin(2) v izhodišču temeljijo na načelu enakosti. To pomeni, da je treba na primere, ki so v pravno bistvenih prvinah enaki, navezovati tudi enake pravne posledice; primere, ki se v bistvenih pravnih pravinah različni, pa je treba, nasprotno, tudi pravno ustrezno drugače obravnavati (načelo različnosti kot načelo, ki je zrcalno načelu enakosti). S takšnim načinom zapolnjevanja pravnih praznin je zadoščeno tudi argumentu notranje povezanosti in celovitosti pravnega reda (argumentum a coherentia), ki je sestavni del načela pravne države (2. člen Ustave).

10Vse, kar je bilo povedano, pa v resnici predstavlja le prvi korak pri

zapolnjevanju pravnih praznin. Tako kot so dejanski položaji lahko sestavljeni iz več med seboj ločenih prvin, velja enako tudi glede pravnih institutov. Posamezen pravni institut je običajno sestavljen iz več različnih pravnih pravil. Pri uporabi analogije, kot uveljavljenem sredstvu zapolnjevanja pravnih praznin, je treba imeti pred očmi (tudi) omenjeno sestavljenost dejanskih in pravnih institutov. Uporaba analogije je namreč vrednotno utemeljena le dotlej, dokler sta si urejeni in neurejeni pravni primer med seboj v bistvenem enaka ali še z drugimi besedami: dokler vsebujeta enak oziroma skupen vrednotni temelj, prek katerega oba položaja lahko primerjamo (tertitum comparationis). To pa ne velja nujno glede vseh pravnih pravil, ki tvorijo določen pravni institut. Pri sestavljenem pravnem institutu bo torej lahko podan položaj, ko bo sodišče neurejen pravni primer reševalo z uporabo analogije tako, da se bo oprlo na eno pravno pravilo, ne pa na celoto pravnih pravil, ki tvorijo posamezen pravni

institut.

11Problem v obravnavani zadevi tiči prav v neuporabi te razlikovalne metode. Konkretno: to, da sodišče položaj oseb, ki so očetovstvo pripoznali z izjavo, rešuje z analogno uporabo pravil o izpodbijanju pogodb (94. člen OZ), ne pomeni nujno tudi tega, da za izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva veljajo v celoti tudi prekluzivni roki iz 99. člena OZ. Ta pravila lahko ob analogni uporabi veljajo le, če je med razlogi, ki utemeljujejo objektivni prekluzivni rok za izpodbijanje pogodb in med razlogi, ki bi utemeljevali objektivni prekluzivni rok za izpodbijanje izjave o pripoznanju očetovstva, podan skupen vrednotni temelj.

12Pred tem vprašanjem pa je treba najprej ponovno prevrednotiti vprašanje, ali je pravilno stališče sodne prakse, da se obravnavano pravno praznino, sploh zapolnjuje z analogijo, po kateri je izjavo mogoče izpodbijati na podlagi 94. člena OZ. Druga možnost zapolnitve te pravne praznine bi bila, da bi sodišča analogno uporabila pravilo iz 96. člena ZZZDR. Učinek bi bil vsaj glede izhodiščnega pravila dejansko enak: tisti, ki velja za očeta (na podlagi priznanja očetovstva ali na podlagi zakonske domneve), mora vložiti tožbo, katere cilj je, da pravno več ne velja za očeta. V obeh primerih takšna sodna odločba ovrže pravni sklep o očetovstvu. V prvem primeru ta izvira iz konkretnega pravnega akta (izjave o pripoznanju), v drugem iz zakonske domneve (se pravi

ex lege

), če so izpolnjeni zakonski pogoji iz 96. člena ZZZDR. Čeravno je učinek izpodbijanja enak, pa to ne velja tudi glede predpostavk izpodbijanja. Te niso nujno enake. V enem primeru namreč pravni oče uveljavlja svojo zmoto pri podaji izjave volje, v drugem primeru pa trdi, da so se v zadnjem letu pred vložitvijo tožbe porodili sumi glede tega, ali je v resnici biološki oče. Dejanske okoliščine, s katerimi utemeljuje tožbo v prvem ali drugem primeru se sicer lahko v znatni meri prekrivajo, niso pa nujno identične.

13Vrhovno sodišče zato ne vidi razlogov, zaradi katerih bi odstopilo od doslejšnje prakse, da je treba pravno praznino zapolniti z uporabo pravila iz 94. člena OZ. Takšna zapolnitev se sklada s tem, kakšna je bila pravna podlaga, na kateri je utemeljen pravni sklep o očetovstvu. Do tu je zato razlikovanje načina, s katerim pravni oče izpodbija svoje očetovstvo, če je to na eni strani utemeljeno na izjavi o pripoznanju ali na drugi strani na zakonski domnevi, stvarno utemeljeno.

14Ker sta oba položaja glede hotenega cilja v bistvenem enaka (pravni oče zaradi spremenjenega zavedanja o podlagi statusa očeta želi, da se pravni status izenači z dejanskim položajem), mora biti možnost izpodbijanja očetovstva enaka tudi glede rokov, v katerih je mogoče vložiti tožbo. Edino stvarno utemeljeno razlikovanje lahko izvira le iz različnosti pravne podlage, na kateri temelji očetovstvo. Te razlike se nanašajo na same predpostavke izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva, ki so določene s 94. (obstoj napak volje pri podani izjavi) in 99. členom OZ (začetek teka roka s trenutkom, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti oziroma, ko je prenehala sila).

15Nobenega stvarno utemeljenega razloga za razlikovanje pa ni, da bi za eno skupino pravnih očetov veljala drugačna dolžina roka za vložitev tožbe kot za drugo skupino očetov. Temu izhodišču mora slediti tudi način zapolnjevanja

pravne praznine. Iz tega sledi, da mora tudi za pravnega očeta, ki je to postal z izjavo o pripoznanju očetovstva, veljati enak rok, kot za pravnega očeta, ki je to postal na podlagi zakonske domneve. To pomeni, da mora biti dolžina roka enaka za oba, to pa je dolžina enoletnega subjektivnega roka iz 96. člena ZZZDR.

16Ker objektivni rok po odločbi Ustavnega sodišča v zadevi U-I-251/14 posega v pravice očeta iz 35. člena Ustave, mora to veljati za obe skupini pravnih očetov. Zapolnjevanje pravne praznine s pravno urejenim (analognim) primerom iz drugega odstavka 99. člena OZ bi bilo zato protiustavno. Uporaba analogije mora, kot že rečeno, slediti razlogom, ki utemeljujejo njeno uporabo, ne pa povzročati protiustavnega stanja.

17Glede razlogov za uporabo objektivnega roka, ki velja za izpodbijanje pogodb

(tega utemeljujejo razlogi pravne varnosti na pogodbenem področju), teh skupnih vrednotnih točk s položajem, ko pravni oče izpodbija izjavo o pripoznanju očetovstva, več ni. Zato tudi analogna uporaba drugega odstavka 99. člena OZ za primere, kot je obravnavan, ne pride v poštev. Nasprotno stališče bi bilo v nasprotju z načelom notranje povezanosti in celovitosti pravnega reda, saj po intervencijah Ustavnega sodišča objektivni roki na področju izpodbijanja očetovstva več ne veljajo.

18Iz navedenih razlogov je odločitev nižjih sodišč, ki sta zavrženje tožbe utemeljili s pretečenim objektivnim prekluzivnim rokom iz drugega odstavka 99. člena OZ, napačna.

19Podan je položaj iz drugega odstavka 380. člena ZPP, zaradi česar je Vrhovno sodišče tožnikovi reviziji ugodilo ter sklepa nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

----

(1) Ne gre torej za golo protiustavno pravno praznino, ki je ne bi bilo mogoče rešiti z uporabo uveljavljenih metod razlage. Prim. S. Nerad, Pravna praznina in protiustavna pravna praznina, Pravna praksa, št. 29-30/2010, str. 6 ter 10. točko odločbe US U-I-192/15 z dne 11. 2. 2016, ki je bila izdana prav v obravnavani zadevi.

(2) Prim. M. Pavčnik, Teorija prava, 4. izdaja, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 292-305.