VSM sklep III Cp 958/2016

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki II, III, IV, V, VI razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, pod točko II skupne otroke: 10 letno T. ter 8 letno B. zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici, pod točko III tožencu naložilo, da mora od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje za vsakega od otrok plačevati po 150,00 EUR mesečne preživnine, pod točko IV je določilo stike med tožencem in mladoletnima otrokoma, pod točko V zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi tožeče stranke ter pod točko VI določilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec zoper točke II, III in V ter v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni sledilo kratkoročnim in dolgoročnim koristim mladoletne T. in mladoletne B.. Pojasnjuje, da razlogi, ki so sodišče navedli k temu, da je mladoletna otroka ob razvezi zakonske zveze v varstvo in vzgojo dodelilo tožnici v kontekstu varovanje B. in T. koristi ne odražajo napovedi uspešnega osebnostnega razvoja deklic, kar bi moralo biti ob odločitvi sodišča ob dodelitvi mladoletnih otrok enemu izmed staršev za sodišče bistvena in odločilna ugotovitev. Nesporno med strankama je, da je izvedenka oba starša opredelila kot primerna za izvajanje ustreznega varstva, vzgoje in skrbi za mladoletna otroka, ter da tožnici ni pripisala odločilne vloge, zato je sodišče v zvezi z odločitvijo o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo tožnici zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Izvedenka J.B. je nedvomno ugotovila, da na materini strani, to je tožnici, obstaja neugoden vpliv na razvoj otrok zaradi njene „hiperprotektivnosti in njene hude separacijske bojazni“. Izvedenka je potrdila, da tožnica ne sprejema ločitve od otrok, ter da pri takšni svoji prepričanosti ne izhaja iz potreb deklic, ki sta se na že ustaljen ritem življenja prilagodili brez večjih težav in način življenja, ki ga živita od leta 2013, kjer tožnica in toženec izvajata skupno starševstvo. Prepričan je, da je sodišče nepravilno in zmotno materi naklonilo prednost napram očetu, na katerega sta deklici ravno tako kot na mater enako navezani, prav tako je pa toženec kot oče sposoben prepoznavati potrebe mladoletnih otrok in jim pravilno slediti, kakor jih tudi do popolnosti zadovoljiti, predvsem pa v prid odločitvi sodišča glede dodelitve otrok v varstvo in vzgojo očetu govori ugotovitev izvedenke, in sicer, da sta bili z mamico deklici na razgovoru „umirjeni, celo v regresu v smeri, da bi ji ustregli in ugajali“, medtem „ko sta na razgovoru z očetom izžarevali eno samo energijo, poskakovanje, smeh“ (stran 32 prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 21. 4. 2016). Prepričan je, da je zato sodišče glede na izid dokaznega postopka v pravdni zadevi neutemeljeno zavrnilo njegov zahtevek za dodelitev mladoletnih otrok njemu v varstvo in vzgojo. Njegova prednost tudi je, da živi v družinski hiši, kjer sta deklici živeli, ter da si je z novo partnerko L.G. in njenima hčerkama ustvaril stabilno in predvidljivo življenjsko skupnost, v kateri se T. in B. zelo dobro razumeta s hčerkama L.G.. Prepričan je, da bi zato hčerama omogočil trdnejšo in pestrejšo družinsko ter socialno omrežje, kot ga imata deklici ob sedanjih razmerah pri materi in ob dejstvu, da tožnica zanika življenje s partnerjem S., kar potrjuje njeno življenjsko negotovost, nestabilnost, nestanovitnost in razpoloženjska nihanja. Prav tako se je odgovorneje kot roditelj izkazal do otrok, ko je sledil nasvetu izvedenke in je v času postopka že obiskoval družinskega terapevta, v želji, da bi s tožnico zmogel ustrezno komunicirati in s tem zagotoviti otrokoma največjo korist, medtem ko tožnica te pripravljenosti ni pokazala. Kot negativno je ugotovilo sodišče prve stopnje pri tožencu, da se je v preteklosti izključno proti tožnici odzval konfliktno, vendar ne do svojih mladoletnih otrok. Prepričan je, da je materina vzgoja za otroke manj primerna kot njegova. Nadalje še izpostavlja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, poleg tega pa je tožbeni zahtevek tudi v nasprotju z izrekom sodbe in obrazložitve. Sodišče prve stopnje namreč ni obrazložilo, zakaj mu odmerja plačilo preživnine v višini 150,00 EUR mesečno za vsakega otroka, in s takšnim procesnim postopanjem je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Predlaga, da „pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje zaradi zatrjevane bistvene kršitve pravdnega postopka razveljavi z napotkom sodišču prve stopnje po dopolnitvi dejanskega stanja z zaslišanjem izvedenke klinične psihologije v smeri kdo izmed staršev je primernejši za dodelitev otrok v varstvo in vzgojo, saj dosedanjo izvedensko mnenje izvedenke J.B. ne daje podlage za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v tej smeri“.

3Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, v kateri se zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožbo zoper sodbo v izpodbijanem delu je utemeljena.

5V sporih, v katerih je predmet odločanje o varstvu in vzgoji otrok razvezanih staršev in pri katerih je vodilo otrokova korist, morajo biti spoštovane vse procesne in materialnopravne določbe iz družinsko-pravne zakonodaje. S predpisi, ki naj bi omogočili sprejem optimalne rešitve v korist otroka, ni mogoče doseči, če se pri odločanju ne upoštevajo vse okoliščine, ki obstajajo v času sprejema sodne odločitve. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni opravilo neformalnega razgovora z otrokoma, temveč je le upoštevalo „željo staršev, da se otroci s postopkom ne obremenjujejo“.

6Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s členom 410 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni pridobilo izjave mladoletnih otrok. Po določbi člena 410 ZPP, kadar sodišče odloča o vzgoji in varstvu otrok ter o stikih otrok s starši in drugimi osebami, mora otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka ali posledic odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Glede na starost otroka in druge okoliščine sodnik otroka povabi na neformalni razgovor na sodišču ali zunaj sodišča, s posredovanjem centra za socialno delo delo ali šolskega svetovalnega delavca. Ob razgovoru je lahko navzoča oseba, ki ji otrok zaupa in jo sam izbere. Ta oseba lahko pomaga otroku izraziti njegovo mnenje. O razgovoru sestavi sodnik zapisnik, lahko pa tudi odloči, da se razgovor zvočno snema. Opustitev omogočanja izražanja volje, oziroma želja otrok, ima pomen procesnih kršitev iz 6. člena MEKOUP, ki v točki B. v 2. alineji izrecno določa, da se mora sodišče samo ali preko drugih oseb ali organov posvetovati z otrokom. Tudi razlaga predlagatelja sprememb in dopolnitve ZPP kaže na to, da je želel zakonodajalec predvsem prenesti pristojnost za odločanje o varstvu in vzgoji otrok v vseh primerih na sodišča, da je želel poudariti koristi otrok, in da je hotel pravico otroka, da se izjavi, razširiti na vse tiste otroke, ki so sposobni razumeti pomen postopka in posledice, četudi še niso stari 10 let. Tudi v predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR je navedeno, da se korist otroka ne zagotavlja samo preko drugih oseb, ampak tudi z neposredno možnostjo, da otrok sam ali po drugi osebi, ki ji zaupa, izrazi svoje mnenje pred sodiščem in sodišča morajo v postopkih v zvezi z otrokom to mnenje upoštevati.(1)

7Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo storilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo v tem delu zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

9V novem sojenju naj sodišče prve stopnje opravi neformalni razgovor z mladoletnima otroka, nato na podlagi opravljenih razgovorov mora sodišče prve stopnje v zvezi z dodelitvijo otrok in določitve izvajanja stikov upoštevati izraženo željo mladoletnih otrok. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o dodelitvi otrok, je moralo posledično razveljaviti tudi odločitev o višini preživnine, o načinu njenega plačevanja ter o izvajanju stikov.

10Sodišče druge stopnje je glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji odločilo, da se zadeva razveljavi tudi v tem delu, glede na razveljavitev odločitve o glavni stvari (člen 365 ZPP).

11Sodišče druge stopnje pa ni odločalo o pritožbenih stroških, ker le-ti niso bili priglašeni.

---.---

Op. št. (1) : Takšno razlago je Vrhovno sodišče RS sprejelo v zadevah pod opr. št. II Ips 448/2002 in pod opr. št. II Ips 124/2003 in v VS RS II Ips 133/2005 z dne 2. 6. 2005.