VSM sodba I Cp 1080/2016

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se najemna pogodba z dne 5. 5. 1993 in aneks št. 1 z dne 7. 9. 1994, sklenjena med pravnim prednikom tožnika - O.M.S., ter aneks št. 2 z dne 30. 6. 2004, sklenjena med tožnikom - J.S.S.M.O.M.S. kot najemodajalcem in toženko M.V.G. kot najemnico, odpoveduje in s tem preneha najemno razmerje (I. točka izreka). Toženko je zavezalo, da se mora kot najemnica v roku 60 dni od pravnomočnosti te sodbe izseliti iz v najem oddanega stanovanja št. 38/M v stanovanjski hiši na naslovu Lendavska ulica 8, M.S., uporabne površine 36,64 m2 in stanovanje, izpraznjeno oseb in stvari ter sanitarno čisto izročiti tožniku kot najemodajalcu (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti nastale pravdne stroške v višini 985,15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnim obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (III. točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in se z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov zavzema za spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej izpostavlja, da je sodišče prve stopnje procesno neustrezno ravnalo, ko je, potem ko je s sklepom z dne 20. 9. 2013 predmetni postopek prekinilo in pozvalo stečajno upraviteljico, da prevzame pravdo, s sklepom z dne 23. 6. 2015 prekinjeni postopek nadaljevalo. Po mnenju toženke sodišče predmetnega postopka, ki ga je samo prekinilo, ne bi smelo nadaljevati. Nasprotuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tožnice nima premoženjskih posledic, zaradi česar ga postopek osebnega stečaja toženke ne zadeva, zato v tem delu toženka svoje poslovne in pravdne sposobnosti ni izgubila, njenemu zastopniku pa prav tako ni prenehalo pooblastilo za zastopanje. Po stališču tožene stranke navedena terjatev vsekakor spada v stečajno maso. Najemnina in stroški, ki so povezani z najemno pogodbo z dne 5. 5. 1993, predstavljajo razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso in nikakor ni mogoč zaključek, da prenehanje takšne pogodbe ne bi imelo premoženjskih posledic. Iz navedenega jasno izhaja, da tožbeni zahtevek spada v stečajno maso in pri razpolaganju s tem premoženjem postane stečajni upravitelj zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika, ki je v tem primeru tožena stranka, zato se postopek v predmetni zadevi še ne bi smel nadaljevati. Tožena stranka še opozarja na dejstvo, da je bil toženi stranki ugoden odpust dolga, med drugim tudi dolga do tožeče stranke. Ker navedeni dolg ne obstaja več, je tudi napačen zaključek sodišča, da neplačilo stroškov, ki so bili zaobseženi v odpust dolga, predstavlja podlago za prenehanje najemnega razmerja in izselitev toženke. Iz seznama prijavljenih terjatev pod št. 13 je prijavljena terjatev K., kot navadne terjatve, ki je bila v celoti tudi priznana in zaobsežena v institutu odpusta dolga. Tožena stranka še meni, da je terjatev tožeče stranke, na kateri utemeljuje svoj zahtevek, tudi zastarala. Ker je terjatev torej zastarala, ne more biti podlaga za zaključek sodišča, da je ravno neplačilo te terjatve osnova za prenehanje najemne pogodbe, saj je na drugi strani toženi stranki ta dolg med drugim tudi odpuščen v omenjenem postopku osebnega stečaja nad toženo stranko.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja.

6V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom P 300/2013 z dne 20. 9. 2013 ugotovilo, da je predmetni pravdni postopek z dnem 29. 8. 2013 prekinjen, stečajno upraviteljico pozvalo, da prevzame pravdo po toženi stranki ter še odločilo, da se bo postopek nadaljeval z dnem, ko bo stečajna upraviteljica prejela navedeni sklep. S sklepom P 300/2013 z dne 23. 6. 2015 je sodišče prve stopnje odločilo, da se postopek nadaljuje. Tožena stranka je zoper sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka sicer vložila pritožbo, vendar se je njena pritožba štela za umaknjeno. Sklep sodišča prve stopnje o nadaljevanju prekinjenega postopka je z dnem umika pritožbe tožene stranke tako postal pravnomočen. Ker gre v zadevi v zvezi z nadaljevanjem prekinjenega postopka torej za že pravnomočno razsojeno zadevo, tožena stranka z uveljavljanjem razlogov, s katerimi nasprotuje takšni procesni odločitvi, v okviru izpodbijane sodbe ne more biti uspešna. V odločitev, ki je pravnomočna, ni mogoče več posegati.

7Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) v 103. členu določa krivdne razloge, iz katerih je mogoče odpovedati najemno pogodbo, pa tudi postopek, po katerem je to mogoče storiti. Zakonodajalec je v duhu 2. člena Ustave Republike Slovenije uzakonil možnost, da najemne pogodbe ni mogoče odpovedati iz posebej utemeljenih okoliščin (104. člen SZ-1). Najemniku neprofitnega stanovanja tako ni mogoče odpovedati najemne pogodbe, če zaradi izjemnih okoliščin, v katerih se je znašel sam in osebe, ki poleg njega uporabljajo stanovanje, in ki jih ni mogel predvideti, ni zmogel poravnati najemnine in drugih stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, ter je najkasneje v 30 dneh po nastanku okoliščin sprožil postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja ter v tem roku o tem obvestil lastnika stanovanja (prvi odstavek 104. člena SZ-1).

8Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi morala tožena stranka za uporabo izjeme po prvem odstavku 104. člena SZ-1 kumulativno izpolnjevati tri pogoje: 1. posebej utemeljene okoliščine, 2. sprožen postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in postopek za uveljavljanje izredne pomoči ter 3. obvestilo najemodajalca o vsem tem. Na toženi stranki je torej dokazno breme za obstoj okoliščin, ki preprečujejo odpoved najemne pogodbe zaradi neplačevanja najemnine in drugih stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, na kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno opozorilo.

9Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku upirala zgolj s sklicevanjem na težko premoženjsko stanje in socialno stisko, v kateri se je znašla, s čemer je tedaj zadostila zgolj enemu izmed pogojev iz prvega odstavka 104. člena SZ-1. Za uspešnost zavrnitve tožbenega zahtevka se zahteva kumulativen obstoj vseh, prej navedenih pogojev iz prvega odstavka 104. člena ZPP, pri čemer tožena stranka tekom postopka obstoja vseh ostalih pogojev iz 104. člena ZPP ni zatrjevala, pa tudi v pritožbi tovrstnih trditev ne ponuja.

10Tožena stranka v pritožbi predvsem izpostavlja dejstvo obstoja osebnega stečaja in z njim povezanega odpusta obveznosti, vendar je sodišče prve stopnje tudi tovrstne okoliščine pravilno obravnavalo in pravilno presojalo učinke osebnega stečaja in odpusta obveznosti na obravnavano terjatev, o čemer je podalo jasne in prepričljive razloge v točki 9 izpodbijane sodbe, ki jih sodišče druge stopnje kot pravilne povzema, saj jim v bistvu ni kaj dodati.

11Brez relevantnega vpliva na izpodbijano odločitev so tudi pritožbena uveljavljanja, da je terjatev tožeče stranke, na kateri utemeljuje svoj zahtevek, zastarala, zato ne more biti podlaga za prenehanje najemne pogodbe. Ne glede na dejstvo, da v obravnavani zadevi tožeča stranka zoper toženo stranko ne uveljavlja denarne terjatve, pač pa zahtevek na odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja, zaradi česar vprašanje zastaranja obveznosti tožene stranke iz naslova neplačanih stroškov nima vpliva na obravnavano terjatev, pa je tožeči stranki treba pojasniti, da dejstvo, da tudi če bi obveznosti tožene stranke iz naslova neplačanih stroškov morebiti zastarale, to še ne pomeni, da terjatve več ni, da je prenehala. Terjatev kljub zastaranju obstaja, le iztožljiva ni. Sicer pa je za presojo v obravnavani zadevi bistveno le, da tožena stranka stroškov, ki jih je bila dolžna poravnati, ni poravnala v celoti, saj sam obstoj dolga tekom postopka ni bil sporen.

12Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadel, ker jih le ta ni priglasila, tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).