VSM Sodba I Cp 1081/2017

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala ugotovitev ničnosti sporazuma o delitvi skupnega premoženja v obliki notarskega zapisa SV 156/15, sklenjenega med pravdnima strankama, kakor tudi njegov zahtevek za povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Prav tako je zavrnilo podrejeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev že navedenega sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja ter povrnitev pravdnih stroškov (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki (v nadaljevanju toženki), katere terjatev preide na Republiko Slovenijo, ker ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, povrniti pravdne stroške v znesku 3.663,12 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka po prejemu sodbe sodišča prve stopnje naprej do plačila.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščenki pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakor tudi kršitev pravic iz 22., 25. in 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS). Sodišču prve stopnje očita nejasne razloge v delu obrazložitve glede razsodnosti tožnika pri sklepanju sporazuma o delitvi skupnega premoženja, zaradi izostale dokazne ocene izpovedb prič M.S., D. in A.K. ter D.P., pa iz sodbe ni mogoče razbrati katerim delom izpovedb teh prič je sodišče prve stopnje verjelo in katerim ni. Zato uveljavlja kršitev ustavne pravice do učinkovite pritožbe (25. člen Ustave RS). Poudarja, da so vse navedene priče izpovedale o slabem psihičnem stanju tožnika in to v taki meri, da je bilo očitno, da ni mogel o sporni delitvi premoženja trezno razmišljati. Pomanjkljiva naj bi bila tudi dokazna ocena izpovedbe notarja A.S.K., saj niso upoštevani tiste dele njegove izpovedbe, iz katerih jasno izhaja, da se dogodka konkretno več ni spomnil. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovi izpovedbi zvezi z obstojem nedopustnih groženj toženke tožniku, kljub temu, da so jo povsem skladno potrdile priče M.S., D.K., A.K. in D.P.. Izpovedbam navedenih prič v tem delu ni sledilo, ker naj bi bile kot sorodniki zainteresirane za izid postopka, medtem ko je glede istega dejstva sledilo izpovedbi tožničinih staršev in pri tem ni podvomilo v verodostojnost njunih izpovedb. Ker so izostali konkretni razlogi, zakaj sodišče prve stopnje izpovedbam teh prič ni verjelo oziroma zakaj so le te neprepričljive, uveljavlja kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je povsem nekritično sledilo izpovedbi toženke in izpovedbi njenih staršev. Nepravilni so tudi prvostopenjski zaključki nedopustnosti grožnje. Iz izpovedbe tožnika in prič izhaja, da je toženka tožniku grozila s kazenskim postopkom zaradi posilstva, s čimer bi resno ogrozila njegovo čast in dobro ime ter ga za vedno zaznamovala v kraju kjer živi. Kar ima lahko hujše posledice kot grožnja s fizičnim nasiljem. Povsem izostali so tudi razlogi o ničnosti sporazuma o delitvi skupnega premoženja zaradi nasprotovanja kogentnimi določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), saj sta pravdni stranki posebno premoženje spremenili v skupno premoženje, slednje pa je tožnik uveljavljal že na prvem naroku za glavno obravnavo. Navaja tudi druge pomanjkljivosti sporazuma, o katerih sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje nobenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavitev ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oziroma v delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe ni storilo v pritožbi izpostavljenih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb procesnega prava, sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med njimi ni nasprotij.

6V okviru zatrjevanj strank ter zanje ponujenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili sporazum o delitvi skupnega premoženja v obliki notarskega zapisa SV 156/15 z dne 15. 6. 2015 (v nadaljevanju sporazum) in da je bila njuna zakonska zveza razvezana s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju IV P 104/2015 z dne 27. 10. 2015 (nesporni dejstvi). Pri notarju sta pravdni stranki opravili dva obiska, nekaj dni pred podpisom sporazuma, je bil kot priča zraven še navzoč toženkin oče S.O., ob podpisu dne 15. 6. 20165 pa sta bili pravdni stranki sami. Tožnik je s primarnim zahtevkom uveljavljal ničnost sporazuma iz razloga njegove nerazsodnosti ob sklepanju sporazuma in je v tej zvezi navajal, da je bil zaradi groženj toženke, da bo zoper njega sprožila kazenski postopek zaradi posilstva, v tako slabem psihičnem stanju, da je bil ob sklepanju sporazuma nerazsoden, zato iz navedenega razloga ni mogel veljavno izraziti svoje pogodbene volje. Tožnik je sicer sodišče prve stopnje prepričal, da je bil zaradi razpada družine potrt in se je slabo počutil. Vendar pa upoštevaje dejstvo, da je v obravnavanem obdobju pred sklenitvijo sporazuma, ko bi naj zatrjevane grožnje toženke že obstajale, ves čas hodil v službo, čeprav po njegovem pojasnilu pogoji dela zahtevajo treznost, naspanost in sposobnost opravljati delo, in se je tako o razpadu družine, kot tudi o delitvi premoženja pogovarjal s svojimi bližnjim in je ob podpisu sporazuma pri notarju vedel kaj je namen in predmet sporazuma, tožnik in ni uspel dokazati, da bi bil v trenutku njegovega sklepanja nerazsoden.¹ Nerazsodnosti pa tožnik tudi s izpovedbami prič M.S., D.K., A.K. in D.P. ni uspel dokazati. Tožnik je trdil, da je bil nerazsoden zaradi grožnje oziroma groženj toženke, česar pa ni uspel dokazati. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi toženke, da je bil tožnik v času, ko sta bila še skupaj večkrat nasilen in mu je v teku izvajanja nasilja dejala, da ga bo prijavila, tožnik pa ji je odgovoril "ti me samo daj", drugače pa mu ni nikoli grozila, v času razhoda pa glede na svoje zdravstveno in psihofizično stanje ni bila sposobna nobene grožnje, saj jo je bilo strah biti v tožnikovi bližini. Upoštevaje ambulantni izvid Psihiatrične bolnišnice z dne 7. 5. 2015 (iz katerega izhaja, da je toženka, ki je prišla na ponovni pregled po enem letu, navajala psihično, fizično, finančno in spolno nasilje) in z dne 11. 6. 2015 (iz katerega izhaja, da se sooča s hudo stisko) ter izpovedbo toženkine matere M.O., da je toženka bežala od tožnika in je bila, po lastni zaznavi priče, psihično uničena od nasilja, sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da izpovedbi toženke ne bi verjelo. Posledično pa ni sledilo navedbam in izpovedbi tožnika, da bi mu toženka grozila. Tega tožnik tudi z zaslišanjem navedenih prič ni uspel dokazati, saj njihova izpovedba ni temeljila na njihovi lastni zaznavi groženj, temveč so izpovedovale le o tem, kar jim je povedal tožnik. S tem pa je tožnik uspel dokazati le pogovor s pričami o grožnjah. Neutemeljeni sta v pritožbi uveljavljeni kršitvi ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS² in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS,³ saj je sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ni podvomilo v izpovedbo prič, na katere se sklicuje tožnik, v delu ko so potrdile njegovo izpovedbo o tem, da se je pred podpisom sporazuma s sorodniki pogovarjal o delitvi skupnega premoženja in grožnjah toženke, glede na ostale izvedene dokaze, pa tožnik z navedenimi pričami ni uspel dokazati dejanskega obstoja groženj, saj so te priče o njih izpovedale le to, kar jim je povedal tožnik. Po obrazloženem je pravilen prvostopenjski zaključek, da tožnik kakšne koli grožnje s strani toženke, ki bi lahko povzročila njegovo nerazsodnost v času sklepanja sporazuma oziroma vplivala na njegovo voljo pri sklepanju sporazuma, ni uspel dokazati.

7Tožnikove pritožbene navedbe, da tožnikova prodaja polovice nepremičnine toženki v letu 2006 (na tej nepremičnini je bila kasneje zgrajena stanovanjska hiša), dejansko predstavlja darilo, ki bi ga lahko tožnik zaradi razveze zahteval nazaj, ne morejo vplivati na veljavnost tega sporazuma. Ob sklepanju sporazuma dejstvo, da stanovanjska hiša predstavlja skupno premoženje in da sta bila bivša zakonca v zemljiški knjigi že prej vknjižena kot lastnika v deležu vsak do 1/2, ni bilo sporno (sporazum v prilogi spisa A3). Tožnikove trdite, da je bilo v predmetnem sporazumu v nasprotju s kogentnimi določbami ZZZDR posebno premoženje tožnika spremenjeno v skupno premoženje bivših zakoncev, so zato neutemeljene, kakor tudi s tem povezano pritožbeno uveljavljanje kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave RS. Preostale pritožbene trditve o nepravilnostih sporazuma pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote po prvem odstavku 337. člena ZPP, saj tožnik ni izkazal, da tega brez svoje krivde ni mogel uveljavljati pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnik jih v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal, zato sodba sodišča prve stopnje razlogov o njih ne more vsebovati in v pritožbi uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8Prav tako neutemeljene so pritožbene trditve, s katerimi tožnik poskuša omajati prvostopenjsko odločitev o neutemeljenosti podrejenega toženega zahtevka za razveljavitev sporazuma na podlagi 45. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik je s podrejenim zahtevkom izpodbijal veljavnost sporazuma zaradi napake volje, ki je bila pri njem prisotna zaradi nedopustne grožnje toženke, da bo zoper njega sprožila kazenski postopek zaradi posilstva, ki je pri njem povzročila utemeljeni strah za dobro ime in ugled, s tem pa tudi možnost nadaljnjega življenja v domačem kraju. Po določbi 45. člena OZ⁴ mora biti strah utemeljen (npr. takšen, da pomeni resno nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega), hkrati pa povzročen z nedopustno grožnjo. Opisanemu standardu tožnik v obravnavani zadevi ni zadostil. Tožnik ni uspel dokazati obstoja toženkine grožnje (oziroma groženj), pa tudi ne obstoja utemeljenega strahu, ki bi iz takšne grožnje izviral in bi obstajal v času sklepanja sporazuma. Neutemeljene so zato pritožbene trditve, s katerimi tožnik nasprotuje pravilnim dejanskim in materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je posledično zavrnilo podrejen tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazuma zaradi napake volje v posledici zatrjevane grožnje.

9Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ob analogni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije stroške svoje pritožbe. Odgovor, ki ga je na pritožbo vložila toženka, pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato ji sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih ob uporabi 155. člen ZPP krije toženka sama. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165 člena ZPP.

¹ Sposobnost razsojanja je dejanska sposobnost, ki je izhodišče poslovni sposobnosti. Za pravne posle osebe, ki kljub poslovni sposobnosti nima (dejanske) sposobnosti razsojanja, uporabimo enaka pravila, torej pravila o pogodbi, ki jo sklene poslovno nesposobna oseba sama (ne da bi jo zastopal njen zakoniti zastopnik) in je takšna pogodba nična. Tako Plavšak N. v Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 328 - 329.
² Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
³ Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
⁴ (1) Če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe. (2) Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.