VSRS sodba II Ips 237/2014

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.461,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 40.670,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 882,17 EUR od 2. 12. 2011 dalje do plačila, od zneska 39.788,29 EUR pa od 31. 5. 2013 dalje do plačila, v obrestnem delu pa je del tožbenega zahtevka zavrnilo.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo prve stopnje spremenilo v odločitvi o začetku teka zakonskih zamudnih obresti. V preostalem delu je pritožbo tožnice, v celoti pa pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjnem delu.

3S sklepom II DoR 165/2014 z dne 18. 6. 2014 je Vrhovno sodišče na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da soteskanje po dolini A. ni nevarna športna dejavnost in zato iz nezgodnega zavarovanja ni izključena nezgoda, do katere je pri tej dejavnosti prišlo?

4Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožena stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uvodoma ponavlja v predlogu za revizijo izpostavljena vprašanja o po njenem mnenju neprerekani višini skoka 5m, nasprotovanju mnenju izvedenca in pokojnikovem (skrbnem) ravnanju. V zvezi z dopuščenim vprašanjem pa navaja, da sta sodišči zmotno uporabili pogodbeno materialno pravo (zavarovalne pogoje) glede presoje, ali je soteskanje dejavnost (aktivnost), na katero se nanašajo pogodbena določila, ki izključujejo zavarovalne primere. Kljub skrbnosti pokojnega, njegovi ustrezni usposobljenosti, izkušenosti in opremljenosti je soteskanje odvisno od spleta (od človeka neodvisnih) okoliščin in prav zato je soteskanje (tudi po kanjonu A.) nevarna dejavnost v smislu sklenjene zavarovalne pogodbe. Tako subjektivne okoliščine (na strani pokojnika) kot objektivne (narava in težavnostna stopnja kanjona) so bile skrajno ugodne, pa je kljub temu prišlo do nezgode, kar kaže, da gre za nevarno aktivnost na splošno, in ne aktivnost, ki ji nevarnost dajejo le posebne okoliščine, ki pa v konkretnem primeru naj ne bi bile prisotne. Skupen namen pogodbenih strank je bil iz obsega zavarovanih rizikov izločiti tiste, ki so po svoji vsebini primerljivi z v zavarovalni pogodbi primeroma navedenimi riziki. Soteskanje s skoki z višine (5 ali pa 3 metrov) v plitek tolmun je po naravi in rizičnosti primerljivo z ekstremnim prostim plezanjem, to je plezanjem, varovanem z vrvjo v steni. Ne le zato, ker gre v obeh primerih za gibanje na višini, temveč ker se pri obeh športih uporablja tudi enaka varovalna oprema: plezalni varnostni pas, čelada in plezalna vrv. Gre za podobne rizike in nezgode, varnostna oprema pa namenjena preprečitvi istovrstnih rizikov. Spusti ob vrvi (v kanjonu A. do 10 m) so npr. ena od značilnosti prostega in ekstremnega plezanja. Za materialnopravno presojo ni pomembno, kakšne težavnostne stopnje je konkretna soteska, saj pravdni stranki v pogodbi nista opredelili težavnostnih stopenj posameznih aktivnosti. Zato je treba presojati soteskanje glede na splošne (in ne konkretne) rizike za nezgodo. Sicer se tudi aktivnosti, primeroma naštete v pogodbi, izvajajo kot turistične aktivnost z ali brez vodnika. Ker pa je možnost nezgod pri teh aktivnostih zelo velika in se jim je mogoče s preventivnimi ukrepi in skrbnostjo izogniti v mnogo manjši meri, kot pri drugih aktivnostih, zavarovalnica rizika nezgode brez posebnega dogovora o višji zavarovalni premiji ne more kriti. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek za plačilo 39.788,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne.

5Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki. V odgovoru na revizijo tožnica trdi, da soteskanje samo po sebi ni nevarna športna panoga, temveč le, kadar gre za večjo stopnjo tveganja, zaradi česar je treba sprejeti ustrezne varovalne ukrepe (npr. pri oceni V4). V obravnavanem primeru je prišlo do nezgode, do tega pa lahko pride pri vsaki dejavnosti (npr. kolesarjenje, smučanje). Dejavnosti se po nevarnosti med seboj ne primerjajo glede na opremo, ki se pri tem uporablja, ampak glede na povečano stopnjo tveganja, pri čemer pa varovalni pas pri soteskanju ni enak plezalnemu, ampak jamarskemu (za spuščanje s statičnimi vrvmi). Stopnja tveganosti v soteski A. je zelo majhna in zato tega soteskanja ni mogoče uvrstiti med nevarne dejavnosti. Kot je pojasnil izvedenec, pojem ekstremno plezanje sploh ne obstaja, obenem pa obstaja več vrst potapljanja in padalstva. Za katere primere „nevarnih športnih aktivnosti“ je tožena stranka želela določiti izključitev kritja oziroma obveznost sklenitve posebnega zavarovanja, je tako nejasno. Takšna nejasna določila pa je treba v skladu s 83. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) razlagati v korist šibkejše stranke.

6Revizija ni utemeljena.

7V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Zato Vrhovno sodišče ne odgovarja na tiste revizijske navedbe, ki presegajo vsebino dopuščenega vprašanja. Ker pa ob odločanju o dopustitvi revizije Vrhovno sodišče ne razpolaga s celotnim spisom, ampak se je lahko šele po vložitvi revizije seznanilo z natančnim potekom postopka, navedbami strank in celotnim procesnim gradivom, ugotavlja, da je odgovor na zastavljeno materialnopravno vprašanje treba podati v kontekstu splošnih zavarovalnih pogojev kot pogodbenega materialnega prava.

8Sporno pravno razmerje izvira iz osebnega zavarovanja, ki ga je s toženo stranko sklenil tožničin brat. Tožnica je dedinja po njem in je z dednim dogovorom prevzela terjatev do tožene stranke, tožena stranka pa odklanja plačilo zavarovalnih vsot po polici „Safe life - pokojninsko zavarovanje z življenjskim zavarovanjem za primer smrti in doživetja“ z „dodatnim nezgodnim zavarovanjem za primer ene osebe“, ker meni, da je smrt tožničinega brata posledica nevarne športne aktivnosti, ki je s splošnimi pogoji izključena iz zavarovanja oziroma bi zavarovalnica bila dolžna plačati zavarovalno vsoto le, če bi bila ta nevarnost posebej zavarovana. Pri tem se sklicuje na splošne pogoje, ki v za odločitev relevantnem delu določajo:

- 5. točka 9. člena Splošnih pogojev življenjskega zavarovanja s pravico do dobička (LKV 02) z naslovom Kritje posebnih nevarnosti: „Če je zavarovana oseba izgubila življenje zaradi izvajanja nevarnih športnih panog, kakršne so ekstremno plezanje, padalstvo ali potapljanje, bo zavarovalnica izplačala zavarovalno vsoto le, če so bile te nevarnosti posebej zavarovane.“

- 4. točka 16. člena Splošnih pogojev osebnega zavarovanja (ABP 91) z naslovom Izključitve: „Iz zavarovanja so izključene nezgode, ki se zgodijo pri izvajanju posebej nevarnih športnih ali rekreacijskih aktivnosti kot npr.: bungee jumpingu, raftingu, prostem plezanju, ekstremnih planinskih in drugih turah.“

9Med strankama je sporno, ali je soteskanje nasploh oziroma ali je konkretno soteskanje po dolini A., pri katerem se je smrtno ponesrečil tožničin brat, aktivnost, ki je po citiranih pogojih izključena iz zavarovanja, ker ta dejavnost pomeni za zavarovalnico prevelik riziko oziroma bi zavarovalnica izplačala zavarovalno vsoto le, če bi bil ta riziko dodatno zavarovan. Namen spornih zavarovalnih določil je namreč izključitev povečanih rizikov oziroma dodatno zavarovanje teh rizikov s povečanimi premijami. Medtem ko je na eni strani povsem jasno, da v zavarovalnih pogojih našteti riziki niso našteti taksativno (ob stalnem naraščanju in razvoju adrenalinskih aktivnosti in športov je to praktično tudi nemogoče), pa ni povsem jasno, ali soteskanje spada med izključene rizike oziroma rizike, za katere se zahteva dodatno zavarovanje. Zavarovalni pogoji namreč govorijo na eni strani o nevarnih športnih panogah in posebej nevarnih (ekstremnih) aktivnostih, na drugi strani pa med temi naštevajo tudi rafting, za katerega je znano, da je na določenih vodah lahko organiziran tudi kot oblika povsem nenevarne aktivnosti. Ob istočasnem omenjanju nevarnih, posebno nevarnih in ekstremnih aktivnosti ter raftinga kot primera takšne aktivnosti zato soteskanja ni mogoče brez pridržka uvrstiti med aktivnosti, pri katerih je morebitna nastala poškodba izključena iz zavarovalnega kritja oziroma je krita le pod predpostavko dodatnega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je namen teh določil v izključitvi ekstremno nevarnih športnih panog, ki se lahko izvajajo bodisi profesionalno bodisi rekreativno, in nato ugotavljalo, ali soteskanje spada med te posebej nevarne panoge. Po ugotovitvi, da enoznačnega odgovora na to ni mogoče podati, pa je nadalje pravilno ugotavljalo težavnostno stopnjo soteskanja v konkretnem primeru. Le tako je namreč lahko presodilo, ali gre za tako nevarno dejavnost (aktivnost), da je v primeru realizacije rizikov iz te dejavnosti z zavarovalnimi pogoji izključeno zavarovalno kritje oziroma je pogojevano z dodatnim zavarovanjem s povečanimi premijami. Ker so splošni zavarovalni pogoji s strani zavarovalnice vnaprej pripravljena pogodbena vsebina, tudi pravila, ki se uporabljajo za razlago nejasnih določil, narekujejo razlago v korist nasprotne stranke, torej takšen pristop, kot sta ga izbrali sodišči prve in druge stopnje. Zaključki o stopnji nevarnosti soteskanja v konkretnem primeru, torej v dolini A., pa so dejanske narave in zato za Vrhovno sodišče zavezujoče.

10Vrhovno sodišče torej na dopuščeno vprašanje odgovarja, da je v kontekstu nejasnih splošnih pogojev zavarovanja materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da soteskanje v dolini A. ni posebno (ekstremno) nevarna športna aktivnost, zaradi katere bi bile pri tem nastale nezgode izključene iz zavarovanja oziroma bi bilo (pri življenjskem zavarovanju) izplačilo zavarovalne vsote vezano na sklenitev dodatnega zavarovanja.

11Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

12Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tožnici povrniti stroške revizijskega postopka, ki jih sestavljajo nagrada za postopek z revizijo (1.178,00 EUR), materialni stroški in DDV.

----