VSRS Sklep I Kp 53443/2014

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 11. 3. 2016 je bil T. J. spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je izreklo kazen sedem let zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in čas pripora od dne 22. 12. 2014 od 17.05 ure dalje. Zoper sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica. Pritožbo obtoženčeve zagovornice zoper obsodilno sodbo je sodišče druge stopnje na pritožbeni seji opravljeni 23. 8. 2016 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je preizkusilo tudi, ali so še dani razlogi za pripor in ugotovilo, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še vedno podan.

2Zoper ugotovitveni sklep, da je razlog za pripor zoper obtoženca še podan, se je pritožila obtoženčeva zagovornica, kot navaja uvodoma, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi napačno uporabljenega materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in pripor zoper obdolženca odpravi, ali pa ga nadomesti s hišnim priporom, oziroma podredno, izpodbijani sklep razveljavi.

3Kršitev procesnega zakona vidi pritožnica v dejstvu, da je višje sodišče z izpodbijanim sklepom dejansko razglasilo svojo odločitev o vloženi pritožbi, pri čemer ni izkazano, da sodišče prve stopnje ni prejelo spisa z overjenimi prepisi sodbe, s čimer je postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna in ni več zakonske podlage za ugotavljanje nadaljnjega obstoja pripornih razlogov.

4Po določbi prvega odstavka 129. člena ZKP, postane sodba, zoper katero je bila vložena pritožba, pravnomočna z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje. Če je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbi, po opravljeni obravnavi ali seji senata, o kateri so bili v redu obveščeni tožilec, obdolženec in zagovornik, razglasilo, nastopi pravnomočnost z dnem razglasitve sodbe.

5V konkretni kazenski zadevi v spisu ni podatkov, da bi bila sodba razglašena, sodišče prve stopnje pa je prejelo spis z overjenim prepisom sodbe sodišča prve stopnje dne 30. 8. 2014. Glede na navedeno, oziroma, ker je bil izpodbijani sklep izdan neposredno po sprejemu odločitve o pritožbi zagovornice zoper sodbo sodišča prve stopnje, obsodilna sodba še ni postala pravnomočna, zaradi česar obtoženi T. J. še ni imel statusa zapornika temveč pripornika.

6Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek v pritožbi, da je izpodbijani sklep glede obstoja utemeljenega suma neobrazložen in da ga zato ni mogoče preizkusiti. Prav tako neutemeljena pa je tudi trditev, da so v sklepu glede obstoja pripornih razlogov samo pavšalne navedbe ne pa ugotovitve o odločilnih dejstvih in dokazih, ki takšne zaključke potrjujejo.

7Po določbi tretjega odstavka 394. člena ZKP pritožbeno sodišče, če je obtoženec v priporu, preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so še podani ali pa pripor odpravi. Iz navedenega izhaja, da pritožbeno sodišče v tej procesni situaciji za razliko od odreditve in podaljšanja pripora, preizkusi le ali so že ugotovljena dejstva in okoliščine takšne narave, da opravičujejo pripor tudi po potrditvi izpodbijane sodbe. Jasno pa je, da v primeru, če priporni razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen prenehajo, pripor nemudoma odpravi (tretji odstavek 200. člena ZKP).

8V konkretni kazenski zadevi je pritožbeno sodišče presojalo obstoj utemeljenega suma in ugotovilo, da je glede na dejstvo, da je tak sum prerasel v gotovost s še sicer nepravnomočno sodno odločbo, vsekakor podan. Torej je obstoj utemeljenega suma presojalo, pri čemer glede na potrditev sodbe sodišča prve stopnje dejanskega stanja v tej fazi postopka niti ni mogoče več izpodbijati z rednim pravnim sredstvom. Z navedenim je pritožbeno sodišče zadostilo pogojem, ki jih zakon zahteva za obrazložitev sklepa izdanega po določbi tretjega odstavka 394. člena ZKP.

9Pritožbeno sodišče pa je prav tako presodilo tudi ali so še podane objektivne in subjektivne okoliščine na strani obdolženca, iz katerih je moč zaključiti, da je podana konkretna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Med objektivnimi okoliščinami je tako izpostavilo težo in način storitve kaznivega dejanja (obtožencu se očitajo štiri storitve kvalificirane oblike enega hujših kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost), veliko mero vztrajnosti, ki jo je izkazal pri izvršitvi dejanja, samo trajanje inkriminirane dejavnosti in stopnjevanje prepovedanega ravnanja. Odločnost, da kaznivo dejanje izvršuje, pa izkazuje tudi njegov osebnostni profil kot nadalje ugotavlja pritožbeno sodišče. Te konkretne nevarnosti ponavljanja pa po nadaljnji presoji pritožbenega sodišča, izpostavljene okoliščine s strani obrambe v ničemer ne zmanjšajo. Presoji pritožbenega sodišča, pa se v celoti pridružuje tudi Vrhovno sodišče, pri čemer so predvsem trajanje izvrševanja obravnavanega kaznivega dejanja, vztrajnost in stopnjevana ravnanja tiste posebne okoliščine, ki še posebej upravičujejo pripor zoper obdolženca iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Zato tudi dejstvo, da se je obtoženec razvezal od matere oškodovanke na navedeno nima nikakršnega vpliva.

10Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem ugotovljenim v sodbi ter posledično s po stališču obrambe napačno pravno kvalifikacijo, ni predmet presoje Vrhovnega sodišča, ko odloča o pritožbi zoper ugotovitveni sklep o priporu.

11Pritožnica pa tudi ne more uspeti z navedbami, da ni podano sorazmerje med težo dejanja in trajanjem pripora, saj gre za izjemno hudo kaznivo dejanje, za katero je bila obtožencu, v času izdaje izpodbijanega sklepa s še nepravnomočno sodbo, izrečena kazen sedem let zapora. Navedeno pa ob dejstvu, da gre za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, ki ima praviloma hude posledice na mladoletne oškodovance (motnje vedenja in čustvovanja, čustveno eksplozivnost, nihanje v razpoloženju, anksioznost, občutek ogroženosti in strahu, psihosomatske težave itd.), vsekakor opravičuje zaključek, da je podano sorazmerje med težo dejanja, stopnjo nevarnosti ponavljanja tovrstnega kaznivega dejanja na eni strani ter posegom v njegovo svobodo na drugi.

12Glede na dejstvo, da sodišče pri izdaji sklepa ni kršilo zakona, pravilni pa so tudi dejanski zaključki, je Vrhovno sodišče pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.