VSRS sklep II Ips 187/2016

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da odpoved zakupne pogodbe z dne 2. 7. 2008 nima pravnega učinka in najemno razmerje med pravdnima strankama obstoji še naprej in je tožena stranka dolžna tožeči stranki dopustiti obdelavo parcel, naštetih v izreku sodbe (I. točka izreka sodbe), zavrnilo pa je zahtevek za ugotovitev ničnosti dveh določb najemne pogodbe (II. točka izreka sodbe).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo je tožena stranka pravočasno vložila revizijo iz vseh razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma da sodbo sodišča druge stopnje v celoti, lahko pa tudi sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge ali prve stopnje.

4Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

5Revizija ni dovoljena.

6Tožena stranka je v reviziji pojasnila, da je vložila zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, tako revizijo kot tudi predlog za dopustitev revizije. Tožnik je namreč v tožbi kot vrednost spornega predmeta za vsakega od zahtevkov navedel 41.000,00 EUR, čeprav gre pri izpodbijanem delu pravnomočne sodbe (odločitev o prvem objektivno kumuliranem tožbenem zahtevku, tj. glede odpovedi zakupne pogodbe in izročitve zakupljenih nepremičnin v uporabo zakupniku) za spor o obstoju zakupnega razmerja, za katerega način ugotovitve vrednosti spornega predmeta določa 42. člen ZPP. Vrhovno sodišče pritrjuje pravilnemu stališču tožene stranke, da 42. člen ZPP kogentno določa način ugotovitve vrednosti spornega predmeta. S tem, da predpisuje, da se kot vrednost spornega predmeta vzame enoletna najemnina oziroma zakupnina, razen če gre za najemno ali zakupno razmerje, sklenjeno za krajši čas, izključuje tako ocenitveno dolžnost tožeče stranke (oziroma je morebitna drugače navedena vrednost spornega predmeta tožeče stranke irelevantna) kot tudi korekturno dolžnost sodišča.(1)

Upoštevajoč višino enoletne najemnine (2.653,60 EUR), vrednost spornega predmeta ne presega mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija pa predhodno ni bila dopuščena(2). Ker zato revizija ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP), jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

7Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila z vsebinskimi razlogi, kar glede na formalno odločitev o pravnem sredstvu ni bilo potrebno. Vrhovno sodišče je zato odločilo, da sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) Tako sklepi VS RS II Ips 565/2009, III Ips 77/2008 in III Ips 78/2008.

Enako Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 1. knjiga, stran 227.

(2) Predlog tožene stranke za dopustitev revizije, vložen v isti zadevi, je bil tudi že zavrnjen s sklepom II DoR 135/2016 z dne 6. 10. 2016