VSL sodba I Cpg 26/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.643.494,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo v plačilo 10.707,50 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagala, da jo razveljavi in vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je v tožbi, ki jo je vložila 9. 6. 2014, trdila, da ji je 20. 4. 1994 takratna SDK (Služba družbenega knjigovodstva), podružnica K. izdala odločbo, s katero ji je naložila, da mora plačati premalo plačani prometni davek. Trdila je, da zneska po odločbi ni poravnala, ker je bila odločba nezakonita, ter da ji je zato SDK sredstva na računu zarubila in blokirala račun v višini neporavnanih sredstev (višine ni navedla). Trdila je še, da je drugostopni upravni organ njeno pritožbo zavrnil, Vrhovno sodišče pa je ugodilo njeni tožbi in s sodbo Ur 25/94-6 z dne 11. 10. 1995 izpodbijano odločbo SDK odpravilo. Tožeča stranka zaradi blokade računa, do katere je prišlo na podlagi odločbe, ki je bila kasneje odpravljena, ni mogla poslovati. Trdi, da zaradi blokade računa ni mogla poslovati tudi v letih od 2009 do vključno 2013 in da v teh letih posledično tudi ni izkazala nobenih prihodkov. Če ji računa SDK ne bi blokirala, bi tožeča stranka v spornem obdobju uspešno poslovala z dobičkom. Od tožene stranke je zahtevala plačilo izgubljenega dobička, ki s kapitaliziranimi obrestmi znaša 1.643.494,49 EUR in še zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe do plačila. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker je zaključilo, da niso podane predpostavke za odškodninsko odgovornost države, da tožeča stranka ni podala zadosti trditev glede nastanka škode ter izračuna višine izgubljenega dobička; poleg tega pa je sledilo tudi ugovoru zastaranja, ki ga je podala tožena stranka.

6Tožeča stranka je pred vložitvijo te tožbe, zaradi protipravnega ravnanja SDK, ki naj bi ga storila z blokado njenega žiro računa v letu 1994, na podlagi 26. člena Ustave RS tožila Republiko Slovenijo za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala v letih od 1995 do 2003, ker ji je zaradi blokade računa bilo onemogočeno poslovanje. Sodba o zavrnitvi odškodninskega zahtevka tožeče stranke je pravnomočna, s sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 74/2008 z dne 18. aprila 2011 pa je zavrnjena tudi revizija tožeče stranke zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 818/2006 z dne 29. 11. 2007 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 514/97 z dne 11. 7. 2006.

7Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni ugotovilo identitete tožbenega zahtevka z zahtevkom o katerem je že pravnomočno odločeno, je pa v razlogih sodbe jasno povedalo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi utemeljenega ugovora zastaranja, ni utemeljen. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 335. člena OZ). Tožeča stranka konkretno ne izpodbija tistih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo pri računanju časa, ki je bil v konkretnem primeru podlaga za zaključek sodišča prve stopnje, da je ugovor zastaranja utemeljen. Glede na neizpodbijano dejansko stanje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeči stranki že pred vložitvijo tožbe prenehala pravica zahtevati odškodnino. Tako se že na tej podlagi izkaže, da je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

8Od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), v konkretnem primeru ni nobene zasledilo. Zaradi zavrnitve izvedbe dokazov o zatrjevani višini izgubljenega dobička z zaslišanjem zakonitega zastopnika ter s postavitvijo izvedenca poslovno finančne stroke, tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka (pri tem niti ne pove katero). Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov. V konkretnem primeru je v 3. točki obrazložitve, na katero se sklicuje tudi tožeča stranka v pritožbi, obrazložilo svojo odločitev, zakaj predlaganih dokazov ni bilo treba izvesti. Teh razlogov pritožnica konkretno ne izpodbija, zato jih ni treba v tej sodbi še enkrat ponavljati.

9Sodišče prve stopnje je ne glede na ugotovljeno zastaranje, odgovorilo tožeči stranki tudi glede njenih trditev v zvezi s protipravnostjo ravnanja tožene stranke oziroma njenega organa. Pritrdilo je tožeči stranki, da je Vrhovno sodišče s sodbo Ur 25/94 z dne 11. 10. 1995 (A2) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo SDK Republike Slovenije št. 710-Up/II-74/94-III/1-Lj z dne 9. 6. 1994. Pritožbeni očitek tožeče stranke, da je v obravnavanem primeru nerazumljivo, da je sodišče prve stopnje spregledalo „v nebo vpijočo“ protipravnost ravnanja tožene stranke, ni utemeljen. Pritožničino stališče izhaja iz njenih pritožbenih trditev, da ji je „država odvzela poslovni račun, ki ga ni vrnila“ in da ji nikoli ni vrnila sredstev na računu. Trditev o tem, da je tožeča stranka sredstva na računu imela, niti v tožbi niti na glavni obravnavi ni podala. Pritožbenemu sodišču tudi ni jasno, na kaj se nanaša pritožbena trditev, da neizvrševanje in neizpolnitev sodbe Vrhovnega sodišča, kljub pozivom tožeče stranke, pomeni naklepno dejanje. Tožeča stranka je v tem postopku le trdila, da je prišlo zaradi izterjave po sporni odločbi SDK do blokade njenega žiro računa. Da je prišlo pri izvršbi sporne odločbe do prenosa sredstev z računa tožeče stranke na račun tožene, tožeča stranka ni nikoli trdila. S sodbo Vrhovnega sodišča z dne 11. 10. 1995 je bila davčna odločba odpravljena, s tem pa je prenehal tudi izvršilni naslov za plačilo premalo plačanega davka po tej odločbi. Tožeča stranka ni trdila, da je karkoli na račun odpravljene odločbe plačala, le da ji je bilo zaradi izvrševanja odločbe z rubežem sredstev na njenem računu onemogočeno poslovanje od leta 2009 do 2013. Leta 1994 (v času izvršbe odločbe SDK) je izključno SDK izvajal tudi plačilni promet, kasneje je plačilni promet izvajala državna Agencija za plačilni promet. Po letu 2000 pa so se računi pravnih oseb pri Agenciji za plačilni promet pričeli postopno zapirati (Navodilo o zapiranju računov pravnih oseb pri Agenciji - Uradni list RS, št. 65/2000 in 17/2001), plačilni promet pa se je začel odvijati preko bank (glej Zakon o plačilnem prometu UR. list RS, št. 30/2002). Glede na obrazloženo in ker je bil račun tožeče stranke pri SDK lahko zaprt le zaradi prisilnih predpisov, je zmotno stališče tožeče stranke, da bi ji morala tožena stranka račun vrniti. Ne more pa držati niti njena trditev, da je račun tožeče stranke, ki ga je vodila SDK, še vseskozi blokiran ter da je v deblokadi računa videti protipravnost državnega organa. Posledično tudi pritožbenemu očitku, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlagani dokaz z vpogledom v poslovni register AJPES glede zatrjevanega dejstva, da je njen račun vseskozi blokiran, pritožbeno sodišče ne more pritrditi, predvsem iz razloga, ker na javno dostopnih straneh poslovnega registra ni podatkov o blokadah žiro računov iz časa, ko je plačilni promet potekal preko SDK in Agencije za plačilni promet. Tožeča stranka pa ni podala nobenih trditev o tem, da poslovnega računa pri banki nima zato, ker bi ji ga onemogočal odpreti kakšen od državnih organov, za delo katerih odgovarja Republika Slovenija v skladu s prvim odstavkom 26. člena Ustave RS. Zato pritožba tudi v to smer ni utemeljena.

10Pritožbeno sodišče je presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) ter jo na podlagi zgoraj obrazloženih razlogov kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijano sodbo v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

11Ker tožeča s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).