VSL sodba I Cpg 45/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 565,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi 1. in 3. točko sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 207952/2011 z dne 6. 1. 2012 in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.650,10 EUR s pripadki.

2Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Navaja, da je pogodba glede na opravljeno delo oderuška, izvedenka pa tudi ni odgovorila na vsa vprašanja oziroma izvedensko mnenje ni pravilno in popolno. Sodišče bi moralo angažirati drugega izvedenca.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe. V odgovoru na pritožbo je povzela razloge sodišča prve stopnje. Posebej se je opredelila do pritožbene navedbe o pomanjkljivih trditvah glede opravljenih storitev, povzela, da plačilo ni bilo dogovorjeno glede na število opravljenih ur in zato ni bilo treba postavljati drugega izvedenca. Zavrnila je tudi pritožbeno navedbo, da bi morala tožeča stranka opravljeno delo izkazati s predložitvijo dokumentacije. Dokaz o opravljenem delu je realizirano financiranje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo preostanka dogovorjenega plačila po 5. členu Pogodbe o urejanju vira financiranja za pravne osebe št. 000 z dne 18. 2. 2011. Ta v 3. alineji določa, da je svetovalec (tožeča stranka) upravičen, kolikor bo prišlo do realizacije financiranja, do plačila v višini 3 % skupnega zneska financiranja (DDV ni vključen), naročnik pa je ta znesek dolžan plačati v roku 8 dni od podpisa pogodbe o kreditiranju na banki ali drugih finančni instituciji.

7Pritožbeno ni sporno, da je tožeča stranka sodelovala pri sklenitvi kreditnih pogodb z X d. d., da je tožena stranka pridobila dolgoročni kredit v višini 625.000,00 EUR in kratkoročni kredit v višini 125.000,00 EUR. Pritožbeno tudi ni sporno, da je tožena stranka del 3 % dogovorjene provizije že poravnala (v višini 15.000,00 EUR). O plačilu preostanka se odloča v tem sporu.

8Po pritožbi je ostalo sporno vprašanje, i) ali je tožeča stranka upravičena zahtevati plačilo celotnih 3 % dogovorjene provizije in ii) ali, glede na (de facto) opravljeno delo tožeče stranke, ne gre morebiti za oderuško pogodbo.

9Višje sodišče najprej ugotavlja, da je treba med strankama sklenjeno pogodbo opredeliti kot posredniško pogodbo (za razliko od stališča sodišča prve stopnje, ki je pogodbo opredelilo kot podjemno pogodbo; različna pravna kvalifikacija za končno odločitev ni bistvena). Iz 1. in 2. člena pogodbe (A2) namreč izhaja, da se je tožeča stranka s pogodbo zavezala posredovati in za toženo stranko (v njenem imenu) poiskati, urejati in pridobiti vire financiranja. S posredniško pogodbo se posrednik zavezuje, da se bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena (837. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Posrednik ima na podlagi prvega odstavka 846. člena OZ pravico do plačila, tudi če ni bilo dogovorjeno. Na podlagi tretjega odstavka 846. člena OZ je dopustno znižati dogovorjeno posredniško plačilo, vendar le na naročiteljevo zahtevo, če sodišče spozna, da je pretirano visoko v primerjavi s posrednikovim trudom in njegovo storitvijo.

10Iz tretjega odstavka 846. člena OZ izhaja, da se morebitno nesorazmerje med obsegom de facto opravljenih storitev in dogovorjeno ceno uskladi z zahtevkom za znižanje dogovorjene provizije in ne z delno ničnostjo (zaradi oderuške pogodbe). Pritožba vprašanje oderuške pogodbe zmotno povezuje z izpolnitveno fazo. Po določbi prvega odstavka 119. člena OZ je pogodba oderuška, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga drugega korist, ki je v očitnem sorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu. Takšna pogodba je nična (prvi odstavek 119. člena OZ). Vprašanje oderuštva se torej nanaša na sklenitveno (ker gre za sklenitveno napako) in ne izpolnitveno fazo.

11Zato je višje sodišče pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obseg opravljenega dela in pogodbeno vrednost 3 % provizije, presojalo skozi tretji odstavek 846. člena OZ. Glede na v času sojenja pred sodiščem prve stopnje različno sodno prakso, višje sodišče v tem delu spregleduje dejstvo, da je za učinkovito uveljavitev zahteve za znižanje plačila po tretjem odstavku 846. člena OZ treba postaviti oblikovalni zahtevek, ki v tem sporu nikoli ni bil postavljen. Zgolj ugovor ne zadošča (glej VSL sodbo II Cp 1684/2015 z dne 26. 8. 2015). Zadevo je torej vsebinsko obravnavalo, četudi ni bila postavljena v obliki (nasprotne) tožbe.

12Pri posredniški pogodbi je treba upoštevati, da je posredovanje odplačen posel. Posrednik ima pravico do pravičnega plačila. Tretji odstavek 846. člena OZ je korektiv, ki je na voljo naročitelju v primeru, da bi bila v pogodbi dogovorjena pretirano visoka provizija v primerjavi s posrednikovim trudom in njegovo storitvijo. Višina plačila, do katerega ima posrednik pravico, mora biti razumna in v sorazmerju s storitvami, ki jih je opravil posrednik. Giblje se lahko v mejah zneska, ki pomeni nadomestilo za trud, vestnost in poštenje. Višina plačila je odvisna od konkretnih okoliščin posla. Do znižanja dogovorjene provizije torej lahko pride le, če je dogovorjena provizija v očitnem nesorazmerju z opravljeno storitvijo.

13Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da pritožnica predhodno (pred sklenitvijo predmetne pogodbe) brez posrednika ni uspela pridobiti virov financiranja. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo izpovedbi direktorja tožeče stranke (M. B.), ki je povedal, da je deloval kot svetovalec in je pri X banki uspel pridobiti financiranje (sicer je za vir financiranja povpraševal tudi pri bankah Y., Z., Q., Č., H. in D., ki pa so vse odklonile financiranje toženkine dejavnosti). Finančne in poslovne načrte ter bilanco, ki jih je imela pritožnica do tedaj že izdelane, je predložil banki (I. P. v X), ki je (kreditni odbor banke X) kreditiranje sprva odklonila, po svetovani spremembi poslovnega načrta (razširitev dejavnosti samega vrtca; popoldanske aktivnosti, tuji jeziki …) pa odobrila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe in tudi dokazov v spisu (zlasti elektronskih sporočil M. B. z bančnimi referentkami, kot tudi elektronskih sporočil M. B. toženi stranki; A17 do A28 in A38) ugotovilo, da je tožeča stranka pri pridobivanju kredita skrbno delovala in je kljub tedanji finančni in bonitetni oceni pritožnice le-tej pridobila vir financiranja (zadnje med strankama ni sporno).

14Pritožba, da sodišče ni dosti upoštevalo dejansko opravljenega dela v smislu števila opravljanih ur posrednika, ne more biti uspešna, saj sta stranki v pogodbi dogovorili plačilo v pavšalu in ne glede na število opravljenih ur. Da je taka provizija v okviru povprečnih provizij, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi predhodnih dogovorov pritožnice, s katerimi je iskala finančne vire, in na podlagi izvedenskega mnenja. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se plačila za tovrstne pogodbe finančnih svetovalcev gibljejo v postavki 70,00 do 100,00 EUR na uro, če je plačilo dogovorjeno fiksno, ali v višini 0,5 do 5 % (tudi do 7 %) odobrenega kredita, če je plačilo dogovorjeno variabilno (pavšalno). Takšna provizija je bila predhodno predmet dogovarjanja s podjetjem C. d. o. o. ter celo dogovorjena v predhodno sklenjeni pogodbi z E. E. s. p. Sodišče je tudi sledilo izvedenki, ki je poudarila, da je bila pritožnica v času iskanja vira financiranja novo ustanovljeno podjetje, ki še ni poslovalo, zato je bila pri X označena z bonitetno oceno B, predvideno pa je imela dejavnost, ki ni bila visoko dobičkonosna. Iz izvedenskega mnenja še izhaja, da se za tovrstne pogodbe običajno dogovori plačilo storitve v odstotku od odobrenega kredita in ne glede na število opravljenih ur. Ker torej število opravljenih ur ni pravno pomembno dejstvo, višje sodišče ne odgovarja na večji del pritožbe, v katerem pritožnica razpravlja o številu opravljenih ur (150 do 200 ur oziroma 20 do 30 ur, kolikor to ocenjuje za potrebno).

15Tudi ne drži pritožbena navedba, da tožeča stranka kljub vztrajanju tožene stranke nikoli ni podala ustrezne trditvene podlage, kaj je bilo opravljenih za teh 3 % provizije. Ustrezne trditve je tožeča stranka podala večkrat, konkretneje na primer v prvi pripravljalni vlogi z dne 16. 11. 2012 (red. št. 16, glej na primer list. št. 75 in naprej). Sodišče prve stopnje v tem delu ni prekoračilo trditvene podlage (ni podana absolutno bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožeča stranka je zatrjevala, da je toženi stranki ponudila financiranje pri X, da je poskušala tudi drugod, vendar to ni bilo uspešno. X je bila edina banka, ki je bila pripravljena podpreti projekt in financiranje, saj je pokazala interes ter zahtevala dodatno dokumentacijo, medtem ko se druge finančne institucije niso bile pripravljene o financiranju niti pogovarjati. Urejanje financiranja je trajalo več mesecev (do marca 2011), ko sta bili podpisani posojilni pogodbi. V dokazne namene je tožeča stranka priložila elektronsko komunikacijo v zvezi z urejanjem financiranja (glej tam navedeno).

16Na pritožničin argument, da tožeča stranka ni predložila nobene dokumentacije, ki bi opravičevala njeno delo, višje sodišče odgovarja, da kaj takega po pogodbi niti ni bila dolžna storiti. Posredniška pogodba je bila pogodba rezultata, da pa je do tega prišlo, niti ni sporno. S tem je hkrati odgovorilo tudi na tisti del pritožbe, ki se nanaša na kršitev pravil postopka. Pritožnica navaja, da četudi je ocena 3 % provizije pravilna, nikoli ni bilo odgovorjeno na vprašanje oderuške pogodbe glede na opravljeno delo tožeče stranke. Izvedenka pa je vseskozi odgovarjala v pokroviteljskem smislu in ni odgovorila na njene pripombe glede urnega obsega opravljenih storitev.

17Sodišče ni dolžno postaviti novega izvedenca, če se rezultat dokazovanja z izvedencem ne sklada s strankinim pričakovanjem. Na podlagi drugega odstavka 254. člena ZPP se lahko sodišče odloči, da se dokazovanje ponovi z istim ali z drugim izvedencem, če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Mnenje drugih izvedencev se lahko zahteva, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z zaslišanjem. Ker vprašanje ur posrednikovega dela v tej zadevi sploh ni bilo pomembno, sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokazov v tej smeri oziroma iz tega razloga ni bilo treba postaviti drugega izvedenca.

18Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. in 165. člena ZPP in stroškovniku tožeče stranke na r. št. 103a, ki je v celoti skladen z Zakonom o odvetniški tarifi – ZOdvT. Višje sodišče je odgovor na pritožbo, vložen po pooblaščencu, štelo za pravočasen, kljub dohodnemu zaznamku na list. št. 273 (glej vročilnico, pripeto k red. št. 101 in potrdilo Pošte Slovenije o oddaji priporočene pošiljke na kuverti, pripeti k red. št. 103a).