VSL sodba I Cp 1560/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 600,00 EUR nadomesti z zneskom 4.600,00 EUR, v II. točki izreka znesek 22.871,00 EUR nadomesti z zneskom 18.871,00 EUR in v III. točki izreka (odločitev o stroških postopka) znesek 1.526,26 EUR nadomesti z zneskom 821,7 EUR; v preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka je dolžna tožniku v 15-ih dneh od prejema te sodbe povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 274,4 EUR.

III. Toženka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1S sodbo z dne 24.11.2015 je sodišče prve stopnje:

- odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15-ih dni plačati 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (18.4.2011) do prenehanja obveznosti (I. točka izreka),

- zavrnilo (II. točka izreka), kar je tožnik zahteval več (22.871,00 EUR z obrestmi),

- odločilo, da je dolžan tožnik toženki v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.526,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper II. in III. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodni izvedenec mnenja ni izdelal pravilno in strokovno. Slednji glede skupne nosilne stene dejanskega stanja ni pravilno ugotovil in svojih trditev ni podkrepil ne s statičnimi izračuni ne z ustreznimi meritvami. Razen bežnega ogleda pritličja in prvega nadstropja tožnikove hiše si ni ogledal ne kleti in ne strehe oziroma podstrehe te hiše. Po veljavni zakonodaji je za poseg v nosilno konstrukcijo (v tem primeru zunanjo steno) potreben projekt in pridobitev gradbenega dovoljenja. Pri tem je potreben tudi statični izračun, saj mora statik preveriti in z izračuni dokazati, da je poseg mogoč, in predpisati, na kakšen način se adaptacija izvede. Izvedenec ni opravil nobenih meritev širine in dolžine prebojev, ampak je podal le približno oceno. Prav tako je nepravilno trdil, da preboja v kleti ni bilo. Napačno je ocenil, da je streha le dvokapna in ne šestkapna ter da stoji na sporni nosilni steni. Poleg tega pri svojem obračunu ni upošteval zamenjave knauf plošč, ki jih je potrebno pri obnovi odstraniti in na novo položiti, prav tako ni upošteval zamenjave požarnega zidu in zvočne izolacije. Sodišča ni opozoril, da je za poseg v skupno steno potrebno dovoljenje, za poseg v nosilno steno pa celo gradbeno dovoljenje. Pri svojem delu ni zadokumentiral vseh poškodb, ki jih je navedel tožnik in ki so nastale pri posegu v nosilno steno. Ni upošteval dejstva, da je toženka takoj po prejemu tožbe iz stene umaknila večje cevi in premaknila kopalnico ter WC iz kuhinje v prostore, ki so bile prvotno namenjeni po načrtu (kar vse naj bi bilo razvidno iz tožnikovih posnetkov). Nadalje v svojem poročilu ni navedel, da so bili posegi izvedeni tako vertikalno kot horizontalno, kar vse je vidno iz njegovih posnetkov. Celotno poročilo izvedenca je tudi sicer nestrokovno, brez ustreznih fotografij z obrazložitvijo, kaj prikazujejo, brez potrebnih izračunov in brez nujno potrebnih mer in meritev. Izvedenec sploh ni ugotovil, da so bili v toženkini hiši na novo narejeni tudi tlaki, da je slednja spreminjala namembnost podstrešja v nastanitveni del, za kar bi obvezno potrebovala gradbeno dovoljenje. Poleg tega je posegla v konstrukcijo strehe, za kar bi zopet potrebovala gradbeno dovoljenje. Niso resnične izvedenčeve navedbe, da naj bi bile instalacije že pred obnovo na istem mestu, saj je slednji sam ugotovil, da so bila prej na tem mestu vzidana okna. Sklepanja in predvidevanja izvedenca, da so zaradi položenih ploščic in štedilnika na tem mestu potekale inštalacije, so nestrokovna in nesprejemljiva. Iz gradbenih načrtov je jasno razvidno, da tam ni bilo inštalacij, pa tudi sicer se v skladu z gradbeno stroko inštalacije nikoli ne vgrajujejo v zunanji nosilni zid. V nadaljevanju pritožba navaja, kaj v 12. točki sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje. Izvedenec in posredno izpodbijana sodba se pri svojih ugotovitvah ne opirata na načrte in dokumente predložene v tožbi in tudi ne na dejansko stanje, saj si določenih prostorov tožnikove hiše izvedenec sploh ni ogledal. Slednji se pri ugotovitvah zanaša le na svoje predvidevanje, kar ne more biti zadosten dokaz, da statika stene ni bila porušena. Če bi si podrobno ogledal gradbene načrte in obe hiše, v svojem mnenju ne bi trdil, da imata hiši le eno kapno lego. Že iz fotografij in poškodb je razvidno, da dela, ki jih je izvajala toženka, niso bila le vzdrževalna ampak najmanj rekonstrukcija in je bilo njeno početje protipravno (brez gradbenega dovoljenja) ter brez soglasja solastnika omenjene stene, do česar se sodišče sploh ni opredelilo. Iluzorno naj bi bilo pričakovati, da bi tožnik v času, ko bi se izvajala sanacijska dela, z družino lahko prebival v stanovanjski hiši, saj bi se v njej nahajali delavci, ki bi povzročali hrup. V takem okolju ni mogoče živeti zgolj na način, da bi se družina umaknila v druge prostore, kot to predlaga izvedenec. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje sprejelo izvedenčevo ugotovitev, da je škoda, ki je tožniku nastala, posledica opravljanja adaptacijskih del toženke, v nasprotju z načelom prepovedi in povzročanja škode ter da znaša ocena stroškov njene sanacije približno 4.600,00 EUR, je napačno zaključilo, da tožnik zahteva povračilo škode, kot da bi obnovo že izvedel, čeprav naj škode še ne bi saniral. Bistveno je namreč, da je tožniku škoda zaradi izvršene adaptacije nastala, kar je nenazadnje ugotovil tudi izvedenec gradbene stroke. Ali je tožnik poškodbo saniral ali ne, sploh ni pomembno (pri čemer je ni saniral prav iz razloga, da bi izvedenec z ogledom neposredno in lažje ugotovil obseg in naravo poškodb). Škoda mu je torej že nastala, zaradi česar naj bi bilo sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 331/2014 zmotno. Sodba je v tem oziru tudi sama s seboj v nasprotju, saj na eni strani navaja, da naj bi bila po izvedenčevih ugotovitvah, ki jih sodišče sprejema, toženka odgovorna za škodo (in sicer na skupni steni stanovanjske hiše, pri čemer na bi skupni strošek adaptacije, ki predstavlja oceno škode, znašal 4.600,00 EUR, kar sodišče tudi sprejema), na drugi strani pa, da naj škoda tožniku v bistvu sploh še ne bi nastala. Taka navedba je tudi protispisna oziroma v nasprotju z ugotovitvami izvedenca. Škoda, za katero je nesporno odgovorna toženka približno, znaša po oceni izvedenca 4.600,00 EUR in najmanj toliko bi moralo sodišče tožniku priznati. Sodišče je napačno sklepalo, da se glede uveljavljanja izgubljenega dobička v znesku 200,00 EUR, tožnik ne sklicuje na predmetne poškodbe, ki so razlog za izselitev najemnice. Že iz tožbe, predvsem pa tožnikove izpovedbe je jasno razvidno, da je vzrok za to, da se bo najemnica iz njegove stanovanjske hiše oziroma sobe, ki jo oddaja, izselila ravno v predmetnih poškodbah. Pritožba navaja, kaj je tožnik v zvezi s tem izpovedal ob zaslišanju dne 5.3.2014. V nasprotnem primeru bi najemnica ostala v najeti sobi. Prav tako mu pripada strošek najema nadomestne sobe za svojo najemnico, saj bo v času sanacije poškodb moral najti nadomestno sobo. Najemnica se namreč ne bo odselila za stalno, kot to zmotno navaja sodišče, pač pa se bo odselila začasno oziroma za čas izvedbe sanacije poškodb. Ob upoštevanju, da naj bi sanacija trajala dva meseca, znaša razlika v njegovo škodo najmanj 340,00 EUR. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo njegov zahtevek za izplačilo nepremoženjske škode zaradi pretrpljenega strahu. Utrpel je strah za svoje življenje in zdravje, saj je mislil, da je toženka z adaptacijskimi deli poškodovala nosilno skupno steno obeh stanovanjskih hiš, zaradi česar obstaja nevarnost, da bi se celotna hiša lahko podrla. Dejstvo, da je kljub temu spal v svoji hiši, ne more biti merilo za intenzivnost strahu, saj ni imel takoj možnosti za izselitev, pač pa je iskal možnosti za primerno nastanitve oziroma za ustrezno adaptacijo nastale škode.

3Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožnikovo izpostavljanje (in z njim povezani očitki sodišču prve stopnje, da se do njegovih navedb ni opredelilo), da naj bi bil sporni poseg v steno protipraven iz razloga, ker toženka(1) zanj (upoštevaje veljavno gradbeno zakonodajo) ni pridobila ne gradbenega dovoljenja niti soglasja solastnika stene, je nebistveno. Kot je (predvsem) v 7. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, protipravnost (nedopustnost) njenega postopanja za škodo, ki je zaradi le-tega nastala tožniku, izhaja že iz upoštevanja splošnih principov civilnega oziroma odškodninskega prava. Tako je v 10. členu OZ(2) določeno, da se je dolžan vsakdo vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (prepoved povzročanja škode). Kršitev te splošne prepovedi ob obstoju vseh za to potrebnih elementov(3) vodi (tako kot je bilo to v konkretnem primeru) k nastanku neposlovne odškodninske obveznosti. Protipravnost toženkinega postopanja je bila (v obsegu tožniku povzročene škode) s strani sodišča prve stopnje torej ugotovljena že na tej (temeljni odškodninski) podlagi, ki je od vprašanja, ali je toženka za poseg pridobila vsa potrebna upravna dovoljenja (soglasja) oziroma naredila predhoden projekt, povsem neodvisna. Ker bi bila ta podana, tudi v primeru, če bi jih pridobila, na drugi strani pa tudi zaradi te morebitno „dodatno“ ugotovljene protipravnosti, njena odškodninska obveznost ne bi bila nič drugačna (večja), se sodišču prve stopnje do omenjenih tožnikovih navedb ni bilo potrebno posebej opredeljevati.

6Kakšen obseg škode oziroma (pravilneje) katere poškodbe na tožnikovem premoženju in zakaj točno je moč pripisati protipravnemu postopanju toženke, pa izhaja iz ugotovitev v postopku angažiranega izvedenca (cenilca) gradbene stroke J. Š. Slednji je tako v osnovnem mnenju kot pisni in ustni dopolnitvi le-tega v zvezi s tem ključnim vprašanjem podal jasne in prepričljivo (konkretno) obrazložene zaključke;(4) prav tako je odgovoril na vse bistvene pripombe obeh pravdnih strank. Pritožba sicer obširno izpostavlja, kaj vse naj bi izvedenec domnevno opustil narediti (npr. da svojega mnenja ni utemeljil s statičnimi izračuni in ustreznimi meritvami, da ni upošteval predloženih dokumentov, da njegovo mnenje ne vsebuje ustreznih fotografij z obrazložitvijo, da izvedenčev ogled objekta ni bil tak, kot bi moral biti, itd.) oziroma napačno ocenil (zatrjeval). Vendar pa je to navajanje neprepričljivo ne le iz razloga, ker je v bistvenem neustrezno konkretizirano oziroma presplošno (takšno je npr. sklicevanje na potrebne statične izračune oziroma meritve;(5) prav tako ni jasno opredeljeno, katerih predloženih dokumentov/načrtov naj izvedenec ne bi upošteval oziroma katerih s strani tožnika navedenih pri posegu nastalih poškodb ni dokumentiral), ampak prvenstveno, ker pritožnik ne uspe ustrezno (konkretno) pojasniti, zakaj naj bi bile zato ključne izvedenčeve ugotovitve napačne oziroma zakaj bi bile v nasprotnem primeru drugačne. Zgolj splošna navedba, da bi moralo biti nekaj opravljeno (ne da bi bilo ustrezno pojasnjeno zakaj), a ni bilo, ne zadošča. Ob tem, da gre za osebo s strokovnim znanjem in izkušnjami na gradbenem področju,(6) ni (po)jas(nje)no, zakaj bi moral izvedenec za odgovore vprašanja, ki so mu bila v predmetni zadevi zastavljena, opraviti (tudi) statične izračune (meritve). Če bi bili ti za zastavljene odgovore potrebni,(7) pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi izvedenec na to opozoril oziroma jih opravil. Ker torej pritožba ne uspe ustrezno (konkretno) pojasniti povezave med (domnevnimi) izvedenčevimi opustitvami (napačnimi navedbami) in (pravilnostjo) njegovih ključnih ugotovitev, je moč celotno pritožbeno navajanje, vključno z očitkom o nestrokovnosti izvedenskega poročila (mnenja), oceniti kot neprepričljivo in mu (kot takemu) ni moč slediti.

7Zakaj tožniku ne gre odškodnina iz naslova (tržne) najemnine za stanovanje, ki naj bi ga moral zase in svojo družino poiskati v času del oziroma obnove objekta, je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na njegovo v tem postopku dano izpovedbo, prepričljivo obrazložilo v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik, ki s strani sodišča prve stopnje podanemu razlogu izrecno (konkretno) niti ne oporeka, na drugi strani s trditvami, ki so presplošne in hkrati nove (prvi odstavek 337. člena ZPP(8)), v pravilnost izpodbijanega zaključka ne uspe vzbuditi nobenega dvoma. Brezpredmetno je tudi njegovo omenjanje, kaj je (v tožbi) navajal v zvezi s škodo, ki naj bi mu nastala zaradi izpada najemnine oziroma plačila nadomestnega stanovanja za najemnico. Kot to (v 20. in 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) upravičeno poudarja sodišče prve stopnje, je s svojo izpovedbo(9) (da bo s saniranjem začel, ko se bodo podnajemniki konec meseca selili) sam to očitno ovrgel. Ker je pritožbeno navajanje, da se bo najemnica izselila zgolj začasno oziroma za čas izvedbe sanacije poškodb, v jasnem nasprotju z njegovo lastno izpovedbo (da naj bi se podnajemniki selili za vedno),(10) mu nikakor ni moč slediti.(11)

8Tožnikova izpovedba je bila nadalje odločilen razlog, zakaj sodišče prve stopnje (kot je to konkretno pojasnilo v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ni moglo ugoditi njegovemu zahtevku na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (in sicer tako za primaren kot sekundaren strah). Pritožnik tem zaključkom nasprotuje, a zgolj s poudarjanjem (vztrajanjem), da je primaren strah utrpel, oziroma (glede sekundarnega strahu) s splošno in neizkazano(12) trditvijo, da je iskal ustrezno nastanitev, vanje ne uspe vzbuditi nobenega pomisleka.

9Utemeljeno pa pritožba opozarja na napačnost materialno-pravnega stališča in na njegovi podlagi sprejete odločitve sodišča prve stopnje (glej 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožniku navadna škoda (razen v obsegu, v katerem je sanacijo/obnovo že opravil) zaradi še neizvršene sanacije (poškodb, ki jih je toženka povzročila na njegovi strani zidu) ni nastala. Nastanek navadne škode (kot jo tožnik v konkretnem primeru zatrjuje/uveljavlja) ni vezan na vprašanje, ali je bila ta sanirana. Ta škoda (v obliki zmanjšanja premoženja) je v posledici s strani toženke na objektu/steni povzročenih poškodb že nastala,(13) strošek sanacije teh poškodb pa jo opredeljuje po višini. V tem oziru je povsem nerelevantno, ali bo sanacija (in kdaj) teh poškodb tudi res izvedena. To je povsem v domeni oškodovanca (v konkretnem primeru tožnika) in ni v nobeni neposredni zvezi z vprašanjem o nastanku škode. Tožnik je zato upravičen do povračila celotnega zneska, ki je po oceni izvedenca gradbene stroke, potreben za sanacijo nastale škode. Zato je bilo potrebno v tem obsegu pritožbi (delno ugoditi) in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti (358. člen ZPP) tako, da se v I. točki izreka znesek 600,00 EUR nadomesti z zneskom 4.600,00 EUR, v II. točki izreka pa znesek 22.871,00 EUR z zneskom 18.871,00 EUR.

10Sprememba odločitve o glavni stvari pa je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve. Upoštevaje, da tožnikov pravdni uspeh znaša približno 20%, toženkin pa 80%, sta dolžna drug drugemu v omenjenem obsegu (v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP) povrniti nastale in hkrati priglašene stroške postopka na prvi stopnji. Toženkini stroški, kot ji je v okviru 30. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje (in pritožba teh ugotovitev ne izpodbija), znašajo skupaj 1.526,26 EUR, zaradi česar ji je dolžan tožnik povrniti znesek 1.221,00 EUR. Tožniku gre povračilo vseh stroškov, ki jih zahteval v (na naroku dne 6.11.2015) predloženem stroškovniku, in sicer povračilo nagrade za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 578,5 EUR (Tar. št. 3100), nagrade za narok v višini 534,00 EUR (Tar. št. 3102), pavšalnega zneska za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (Tar. št. 6002), 22% DDV in za postopek na prvi stopnji plačane sodne takse v višini 615,00 EUR, kar vse skupaj znaša 1.996,65 EUR. Upoštevaje tožnikov (20%) pravdni uspeh, mu je dolžna toženka povrniti 399,3 EUR. Ker je dolžan po pobotanju obeh zneskov tožnik toženki povrniti znesek 821,7 EUR, je bilo v skladu s tem potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

11Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

12Tožniku so pritožbeni stroški nastali iz naslova nagrade za (pritožbeni) postopek v višini 712,00 EUR (Tar. št. 3210), pavšalnega zneska za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (Tar. št. 6002), 22% DDV in za pritožbo plačane sodne v višini 675,00 EUR, kar skupaj znaša 1.568,00 EUR. Upoštevaje njegov (približni) 17,5 % pritožbeni uspeh,(14) mu je dolžna toženka iz naslova pritožbenih stroškov plačati znesek 274,4 EUR (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa sama krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o tožnikovi pritožbi (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Oziroma njena hčerka, ki ga je (kot v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje) po njenem pooblastilu dejansko izvedla.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami

Op. št. (3): Torej škode, vzročne zveze med njo in nedopustnim ravnanjem ter odškodninske odgovornosti.

Op. št. (4): In v tem sklopu tudi, da izvedena dela na stabilnost strehe niso imela vpliva oziroma da povzročene poškodbe niso vplivale na statično stabilnost tožnikovega objekta.

Op. št. (5): Tudi iz (v postopku na prvi stopnji) podanih pripomb na izvedensko mnenje oziroma izvedencu zastavljenih vprašanj, ni razvidno, da bi bil tožnik v tem oziru (sploh glede potrebnosti statičnih izračunov), kaj bolj jasen (konkreten).

Op. št. (6): Ne gre torej zgolj za izvedenčevo zanašanje na svoja predvidevanja, kot to (povsem splošno) zaključuje pritožba.

Op. št. (7): In pritožba ne uspe (konkretno) pojasniti, zakaj naj bi bili.

Op. št. (8): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami

Op. št. (9): Ki je v jasnem nasprotju z njegovo trditveno podlago.

Op. št. (10): Očitno protislovno je tudi samo hkratno (pritožbeno) navajanje, da naj bi se najemnica začasno izselila zaradi sanacije poškodb oziroma da naj bi se izselila zaradi poškodb (samih za sebe). Glede te druge trditve pritožnik tudi ne upošteva, da je predmetno škodo že v tožbi utemeljeval kot izgubo, ki naj bi nastala v času del (torej sanacije) na njegovem objektu.

Op. št. (11): V zvezi z zahtevanim povračilom stroška (škode) nastalega, ker naj bi pred pravdo zaradi izdelave strokovnega mnenja in načina sanacije angažiral izvedenca Z., je moč ugotoviti, da tožnik glede zatrjevanega plačila zneskov 320,00 EUR in 1.600,00 EUR ni predložil nobenega pisnega dokaza, prav tako pa ni podal zadostnih konkretnih trditev (in še manj to okoliščino izkazal) glede potrebnosti omenjenih stroškov. Kar se tiče pritožbenih očitkov, da izvedenec pri svojem obračunu ni upošteval zamenjave knauf plošč in požarnega zidu ter zvočne izolacije, pa gre izpostaviti, da je slednji v pisni dopolnitvi svojega mnenja iz januarja 2015 (str. 9) pojasnil, da bo z dokončanjem adaptacijskih del požarni zid v enaki funkciji, kot je bil pred njo, prav tako da bo približno na enakem nivoju protihrupna izolacija. Glede potrebnosti menjave knauf plošč, pa ni razvidno, kdaj v postopku na prvi stopnji naj bi tožnik v tem oziru podal ustrezne (to je pravočasne in konkretne) trditve.

Op. št. (12): O tem ob zaslišanju ni izpovedal ničesar.

Op. št. (13): In sicer za razliko od primera, ki ga je Vrhovno sodišče RS obravnavalo v zadevi II Ips 331/2014, kjer se je škoda povezovala z izgradnjo železniške proge, do katere pa (še) ni prišlo oziroma je bila izgradnja zgolj predvidena. Ker ta zato ni primerljiva z obravnavano zadevo, je sklicevanje nanjo s strani sodišča prve stopnje neutemeljeno.

Op. št. (14): Tožnik je pritožbeno izpodbijal zavrnilni del (22.871,00 EUR), pri čemer se je zaradi pritožbe prisojeni znesek iz 600,00 povišal na 4.600,00 EUR (torej za 4.000,00 EUR).