VSL sodba II Cp 1629/2016

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zaradi smrti sina oziroma brata uveljavljali odškodnino v skupnem znesku 54.164,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožnikom je bilo naloženo, da toženki povrnejo 30,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožujejo tožniki. Prvi in drugi tožnik v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Poudarjata, da je za nesrečo A. A. kriv njegov delodajalec po načelu objektivne odgovornosti, ker delo na višini več kot 5 m sodi v okvir nevarne dejavnosti. Odgovornost delodajalca je tudi krivdna, ker vozilo z dvižno košaro ni bilo tehnično brezhibno ter ni bilo poskrbljeno za varnost pri delu. Tega dela ne bi smel opravljati delavec sam, ampak najmanj dva. Zaključek prvega sodišča, da je za nastalo škodo zaradi delovne nezgode odgovoren izključno pokojni delavec sam, je zmotno; za takšno ugotovitev tudi ni podanih relevantnih dokazov. Pritožnika povzemata izpovedbe prič in poudarjata, da je pokojni delavec gotovo dobil navodila, da je treba določene zastavice popraviti, čeprav ni nihče vedel natančno pojasniti, ali jih je dobil tudi za mesto, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Iz izpovedi vseh vpletenih izhaja, da obešanje zastavic ni bilo organizirano na način, ki bi zagotavljal vse organizacijske in varnostne pogoje za varno delo. To delo je bilo nekaj izrednega in polno improvizacij ter odvisno predvsem od iznajdljivosti izvajalcev – delavcev. Pokojni delavec je bil prepuščen sam sebi in verjetno je dobil od D. D. navodilo, naj narobe obrnjene zastavice popravi. Za to delo delavci niso bili usposobljeni na način, da bi ga opravljali rutinsko. Delo je bilo sponzorsko in tudi pristop je bil takšen. Priča B. B. je to delo opravljala prvič in ni izpovedala, da bi se to delo lahko izvajalo samo v paru. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da pokojni delavec ni dobil drugih navodil glede obešenih zastavic, kot le, da so nepravilno obrnjene zastavice pri trgovini ... Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je direktor C. C. dal pokojnemu delavcu in priči B. B. izrecna navodila, da morata zastavice obešati skupaj, zato ugotovitev sodišča, da je pokojni A. A. ravnal v nasprotju z izrecnim navodilom delodajalca, ni pravilna. Delodajalec je delo organiziral površno in prepustil A. A., da ga opravi po svoje. Delodajalec ni skrbel za spremljanje in nadzorovanje izvajanja ukrepov za varno delo ter je dopuščal tudi kršitev ukrepov. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno pa predlagata, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tretji tožnik prav tako vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da se je pokojni A. A. poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti njegovega delodajalca. Izpostavlja pa, da sodišče ni dovolj upoštevalo nekaterih izjav prič in je sprejelo nepravilne dejanske in pravne zaključke. Opozarja na izpovedbo priče B. B., da mu nihče v podjetju ni izrecno odredil, da se mora takšno delo – izobešanje zastavic – izvajati zgolj v paru. Priča je bila le enkrat in edinkrat prisotna pri izobešanju reklamnih zastavic. Na podlagi njene izpovedbe je moč zanesljivo sklepati, da je delodajalec specializiran za dejavnost, ki se šteje za nevarno. Pritožnik izpostavlja neurejeno in pomanjkljivo organizacijo izvajanja nevarnih del. V sodnem postopku do sedaj še ni bilo dovolj razjasnjeno, zakaj je A. A. delo opravljal sam. Očitno je bil prepuščen sam sebi, kar pa kaže na to, da je bilo delo njegovega delodajalca slabo organizirano. Še posebej ob upoštevanju dejstva, da se je delo opravljalo nad glavno prometno cesto v ..., kjer je gost promet. Dogodek ni nepričakovan, zato A. A. ne more biti izključni krivec za nastalo nezgodo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4Pritožbi sta bili vročeni toženki v odgovor, vendar se nanju ni odzvala.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je A. A. smrtno poškodoval pri nevarni dejavnosti njegovega delodajalca. Delo je opravljal brez nujno potrebnih zaščitnih sredstev, čeprav jih je imel na razpolago ter v nasprotju z izrecnim naročilom zakonitega zastopnika delodajalca, da se mora obešanje zastavic opravljati v paru. Poleg tega je, kot ugotavlja prvo sodišče, obešanje zastavic na kritičnem mestu, kjer se je nato zgodil škodni dogodek, opravljal brez ustreznega napotila. Pokojni A. A. je imel opravljen preizkus znanja iz varstva pri delu ter je bil v celoti usposobljen za varno upravljanje dvižne košare in za samostojno delo. Delo na kritičnem mestu je opravljal v času prometne konice, čeprav naj bi se takšna dela vršila v dopoldanskem času, ko je manj prometa. Pokojni tudi ni spoštoval navodila zakonitega zastopnika delodajalca glede postavitve poltovornjaka, kar bi omogočilo njegovo večjo vidnost.

7Po zaključku prvostopenjskega sodišča se je nesreča pripetila izključno zaradi samovoljnega ravnanja pokojnega A. A. Ker zavarovanec toženke takšnega postopanja ni mogel pričakovati, ne preprečiti, saj je bilo ravnanje A. A. v nasprotju z izrecnim navodilom delodajalca, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da se je toženka uspela razbremeniti objektivne odškodninske odgovornosti (153. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Popolna izključitev objektivne odgovornosti na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ je možna le v izjemnih primerih. Delodajalec kot imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, se lahko odgovornosti za škodo izogne, če gre za primer iz prvega odstavka 153. člena OZ, ali če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti, ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Za popolno izključitev odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ se zahteva, da objektivno odgovorna oseba dokaže izključno dejanje oškodovanca, pa tudi, da gre za dejanje, ki ga ni mogla pričakovati in se posledicam takšnega dejanja izogniti ali jih odstraniti. Nepričakovanost dejanja, ki ga mora toženka dokazati za popolno izključitev svoje objektivne odgovornosti, se presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti.

8Izvedeni dokazni postopek potrjuje, da je pokojni A. A. v konkretnem primeru ravnal nepravilno in v nasprotju s pravili delodajalca. Njegovo ravnanje je vzrok za nastanek škodnega dogodka, česar pritožbi ne uspeta uspešno izpodbiti.

9Pritožba prvega in drugega tožnika zmotno meni, da za zaključek o razlogih za nastanek škodnega dogodka ni podanih relevantnih dokazov. Pritožba temelji na nedokazani domnevi, da je A. A. gotovo dobil navodila, da je treba zastavice popraviti tudi na kritičnem mestu, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Izvedeni dokazni postopek navedenemu ne pritrjuje. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi se morale popraviti tudi zastavice na kritičnem mestu. Priča D. D. je povedala, da je opozorila zgolj na zastavice, ki so bile izobešene v bližini trgovine ..., medtem ko se je mesto škodnega dogodka nahajalo približno kilometer stran. Priča B. B., s katero je pokojni zjutraj obešal zastavice, pa je pojasnila, da na kritičnem mestu zastavic sploh nista obešala.

10Tožniki niso izkazali zatrjevanj o neustreznih organizacijskih in varnostnih pogojih za varno delo. Tovrstna zatrjevanja ostajajo zgolj na ravni pavšalnega. Z ničemer ni izkazano zatrjevanje, da naj bi izobešanje zastavic predstavljalo nekaj izrednega, pri delodajalcu neutečenega. Prav tako ni izkazano, da je bil pokojni A. A. pri delu prepuščen sam sebi. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvega sodišča, da mu je zakoniti zastopnik delodajalca naložil opravljanje dela v paru. Z navedenim priča B. B. res ni bila seznanjena, saj tistega dne z zakonitim zastopnikom ni imela stika. Vendar pa je takšno navodilo dobil pokojni A. A., ki je tovrstna dela vodil, saj jih je poznal in jih je opravljal že v preteklih letih, kot povsem jasno izhaja iz izpovedbe priče B. B. A. A. je pričo opozoril, da morata delo opraviti skupaj.

11Za pritožbeno zatrjevanje, da je A. A. verjetno dobil od D. D. navodilo, naj narobe obrnjene zastavice popravi, nato pa je sam ugotovil, da so narobe obrnjene tudi zastavice na kritičnem mestu, nima opore v izvedenih dokazih. Takšno sklepanje je glede na izpovedbo priče B. B. zmotno, saj je slednja pojasnila, da na kritičnem mestu zastavic sploh nista izobešala.

12Na ravni neizkazanosti ostajajo tudi pritožbena zatrjevanja o neusposobljenosti delavcev za tovrstno delo. Priča B. B. je pojasnila, da je takšna dela pokojni A. A. opravljal že tudi v preteklosti. Bil je, kot ugotavlja prvo sodišče v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ustrezno usposobljen za varno upravljanje dvižne košare in za samostojno delo. Na razpolago je imel zaščitna sredstva, ki pa jih iz neznanega razloga ni uporabil. Dejstvo, da je pri izobešanju zastavic priča B. B. sodelovala prvič (in tudi zadnjič), za odločitev ni merodajno. Priča je skrbela za usmerjanje prometa in za pomoč A. A. ter je predstavljala neke vrste varovalni moment.

13Na pritožbeno zatrjevanje, da je zakoniti zastopnik delodajalca dopuščal kršitev ukrepov za varno delo, prepričljivo odgovarja sodba v 11. točki obrazložitve, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

14Neutemeljena so pritožbena izvajanja o tehnični (ne)brezhibnosti vozila z dvižno košaro. Pritožba tega očitka niti ustrezno ne razvije, nanj pa prepričljivo odgovori sodba v 14. točki obrazložitve, ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Na podlagi prepričljive in vestne dokazne presoje prvega sodišča pritožbeno sodišče pritrjuje sklepnemu zaključku, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja pokojnega, ki ga zavarovanec toženke ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. V danem primeru je namreč pokojni ravnal samovoljno, v nasprotju z navodili delodajalca ter z grobim kršenjem pravil varnega dela. Takšnemu razlogovanju pa sledi pravilen zaključek prvega sodišča, da tožbeni zahtevek tožnikov ni utemeljen.

15Pritožba je glede na zgoraj obrazloženo neutemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče, skladno z določbo 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti. Zato jo je bilo treba zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

16Tožniki s pritožbama niso uspeli, zato do povračila pritožbenih stroškov niso upravičeni. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. člen ZPP in 165. člen istega zakona).