VSK sodba Cpg 343/2015

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnja v izreku o stroških (točka V izreka) spremeni tako, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh plačati toženi stranki 2.886,65 EUR pravdnih stroškov;

sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se glede odločitve o glavni stvari (točka III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka upravičena zahtevati, tožena stranka pa je dolžna dopustiti prodajo nepremičnine z ID znakom 2 za poplačilo terjatve tožeče stranke v višini 177.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh plačati tožeči stranki 12.771,72 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

2Zoper ugodilni del te sodne odločbe in izrek o pravnih stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je tožena stranka realni dolžnik. Tožena stranka namreč ni realni dolžnik. 28.3.2011 je sicer s prodajalcem A. d.o.o. sklenila prodajno pogodbo, s katero je kupila sporno nepremičnino. Vendar se je prodajalec s podpisom te pogodbe zavezal, da bo kupcu najkasneje do 31.12.2011 izstavil izbrisno pobotnico za izbris hipoteke, katero je takrat tožeča stranka že imela vknjiženo v zemljiški knjigi. Kasneje pa prodajalec A. d.o.o. izbrisa hipoteke iz zemljiške knjige ni zagotovil. Tožena stranka je kupila sporno nepremičnino v prepričanju, da bo hipoteka izbrisana, zato tožena stranka meni, da ni pasivno legitimirana. Obstoj zastavne pravice na nepremičnini tožene stranke je torej posledica zvijačnega ravnanja prodajalca. Tudi bančna garancija je bila unovčena z zlorabo pravic in je bilo ravnanje upravičenca iz garancije zvijačno. Tožena stranka tudi ni podpisala zahtevka za unovčitev bančne garancije, kar pomeni, da volje za unovčenje bančne garancije etažni lastniki niso oblikovali kot skupnost. Tožeča stranka je preuranjeno ugodila zahtevi za unovčenje bančne garancije, kar je v nasprotju z načelom skrbnosti dobrega gospodarstvenika. Tožena stranka ni realni dolžnik, saj je sklenila pogodbo o prodaji stanovanja v prepričanju in pod pogojem, da se hipoteka na nepremičnini izbriše. Iz sodne prakse izhaja, da hipotekarni dolžnik, ki ni obenem osebni dolžnik, s sklenitvijo pogodbe o hipoteki ne postane avtomatično dolžnik iz obligacijskega razmerja (odločba VSL, sklep I Cpg 1144/2001). Sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka po višini uspela zgolj s 24 % tožbenega zahtevka.

3Pritožba tožene stranke glede odločitve o glavni stvari ni utemeljena, pritožba tožene stranke glede odločitve o pravdnih stroških pa je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče glede odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5Hipotekarna tožba je urejena v 153. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožeča stranka kot hipotekarni upnik v predmetni zadevi zahteva, da sodišče toženi stranki (ki je lastnica s hipoteko obremenjene nepremičnine) kot hipotekarnemu dolžniku, ki ni obenem tudi osebni dolžnik, naloži, da je dolžan priznati, da je tožeča stranka upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve iz zastavljene nepremičnine in dopustiti poplačilo z izvršbo na nepremičnino. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka realni dolžnik (in da njena obveznost ni subsidiarna), neposredni (civilni) dolžnik zavarovane zapadle terjatve pa je družba E. d.d. Iz tega razloga ni pravno upoštevan ugovor tožene stranke, da bi morala tožeča stranka najprej zahtevati plačilo terjatve od civilnega dolžnika (1).

6Ker je tožena stranka lastnica z zastavno pravico tožeče stranke obremenjene nepremičnine z ID znakom 2, je tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem postopku pasivno legitimirana oseba. Hipoteka je absolutna stvarna pravica, zato jo njen imetnik lahko uveljavlja proti vsakomur in tudi sprememba lastništva s hipoteko obremenjene nepremičnine ne vpliva na obstoj hipoteke. V tej zvezi je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka že ob nakupu nepremičnine seznanjena, da je nepremičnina obremenjena s hipoteko v korist tožeče stranke, pri čemer je pravno neupošteven ugovor tožene stranke, da prodajalec (kljub zavezi v prodajni pogodbi) ni izposloval izbrisne pobotnice za izbris sporne hipoteke. Tožena stranka namreč zoper tožečo stranko ne more uveljavljati ugovorov, ki zadevajo pogodbeno razmerje med toženo stranko in prodajalcem nepremičnine družbo A. d.o.o.

7Pravilen in z argumenti podprt je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovana terjatev tožeče stranke ni prenehala. Potrjena prisilna poravnava nad družbo E. d.d. namreč na to terjatev ne učinkuje (1. točka prvega odstavka 213. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Če bi se v pravdi med družbo E. d.d. in etažnimi lastniki (vračilo denarnega zneska zaradi neupravičeno unovčene bančne garancije) izkazalo, da je bil z garancijo unovčen previsok znesek, to nima nobenega učinka na konkreten spor (2). Ne drži tudi pritožbeni očitek, da je upravičenec iz bančne garancije pri unovčenju te garancije ravnal zvijačno. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je banka izplačala upravičencu garancijski znesek šele potem, ko je upravičenec (notar J.S. po pooblastilu etažnih lastnikov - priloga A10) v skladu s pogoji iz garancije (priloga A3) predložil bančno garancijo, pisno izjavo etažnih lastnikov, ki imajo najmanj polovični delež za vse stavbe, s katero zahtevajo unovčitev garancije, in pisno izjavo upravičenca, da investitor ni odpravil skritih napak. Iz teh razlogov ni upravičen pritožbeni očitek, da je upravičenec iz garancije zlorabil svoje pravice, ker zahtevka niso podpisali vsi etažni lastniki kot skupnost (med njimi tudi tožena stranka). Na tem mestu je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka tega ugovora (potem, ko je tožeča stranka glede postopka unovčevanja garancije v sodni spis posredovala vso relevantno dokumentacijo) naknadno ni konkretizirala in dodatno utemeljila neskrbno), bi imela tožena stranka do tožeče stranke kvečjemu odškodninski zahtevek.

8Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje v glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov ni upoštevalo, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela le s četrtinskim deležem. Vrednost konkretnega spora je bila namreč odvisna od višine s hipoteko zavarovane denarne terjatve, pri čemer je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji šele na samem naroku za glavno obravnavo to denarno terjatev utesnila na znesek 177.000,00 EUR. Celotna pravda (vključno s predhodnim izvršilnim postopkom na podlagi verodostojne listine, kjer je tožeča stranka kot upnica uveljavljala celo izterjavo denarne terjatve) se je torej vodila ob upoštevanju s hipoteko zavarovane terjatve (43. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) v vrednosti 724.977,22 EUR. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka uspela zgolj s četrtinskim deležem svojega zahtevka, upoštevaje, da do delnega umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 158. člena ZPP).

10Pravdne stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 15.748,15 EUR (za postopek po tarifni štev. 3100 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 3.217,50 EUR, za narok po tarifni štev. 3102 ZOdvT v višini 2.970,00 EUR, 20,00 EUR za materialne stroške, 22 % DDV na odvetniško nagrado in 8.175,00 EUR za sodne takse), pravdne stroške tožene stranke pa na znesek 9.098,25 EUR (za postopek 3.217,50 EUR, za narok 2.970,00 EUR, 20,00 EUR za materialne stroške, 22 % DDV in 1.525,10 EUR, vključno z DDV, za stroške ugovora). Upoštevaje dosežen uspeh v pravdi in po opravljenem medsebojnem pobotu, je pritožbeno sodišče odločitev o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka te sodne odločbe.

11Tožena stranka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Stroškov za pritožbo zoper sklep o stroških pa tožena stranka ni specificirano uveljavljala.

---------------------------------------------

op. št. 1: Povsem enako je tudi stališče v odločbi VSL I Cpg 1144/2001, na katero se sklicuje obravnavana pritožba.

op. št. 2: V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno razlogovalo, da četudi bi E. d.d. v pravdni uspel, to še ni zagotovilo, da bo tožeči stranki poplačal terjatev iz naslova unovčene bančne garancije.