VSK sodba Cpg 142/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženkama povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer prvi toženki v višini 4.465,20 EUR in drugi toženki v višini 4.465,20 EUR, oboje v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015.

2Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 649.148,92 EUR, oziroma na ugotovitev, da je ta znesek dolžna plačati druga toženka. Gre za še neplačani znesek po pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in Z. d.o.o., ki je bila med tem po zaključku stečajnega postopka izbrisana iz sodnega registra. Sodišče je odločilo, da zahtevek ni utemeljeno po nobeni od uveljavljanih podlag.

3Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. V zvezi z odgovornostjo po 631. členu Obligacijskega zakonika (OZ) meni, da je sodišče napačno ugotovilo, da toženih strank ni mogoče šteti za dejanska naročnika. Tak sklep je sprejelo formalistično in brez upoštevanja uveljavljene poslovne prakse, pri čemer se ni opredelilo do številnih trditev tožeče stranke in tudi do izvedenih dokazov. Pritožba v nadaljevanju te trditve in dokaze povzema in meni, da je na njihovi podlagi mogoč edino sklep, da je bila dejanski naročnik prvo tožena stranka. Ker se sodišče do vseh trditev in izvedenih dokazov ni opredelilo, je podana tudi bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poudarja, da je druga toženka dejansko pristopila k dolgu, kar dokazujeta dopis z dne 25.2.2015 in sklenjena Pogodba o sofinanciranju. V zvezi s spregledom pravne osebnosti tožeča stranka meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da je njena aktivna legitimacija z začetkom stečaja nad tretjo toženo stranko prenehala, saj tožeča stranka na podlagi spregleda pravne osebnosti ni zahtevala plačila od tretje tožene stranke, temveč od prvih dveh toženih strank, napačno. Ker na podlagi izvedenega plačila prvih dveh toženih strank ne bi prišlo do neenakega obravnavanja upnikov tretje tožene stranke, v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti določbe 350. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Če bi bilo uveljavljanje spregleda pravne osebnosti izključno v pristojnosti stečajnega upravitelja, bi bila upniku kršena pravica do sodnega varstva. Ker se sodišče zaradi napačnega pravnega stališča ni ukvarjalo s trditvami tožeče stranke, je zagrešilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi pri presoji obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti je sodišče po mnenju tožeče stranke postopalo preveč formalistično ter povsem brez upoštevanja splošno znanih dejstev, poslovne prakse gospodarskih družb in ob popolni ignoranci načel, ki zavezujejo gospodarske subjekte pri postopanju v pravnem prometu. Ne drži, da prva toženka z ustanovitvijo tretje toženke ne bi bila povezana, nobenih navedb pa sodišče nima o povezanosti druge toženke. Sodišče ni upoštevalo pravnih možnosti, ki jih imajo lastniki družbe za uveljavljanje njihove volje. Napačna in zgolj na izven konteksta povzetih izpovedi prič K. in G. temelječa je ugotovitev, da naj bi bile projektne družbe ustanovljene za financiranje kapitalsko intenzivnih projektov, krediti pa naj bi se večinoma poplačevali iz prihodnjih denarnih tokov projekta. Neutemeljeno pa se sodišče ni opredelilo do izpovedi ostalih prič (v nadaljevanju pritožnica povzema dele izpovedi priče Ka. in jo ocenjuje). Popolnoma neutemeljen in neživljenjski je tudi zaključek, da naj se toženi stranki z ustanovitvijo tretje toženke ne bi želeli izogniti obveznosti plačila, saj tretja toženka ni imela nikakršnega premoženja niti zaposlenih oseb. Toženi stranki sta se zato morali zavedati, da tretje tožena obveznosti ne bo mogla poravnati, zaradi česar sta tudi sklenili pogodbo o sofinanciranju in so bile že sestavljene (čeprav ne podpisane) pogodba o pristopu k dolgu in pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij. V nasprotju z načelom pravne države je zato, da bi bili toženi stranki v celoti oprani vsakršne odgovornosti. Tožeči stranki se podpis pogodbe s tretjetoženo ni zdel problematičen, ker je glede vseh bistvenih vprašanj sodelovala s prvotoženo. Izjave zakonitega zastopnika, da je za projektom verjetno stal župan, ni mogoče označiti zgolj za predvidevanje, saj se je dejansko pogovarjal le z zaposlenimi na MOM. Sodišče se pri ugotovitvi, da je tožeča stranka „očitno sodelovala le s tretjetoženo“ ni opredelilo do izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke, da je sodeloval z M.K. iz druge toženke. Tudi ostali izvedeni dokazi potrjujejo navedbe tožeče stranke, da je bila iniciator projekta prva toženka. Izpoved g. V. kaže na to, da je bila tožeča stranka dejansko zavedena glede vlog toženih strank v tej zadevi. Ker sodišče napačno ni ugotovilo protipravnosti v ravnanju toženk, ni raziskalo ostalih predpostavk nastanka odškodninske obveznosti.

4V odgovoru na pritožbo je prva tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe. Opozorila je, da za uporabo 631. člena OZ niso podani vsi pogoji. Prva toženka tudi objektivno ni bila zmožna financirati tako velikega projekta, zato je bilo v pogodbi o sofinanciranju dogovorjeno, da bo krila le 46 % (od tega 10 mio EUR iz kohezijskih sredstev), v preostalem delu pa druga toženka in sicer iz bodočih denarnih tokov. Sklicuje se tudi na Zakon o javnih financah in Zakon o financiranju občin, po katerem občina ne sme prevzemati dolga, poroštva za obveznosti iz naslova neposrednih proračunskih porabnikov pa lahko izdaja le pod pogoji, določenimi z ustreznim odlokom. Nobeden od izvedenih dokazov ne kaže na to, da naj bi prva toženka drugi toženki naročila ustanovitev tretje toženke z namenom izogniti se plačilu. Tožeča stranka ni podala ustreznih trditev, kaj je prva toženka naredila, oziroma katero dejanje je opustila. Preostale priče (razen prič K. in G.) sploh niso bile predlagane za dokazovanje trditev tožnice o protipravnem ravnanju. To zlasti velja za tudi sicer iz konteksta izvzeto izpoved priče Ka.. Povsem jasno je, da so projektne družbe ustanovljene zaradi lažjega financiranja investicij, pri čemer prihodnji prihodki projekta predstavljajo vir vračila posojila, premoženje projekta pa glavno obliko zavarovanja. Banke celo zahtevajo, da se za financiranje takšnih projektov ustanovi posebna projektna družba, katere premoženje je povsem ločeno od premoženja matične družbe. Tožeča stranka očitno želi, potem ko je sklenila pogodbo, v kateri je bil njen pravni položaj izrazito nezavarovan, na silo priti do poplačila od prve toženke. Situacija, da tretje toženka ni uspela poplačati svojih dolgov je posledica objektivnega stanja.

5Druga tožena stranka v odgovoru na pritožbo prav tako predlaga zavrnitev pritožbe. Zahtevek, ki ga je sodišče glede nje zavrnilo (ugotovitev, da je druga tožena stranka solidarno s prvo toženko dolžna plačati vtoževani znesek), je dejansko dajatveni, kar pa je v nasprotju z določbami ZFPPIPP (nad drugo toženko je začet stečaj). Opozarja na njen položaj kot družbe v večinski lasti prve toženke.

6Pritožba ni utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zadevi, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Opredelilo se je do vseh pravnih podlag, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, in do vseh odločilnih dejstev v zadevi.

8Tožeča stranka je najprej svoj zahtevek temeljila na 631. členu OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogoji za uveljavitev obveznosti toženk po 631. členu OZ niso podani. Pritožba ne napada zaključka sodišča prve stopnje, da manjka pogoj, da je terjatev naročnika (toženih strank) do podjemnika (Z.) priznana in že zato ne more uspeti. Še pomembneje pa je, da tožeča stranka ni niti postavila ustreznih trditev, da bi bila med prvo (in drugo) toženko kot naročnikoma ter Z. d.o.o. kot podjemnikom sklenjena podjemna pogodba. Določba 631. člena namreč spada med določbe, ki urejajo podjemno pogodbo in v njenem okviru položaj tako imenovanih podizvajalcev. Trditve, da je šlo za pristop k dolgu pa je tožeča stranka podala prvič šele v pritožbi in pri tem ni niti skušala upravičiti prepoznega navajanja, zato gre za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

9Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da po začetku stečaja nad pravno osebo, pri kateri bi bili lahko izpolnjeni pogoji za spregled pravne osebnosti (in bi se uveljavljal zahtevek zoper njene družbenike), tožeča stranka ni več aktivno legitimirana za uveljavljanje spregleda pravne osebnosti. Po izrecni določbi 350. člena ZFPPIPP namreč spada v stečajno maso pravne osebe tudi premoženje, doseženo z uveljavitvijo zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe. Ker gre pri spregledu pravne osebnosti za osebno odgovornost družbenikov za obveznosti pravne osebe (1), velja določba drugega odstavka 350. člena ZFPPIPP, po kateri z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnikov uveljavljati zahtevke do osebno odgovornih družbenikov. Celo če bi pritrdili stališču, da odrekanje možnosti tožbe upnikom pomeni kršitev pravice do sodnega varstva, bi moral biti zahtevek postavljen tako, da morajo toženci plačati v stečajno maso in ne neposredno upnikom. Zahtevek iz naslova spregleda pravne osebnosti je zato neutemeljen.

10V zvezi z odškodninsko pravno podlago je tožeča stranka kot protipravno ravnanje toženk zatrjevala, da so družbo Z. d.o.o. ustanovile z namenom izogniti se poplačilu upnikov v zvezi s projektom izgradnje MAKS in UGM. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila družba Z. d.o.o. ustanovljena za vodenje projekta MAKS (ki se mu je kasneje pridružil še projekt UGM). Celo če bi v ravnanju toženih strank obstajala protipravnost, gre glede drugega toženca za odškodninski zahtevek zoper družbenika, za katerega, kot rečeno, velja določba 350. člena ZFPPIPP, zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba še posebej opredeljevati do morebitne protipravnosti ravnanja druge toženke. Kljub temu je pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z namenom ustanovitve družbe Z. obravnavalo tudi vlogo druge toženke. Noben od izvedenih dokazov ne kaže na to, da je bila družba Z. ustanovljena z namenom prikrajšati upnike. Ni jasno, katere so tiste izpovedi, do katerih se sodišče v zvezi s tem odločilnim vprašanjem ni opredelilo. Priča Ka., takratni župan prve toženke, na katerega se tožeča stranka sklicuje v pritožbi, je zanikal, da bi bil namen ustanovitve, da ne bo treba poplačati upnikov (oziroma, da bi s tem namenom naročil ustanovitev Z.). Enako velja za vse ostale zaslišane priče. Nobena ni potrdila trditev tožeče stranke o namenu ustanovitve družbe Z.. Dejstvo, da je prva toženka imela določen vpliv na poslovanje tretje toženke (enako tudi druga toženka), niti ne more biti sporno, prav tako ne more biti sporno, da je bila izvedba projekta tudi in zlasti v interesu občine. Vendar ti dejstvi sami po sebi ne pomenita, da je bil namen ustanovitve družbe Z. kaj drugega kot izvedba projektov. V takem namenu ustanovitve pa ni nič protipravnega. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi dejstvo, da je Z. tožeči stranki plačal precejšen del pogodbene obveznosti, ne kaže, da bi bil namen izogniti se plačilu upnikov. Odločilnega zaključka sodišča prve stopnje, da družba Z. ni bila ustanovljena z namenom izogniti se poplačilu upnikov, pritožba zato na podlagi povedanega ne more ovreči. Uspeti ne more niti s sklicevanjem na osnutka Pogodbe o pristopu k dolgu in Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, ki nista bili podpisana in zato ne zavezujeta. Iz njune vsebine poleg tega izhaja, da sta bila pripravljena šele, ko je problem zaradi neplačila že nastal in ne dokazujeta ničesar v zvezi z zatrjevano protipravnostjo. Ker ni bilo protipravnosti, tudi ni bilo treba ugotavljati ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti.

11Tožeča stranka smiselno zatrjuje, da Z. d.o.o. niso bile dejanski naročnik del po pogodbi o projektiranju, temveč naj bi bili to toženki, da je bila torej pogodba o projektiranju le navidezna in da sta se z njo dejansko zavezali toženki. Sodišče prve stopnje se je s tem vprašanjem ukvarjalo in na podlagi izvedenega postopka pravilno zaključilo, da je bila pogodba tudi dejansko sklenjena med Z. in tožečo stranko in da zato obe pogodbeni stranki zavezuje. Sama lastniška povezanost še ne pomeni, da je bil dejanski naročnik kdo drug in ne (samostojna) pravna oseba stranka, ki je pogodbo podpisala in izvajala. Z. d.o.o. (in ne toženki) je tožeči stranki po pogodbi plačala del pogodbenega zneska (2). Da bi pogodba zavezovala toženi stranki, ni mogoče sklepati niti na podlagi korespondence med strankami (konkretnih zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi z dopisi pritožba ne napada), niti na podlagi lastništva nepremičnin. Ob dejstvu, da je bila pogodba o projektiranju podpisana kasneje, ni pomembno, da je prvi dokument, to je prostorsko programsko preveritev, naročila in plačala prva toženka. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je izpovedal, da je bila glavna oseba komunikacije gospod G. (ki je delal za Z.). Dejstvo, da je imel kontakte tudi z g. K. iz Z., ob zgoraj povedanem še ne pomeni, da je bil dejanska pogodbena stranka Z.. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča na podlagi povedanega prepričljiva in je pritožba ne more ovreči.

12Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotnima strankama povrniti njune stroške pritožbenega postopka in sicer vsaki od toženki 4.465,20 EUR (tar. št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

-----------------------------------------

op. št. 1: Enako odločbe VSL I Cpg 637/2015 in I Cpg 958/2013.

op. št. 2: Tožeča stranka vtožuje le razliko med pogodbeno vrednostjo in dosedanjim plačilom.