VSRS Sodba VIII Ips 162/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženima strankama njune revizijske stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, in sicer A. A. v višini 734,44 EUR, B. B. pa v višini 856,44 EUR.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka A. A. dolžna tožeči stranki plačati 8.172,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2014 dalje do plačila in da je drugotožena stranka B. B. dolžna tožeči stranki plačati 10.3220,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2014 dalje do plačila.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožeča stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 15/2016 z dne 6. 4. 2016 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je bil v okoliščinah tega primera dosežen sporazum o skrajšanju odpovednega roka. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno presodili, da je bil v konkretnem primeru dosežen sporazum o skrajšanju odpovednega roka. Pisna oblika naj bi bila pogoj za veljavnost sporazuma o prenehanju delovnega razmerja in posledično tudi sporazuma o skrajšanju odpovednega roka, kar naj bi izhajalo tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 177/2013 z dne 11. 11. 2013. V konkretnem primeru pa sporazum ni bil sklenjen v pisni obliki, ker ni bil podpisan. Odločitev sodišč nižjih stopenj, da je sporazum med strankama obstajal, čeprav ni bil sklenjen v pisni obliki, naj bi bila zato materialnopravno zmotna in naj bi odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Odjava delavca iz socialnih zavarovanj naj ne bi ustvarjala neizpodbitne domneve, da obstaja soglasje pogodbenih strank za predčasno prenehanje delovnega razmerja. Toženca naj bi samovoljno prenehala hoditi na delo k tožeči stranki. Tožeča stranka naj bi imela pravico, ne pa dolžnosti odpovedati pogodbo o zaposlitvi tožencema, zato bremena škode ni mogoče prevaliti nanjo, če se za odpoved, kljub kršitvam, ni odločila.

4Toženi stranki sta vložili odgovor na revizijo in predlagali njeno zavrnitev.

5V primeru dopuščene revizije, revizijsko sodišče, na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP), preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6Revizija je bila dopuščena le glede materialnopravnega vprašanja, ali je bil v okoliščinah konkretnega primer dosežen sporazum o skrajšanju odpovednega roka. Zato revizijsko sodišče ni presojalo v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče druge stopnje.

7Revizija ni utemeljena.

8Sodišče druge stopnje je zavrnitev zahtevka utemeljilo na dveh podlagah. Najprej je ugotovilo, da je tožeča stranka s tem, ko je toženima strankama zaključila delovno knjižico pristala na skrajšanje odpovednega roka, potem pa je, ne glede na to, ugotovilo še, da tožena stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, saj ni navedla in dokazala, kakšen je bil odpovedni rok za obe toženi stranki.

9Revizijsko sodišče soglaša s tožečo stranko, da je stališče sodišča druge stopnje, da se za pristanek delodajalca k sporazumu o prenehanju delovnega razmerja in skrajšanju odpovednega roka šteje tudi zaključena delovna knjižica na dan, ki ga predlaga delavec, ki da odpoved oziroma preneha prihajati na delo, materialnopravno zmotno. Ker pa je sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na dve različni materialnopravni podlagi, tožeča stranka pa je dopustitev revizije predlagala le glede pravilnosti prve ne pa tudi druge, v tem okviru pa je bila revizija tudi dopuščena, to ne more vplivati na pravilnost končne odločitve.

10Glede na navedeno, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP, revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

11Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP. Ker tožeča stranka v sporu ni uspela mora tožencema povrniti stroške revizijskega postopka na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (2), in sicer A. A. v višini 734,44 EUR, B. B. pa v višini 856,44,40 EUR.

----

(1) Ur. l. RS, 26/99 in nadaljnji.

(2) Ur. l. RS, št. 67/2008.