VSRS Sklep II DoR 207/2016

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1) ali je sodišče druge stopnje v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku svojo odločitev oprlo na drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in

2) ali so bile v tej zadevi pravilno uporabljene določbe 105. člena Obligacijskega zakonika.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in razsodilo, da je prenehala odkupna pravica, dogovorjena med pravdnima strankama s pogodbo z dne 5. 4. 2011, ki je toženca upravičevala do odkupa tožnikovega stanovanja za ceno 35.140,00 evrov; ter da se razveljavi zemljiškoknjižna vknjižba toženčeve odkupne pravice pri tožnikovi nepremičnini in se izbriše iz zemljiške knjige.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede na ugotovljeno obveznost sočasne izpolnitve nobena od strank ni bila upravičena zahtevati vnaprejšnje izpolnitve. Upoštevaje konkretne okoliščine zadeve (toženec je tožnika seznanil, da namerava kupnino plačati z bančnim kreditom), ni mogoče šteti, da toženec ni bil pripravljen sočasno izpolniti svoje obveznosti. Deponiranje zemljiškoknjižnega dovolila pri notarju naj bi namreč služilo prav sočasni izpolnitvi, saj bi ga toženec prejel šele, ko bi bila kupnina plačana. Tožnikovo pojasnilo, da ni hotel imeti stroškov z izdajo dovolila, če toženec ne bi plačal kupnine, ni razlog, zaradi katerega bi lahko zahteval vnaprejšnjo izpolnitev obveznosti. Obe stranki sta druga drugi pogojevali izpolnitev svoje obveznosti, nobena pa ni izkazala resnosti namena svoje izpolnitve z deponiranjem izpolnitve pri notarju. Ker to velja za oba, je sklep prve stopnje, da je bila pogodba razvezana iz razlogov, ki so na strani toženca, materialnopravno zmoten.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije, in sicer glede vprašanj, ali je sodišče druge stopnje svojo sodbo oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotavljalo v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in ali je zmotno uporabilo določbe 105. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Navaja, da je pritožbeno sodišče spregledalo ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil tožnik pripravljen tožencu izdati zemljiškoknjižno dovolilo pod pogojem sočasnega plačila kupnine. Od toženca je s tem zahteval le tisto, kar mu pripada, toženec pa je od njega zahteval vnaprejšnjo izpolnitev, da bi si sploh poskusil zagotoviti pogoje za lastno izpolnitev. Pritožbeno sodišče je neupoštevaje ugotovitve prvostopenjskega sodišča trdilo nasprotno, in sicer da naj bi tožnik od toženca zahteval vnaprejšnjo izpolnitev, s tem pa je brez dokazovanja in celovite presoje spremenilo ugotovljeno dejansko stanje. Taka ugotovitev je tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi. Navaja še, da ni sodne prakse Vrhovnega sodišča o razlagi določb 105. člena OZ v situaciji, kakršna je obravnavana. Sodišče druge stopnje je s svojo razlago načela sočasnosti povsem blokiralo tožnika, saj je očitno, da toženec za izpolnitev svoje obveznosti plačila kupnine nima denarnih sredstev. Pravilo o sočasni izpolnitvi od tožnika kot zavezanca po odkupni pravici ne predvideva, da bi aktivno sodeloval in tožencu s predčasno izpolnitvijo svoje obveznosti zagotavljal pogoje za izpolnitev obveznosti, ki jo je toženec sprožil sam z uveljavljanjem odkupne pravice.

4Predlog je utemeljen.

5Predpostavke za dopustitev revizije, določene v prvem odstavku 367.a člena ZPP, so izpolnjene glede pravnih vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa. Zato je Vrhovno sodišče v tem obsegu predlogu ugodilo in revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena istega zakona).