VSRS sklep II Ips 238/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Tožnik sam krije stroške za odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti.

1Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Tožnik je na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Celju IV P 553/2012 z dne 3. 3. 2014 dolžan toženki plačevati preživnino, ki sedaj znaša 200,00 EUR mesečno. Tožnik je v tej pravdi zahteval, naj toženkina pravica do preživnine preneha.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo ter pravico do preživnine v korist toženke ukinilo.

3Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek za prenehanje preživnine zavrnilo.

4Zoper to sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno državno tožilstvo. Uvodoma navaja, da je pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, ali predstavljajo denarna sredstva, ki jih pridobi preživninski upravičenec od preživninskega zavezanca iz naslova vlaganj v skupno premoženje, takšno premoženje, s katerim se preživninski upravičenec lahko preživlja in zato njegova pravica do preživnine preneha ali pa se višina preživninske obveznosti lahko vsaj zmanjša.

5Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama. Tožnik je nanjo odgovoril ter sodišču predlagal, naj ji ugodi.

6Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

7V skladu z drugim odstavkom 385. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži le zoper pravnomočno sodno odločbo, zoper katero sodišče ne more dopustiti revizije. Revizije pa v skladu s četrtim odstavkom 367. člena ZPP ni mogoče dopustiti, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000,00 EUR.

8Vrhovno državno tožilstvo dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti utemeljuje s tem, da je v tožbi navedena enotna vrednost prvotno dveh vtoževanih zahtevkov zoper prvotno dve toženki v višini 1.500,00 EUR.

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedba vrednosti spornega predmeta v obravnavani zadevi ni pravno relevantna. Kljub temu, da je tožbeni zahtevek, o katerem je bilo odločeno v tej pravdi, oblikovalne narave, pa je z odločitvijo sodišča v resnici odločeno o obstoju ali neobstoju bodočih denarnih dajatev, ki se ponavljajo mesečno. Gre za zrcalen položaj, kot tedaj, ko sodišče določa preživnino. Ker se torej tožbeni zahtevek nanaša na bodoče dajatve, ki se ponavljajo, se v skladu s 40. členom ZPP vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let. Ker je mesečna preživninska obveznost, o kateri se je odločalo v tej pravdi, 200,00 EUR, znaša seštevek bodočih dajatev za dobo petih let 12.000,00 EUR. To pomeni, da bi Vrhovno sodišče o morebitnem predlogu za dopustitev revizije (tretji odstavek 367. člena ZPP) moralo vsebinsko odločati. Čim je tako, pa pogoj iz drugega odstavka 385. člena ZPP ni izpolnjen.

10Iz tega razloga je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo (377. člen ZPP, v povezavi s 391. členom ZPP).

11V zakonu ni določb, ki bi omogočale prevalitev stroškovnega bremena postopka z obravnavanim izrednim pravnim sredstvom katerekoli od pravdnih strank na nasprotno pravdno stranko. Že zato je Vrhovno sodišče odločilo, da tožnik sam krije stroške za odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti.